O LJUDEH IN VASEH, r. Agnès Varda, JR (Francija, 2017)
Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica
O ljudeh in vaseh (Visages Villages, Francija, 2017, barvni, 89 min.)
Režija: Agnès Varda, JR
Scenarij: Agnès Varda, JR
Fotografija: Roberto de Angelis, Claire Duguet, Julia Fabry, Nicolas Guicheteau, Romain Le Bonniec, Raphaël Minnesota, Valentin Vignet
Glasba: Matthieu Chedid
Montaža: Maxime Pozzi-Garcia, Agnès Varda
Nastopajo: Agnès Varda, JR, Jeannine Carpentier, Clemens Van Dungen, Marie Douvet in ostali prebivalci krajev, ki sta jih avtorja obiskala
Produkcija: Ciné Tamaris, Social Animals, Rouge International, Arte France Cinéma, Arches Films
Festivali, nagrade: Cannes 2017: nagrada za najboljši dokumentarni film izven tekmovalnega programa; Toronto 2017: nagrada občinstva za najboljši film (People's Choice Award); Vancouver 2017: nagrada za najbolj priljubljeni dokumentarni film mednarodnega programa; Sao Paolo 2017: nagrada občinstva; Haifa 2017: najboljši film festivala; nagrade Lumiere 2018: najboljši dokumentarni film leta; nagrade Spirits za neodvisni film 2018: najboljši dokumentarni film
Odziv občinstva: navdušen
Odziv kritike: izrazito naklonjen
Distribucija: FIVIA – Vojnik
Zanimivosti
V zadnjem desetletju je bila Agnès Varda končno deležna tiste pozornosti, ki bi jo morala imeti že skozi vso svojo dolgo kariero. Vsi najpomembnejši svetovni festivali, od cannskega in beneškega naprej, pa celo ameriška Akademija, so se ji poklonili z nagradami za življenjsko delo, publicisti pa so jo pričeli opredeljevati za »babico« novega vala. Agnès si vse to in še veliko več nedvomno zasluži. A žal s tem ni mogoče izbrisati dolgih, resnično dolgih let krivičnega odnosa do nje, ko je tako kolegi ustvarjalci kot tudi mediji kljub njenemu konstantnemu ustvarjanju na najvišjem nivoju niso in niso hoteli prepoznati kot enakovredno njenim moških kolegom. Tudi naziv »babica« novega vala, ki so si ga izmislili mediji in naj bi bil mišljen kot poklon, zelo jasno razkriva tak odnos – kakor da bi se z novovalovskim gibanjem povezala šele zdaj, na stara leta! Kje pa, resnica je kvečjemu nasprotna: prav Agnès Varda je bila tista, ki je leta 1954, s svojim celovečernih prvencem La Pointe Courte, v praksi kot prva udejanjila zamisli, ki so nato postale zaščitni znak skupine francoskih filmskih ustvarjalcev, ki so se v zgodovino vpisali kot predstavniki francoskega novega vala (F. Truffault, J.-L. Godard, A. Resnais, E. Rohmer in drugi).
Zgodba
Agnès in JR sta se dolgo časa spremljala »na daljavo«: oba sta dobro poznala in občudovala delo drug drugega, a osebno se nista spoznala. Ko se je končno zgodilo tudi to, sta takoj pričela odkrivati stvari, ki so jima skupne: njuna brezpogojna strast do podob ter konstantno zastavljanje vprašanj, ki zadevajo podobe, od tega, kje so prikazane, kako so predstavljene občinstvu, kaj pomeni, razkrivati podobo. Agnès so seveda »preganjale« filmske podobe, JR-a pa fotografske, ki jih je »razstavljal« na nekonvencionalnih mestih. Tako sta se kmalu odločila, da bi rada sodelovala. A morala sta najti skupno izhodišče: to je bila odločitev, da se vsak s svojo kamero v rokah podata po Franciji, tisti, ki je bila sicer spregledana, po malih podeželskih krajih, ki le redkokdaj pritegnejo pozornost širše javnosti, a niso zato prav nič manj vznemirljivi in polni človeške topline. Film dokumentira to njuno popotovanje v iskanju podob, prav tako pa nam počasi razkriva vse bolj tesno in srčno prijateljstvo, ki povezuje ti ustvarjalni osebi.
