2019

Oni (Loro, Italija, Francija, 2018, barvni, 150 min.)

Režija: Paolo Sorrentino
Scenarij: Paolo Sorrentino, Umberto Contarello
Fotografija: Luca Bigazzi
Glasba: Lele Marchitelli
Montaža: Cristiano Travaglioli
Igrajo: Toni Servillo (Silvio Berlusconi/Ennio Doris), Elena Sofia Ricci (Veronica Lario), Riccardo Scamarcio (Sergio Morra), Kasia Smutniak (Kira), Anna Bonaiuto (Cupa Caiafa), Giovanni Esposito (Mariano Apicella), Ugo Pagliai (Mike Buongiorno), Fabrizio Bentivoglio (Santino Recchia)
Produkcija: Indigo Film (Italija), Pathé (Francija), France 2 Cinéma
Festivali, nagrade: Nastro d'Argento 2018 (nagrade italijanskega sindikata filmskih publicistov): za najboljši scenarij (Paolo Sorrentino, Umberto Contarello), za najboljšo igralko (Elena Sofia Ricci), za najboljšo stransko igralko (Kasia Smutniak), za najboljšega stranskega igralca (Riccardo Scammarccio); David di Donatello 2019 (italijanske nacionalne filmske nagrade): za najboljšo igralko (Elena Sofia Ricci); Busan 2018; Köln 2018; Götteborg 2019; Hong Kong 2019
Odziv občinstva: rahlo zadržan
Odziv kritike: naklonjen, a ne vedno navdušen
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zanimivosti
Paolo Sorrentino se je v zadnjem desetletju uveljavil kot eden globalno najbolj prepoznavnih in najuspešnejših (najdonosnejših) neameriških filmskih ustvarjalcev, saj velik uspeh dosegajo tako njegova filmska dela kot tudi projekti, ki se jih loti za male ekrane. Tako so njegovega Mladega papeža, v katerem v glavni vlogi nastopi hollywoodski prvokategornik Jude Law, z navdušenjem sprejeli na vseh koncih sveta, kar je producente prepričalo, da so Sorrentinu prižgali zeleno luč za nadaljevanje serije, tokrat pod naslovom Novi papež in z igralsko zasedbo, v kateri je še več hollywoodskih zvezdnikov (med drugim John Malkovich, Sharon Stone in drugi). Sorrentinova spretnost pri prehajanju iz filmske v televizijsko produkcijo jih je navdušila celo v tolikšni meri, da so se prav njemu namenili zaupati svojski eksperiment – vpeljavo nove produkcijsko-distribucijske forme, kinematografske serije. In sicer na italijanskem tržišču, ki v zadnjih letih doživlja hudo krizo, saj beležijo celo dvoštevilčni upad števila obiskovalcev v kinodvoranah. Tako so si v pomladnih mesecih lanskega leta italijanski kinogledalci v razmiku dveh tednov (skoraj tako, kot si sledijo TV-serije) lahko ogledali dve celovečerni deli, ki tvorita celoto: Oni 1 in Oni 2. Žal pa je bil ta eksperiment namenjen le italijanskemu tržišču, medtem ko se je moral preostali svet – na žalost tudi mi – zadovoljiti z nekaj več kot dve uri dolgo kompilacijo obeh filmov. Prav zanimivo bo spremljati, kaj Sorrentina čaka v prihodnje.

Zgodba
Čedni mladenič Sergio ima eno samo ambicijo: zapustiti rojstno Taranto na jugu Italije in oditi v Rim, da bi se tam vključil v kroge večkratnega predsednika vlade Silvia Berlusconija. Svoj načrt uresničuje dosledno in brez moralnih pomislekov. Vrata v svet vplivnih in bogatih mu odpre trgovanje z lepimi mladimi dekleti, ki vplivneže spremljajo na različne dogodke in razvratne zabave. Medtem se Silvio v tem perverznem svetu korupcije in neprestanih zabav ukvarja s političnimi nasprotniki in svojo ženo, ki ji je dovolj njegove nezvestobe …

Komentar
»Film Oni sicer fellinijevsko biografira Berlusconija (z vsemi škandali vred), ki se je iz tajkuna prelevil v italijanskega premierja (ja, čisto v duhu Cankarjevega Kantorja, Kralja na Betajnovi), še bolj pa sodobni populizem. Tu vidimo, kaj ga poganja – ne le fake news, politika trola, polariziranje javnosti, neoliberalne puhlice in groteskno prodajanje glamuroznega, hedonističnega, nasičenega, lepo zagorelega življenja, iz katerih Berlusconi doktorira (bogastvo zna erotizirati), temveč tudi socialni cinizem, patriarhalni fašizem, seksizem, antifeminizem in mizoginija, /…/. Populistični raj – populistova ideja družbe – je gangsterski imperij, kakršnega je popisoval Martin Scorsese v Dobrih fantih in Kazinu. Dobro je le to, da nikoli ne traja. Krogla je vedno že izstreljena. Gangster ve, da živi na sposojenem času – na času, ki se neizbežno izteka. Populist je tak gangster. Preden mu čas poteče, hoče čim bolj uživati. Kar pomeni: narediti čim več škode. Populizem, ki rohni proti elitam, dejansko finančnim elitam, tem voščenim lutkam, omogoča, da uživajo in sanjajo – in cuzajo družbo. In ljudstvo? Preostane mu le užitek v populizmu. Toda v tem – v spletnem fašizmu, sovražnem govoru, bruhanju jeze, seksizmu, nacionalizmu, homofobiji, islamofobiji ipd. – lahko res ekscesno, dekadentno, hedonistično uživa. Kot še nikoli. Tako kot elite v svojem bogastvu.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Novi film Paola Sorrentina Oni skuša skozi mozaično obliko združiti tisto Berlusconijevo obdobje, ko se je pripravljal, da bo spet prevzel oblast, o njem kot zloveščem pojavu pa so že izhajale tudi knjige nobelovcev. Skoraj pričakovati bi bilo, da bo iz tega nastala groteska; v očeh svojih kritikov se je Berlusconi oblikoval kot utelesitev sramote na dveh nogah, navsezadnje pa tudi naslov filma vsaj v slovenščini simpatično korespondira s freudovskim konceptom Onega.

A kot da bi se Sorrentino zavedal, da je v tem primeru nemogoče tekmovati z realnostjo. Za glavnega igralca si je znova izbral Tonija Servilla, s katerim sta že ustvarila odlično politično biografijo – v filmu Mogočnež iz leta 2008 sta Giulija Andreottija upodobila kot smrtonosno sfingo. Berlusconi se zdi glede na način javnega delovanja skoraj popolno nasprotje, kot warholovsko platno, za katerim ni ničesar, nanj pa lahko projicira vsak svoje, od prezira do zavisti. Kljub poskusu "učlovečenja" pa ostane tudi Berlusconi neznanka.«
Gorazd Trušnovec, RA SLO

Izjava avtorja
»Moja zgodba v središče postavi človeka, medtem ko politika potisne na obrobje. Nekateri mi bodo na tem mestu morda ugovarjali, saj bodo menili, da s tem, ko spoznamo politika, spoznamo tudi človeka. Sam v to močno dvomim. Mislim namreč, da je posameznik veliko več kot le zbirka biografskih dejstev, da je v prvi vrsti skupek svojih čustev. Prav zaradi tega kriterij za izbor dogodkov, ki bodo vključeni v zgodbo, ni bila njihova medijska »pomembnost«, pač pa me je pri izboru vodila zgolj in le želja, da bi prodrl v posameznikovo zavest. Da bi poskušal razumeti, kakšni občutki so v tistih dneh prežemali Berlusconija. Katera so bila čustva, ki so se v njem porajala ob dogodkih, ki so se vsaj na prvi pogled zdeli tako strašljivi? S katerimi strahovi se je moral takrat spopasti in katera so bila razočaranja, s katerimi se je moral soočiti? To so nekatere izmed skrivnosti, ki jih poskuša razkriti moje filmsko delo.«
Paolo Sorrentino, režiser in soscenarist

Režiser
Paolo Sorrentino, rojen leta 1970 v Neaplju, je sicer že sredi 90. let posnel svoja prva kratkometražna dela, a v strokovnih krogih so ga cenili predvsem kot scenarista, ki je premogel občutek za komično ter izostreno družbeno senzibilnost. Tako je konec 90. let Antonio Capuano po njegovem scenariju posnel komedijo Neapeljski prah (Polvere di Napoli, 1998), ki je predvsem po zaslugi odličnega Silvia Orlanda v glavni vlogi dosegla znaten uspeh. A Sorrentina komercialni uspeh ni zanimal: njegove ambicije so segle višje. Oziroma če smo natančnejši: v povsem nasprotno smer, na področje avtorskega filma. Silovitosti njegovega avtorskega izraza smo lahko bili priča že preko njegovega celovečernega prvenca, družbenokritične komedije Eden več (L'uomo in piu, 2001), za katero je na beneškem festivalu prejel srebrni trak (Nastro d'Argento) za najboljšega mladega režiserja. Uspešen debi na beneškem festivalu je pritegnil tudi pozornost mednarodne javnosti, dokončno uveljavitev in status enega največjih talentov sodobnega italijanskega avtorskega filma pa mu prinese odlična psihološka srhljivka Posledice ljubezni (Le conseguenze dell'amore) iz leta 2004. Sorrentino pa je še vedno ostajal vsestranski ustvarjalec in tako se je v naslednjih letih preizkusil tudi kot igralec. V tem pogledu je največji uspeh dosegel z naslovno vlogo v kontroverznem Kajmanu (Il Caimano), delu provokativnega italijanskega režiserja Nannija Morettija. In kmalu je postalo očitno, da se je Morettijevega provokativnega duha nalezel tudi sam: posnel je namreč filmski portret – film Il Divo – ene najbolj spornih figur italijanske povojne politike, Giulia Andreottija. V Cannesu je zanj prejel veliko nagrado žirije. Sledil je njegov prvi mednarodni projekt, To bo pravi kraj (This Must Be The Place), zgodba o zdolgočasenem in postaranem rock zvezdniku, ki se prelevi v lovca na naciste. V njem je briljantno vodil Seana Penna. Sledila je Neskončna lepota, njegov najambicioznejši projekt in vrhunec njegove ustvarjalne poti, za njo pa projekta, s katerima je dokončno utrdil svojo globalno prepoznavnost: kinematografska Mladost in televizijska serija Mladi papež.