Komentar
»Kljub nepretencioznemu, sproščenemu pristopu – ki izhaja iz režiserkinega odločno demokratičnega razumevanja njenega poklica – se film izkaže za silovito, kompleksno in radikalno delo. Skromnost gospe Varda je dokaz njenega mojstrstva, ravno tako kot je igrivi ton izraz njenih trdnih estetskih načel. Skoraj na skrivaj, hkrati pa z vedro neposrednostjo nam režiserka posreduje bogato in navdihujočo zbirko občutkov in idej. Medtem ko opazujemo tiste ljudi in vasi, nas povabi k razmisleku o minevanju in naravi spomina, o nestanovitnosti prijateljstva in trajnosti umetnosti, o dostojanstvu dela in usodi evropskega delavskega razreda. /…/ Film O ljudeh in vaseh je nepozaben, pa ne le zaradi dramatičnih trenutkov ali privlačnih podob, ampak zato, ker ga boste – ko ga boste enkrat videli – hoteli za vedno imeti pri sebi, kot kak talisman ali spominek. Kamorkoli boste šli, vedno vam bo prišel prav.«
A. O. Scott, The New York Times
»Ko se z onim fotomuralistom, ki jo s klobučkom in sončnimi očali spominja na mladega Jean-Luca Godarda, njenega in Demyjevega nekdanjega prijatelja, končno srečata, kreneta na poskočen, igriv, elokventen, rahlo melanholičen road trip po zakotnih vaseh, kjer JR, ki ima kombi v obliki orjaškega fotoaparata, iz katerega prihajajo velikanske črno-bele fotke, poskrbi, da pročelja hiš dobijo obraze, saj jih prelepi s posterji njihovih osamljenih, zapuščenih, “antisocialnih” stanovalcev, vse od rudarjeve hčerke, natakaric in kmetov do fotografa, ki pristane na kosu razpadlega nemškega bunkerja v Normandiji, in treh soprog pristaniških delavcev, ki pristanejo na kontejnerjih v Le Havru. Ljudje, ki jih srečujeta, postajajo njuni igralci, njuni sodelavci, njune zvezde. Navadne ljudi delata slavne. Prelevita se v mobilni stroj za imortalizacijo.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina
»V filmu spremljamo tudi prijateljski in ustvarjalni odnos med Agnes Varda in JR-om, ki temelji na iskrenosti, zaradi katere mestoma prideta v manjši spor, ki pa ga prav tako hitro premagata. Ne izogibata se kočljivim vprašanjem (režiserka je bila stara 88 let, ko je film nastajal, in tako je pogovor večkrat nanesel na vprašanje smrti). Na splošno pa težko dobro opišemo filme Agnes Varda, tudi čar dokumentarca O ljudeh in vaseh težko ujamemo v besede. Ta je namreč v vseh detajlih, v drobnih, ampak pomenljivih domislicah, ki tvorijo film, v posnetkih ljudi, ki so ganjeni nad tem, da se nekdo iz sveta filma in umetnosti oziroma nekdo, ki ni iz njihove vasi, zanima za njihova življenja, in predvsem v prikazu prijateljstva med dvema generacijama umetnikov, ki najdeta pot drug do drugega.
O vaseh in ljudeh je eden v vrsti filmov Agnes Varda, s katerim ob robu piše tudi svojo avtobiografijo – ampak na zanjo značilen način, ki se izogiba kakršnemu koli samopoveličevanju. Če bi v nekaj besedah poskušala zajeti sporočilo filma, pa bi poskusila takole: živeti trenutek, živeti življenje, in to angažirano, ustvarjalno, iskrivo in iskreno.«
Tesa Drev, RA SLO
Izjava avtorice in avtorja
»Moji hčerki Rosalie se je zdelo, da bi bilo zanimivo, če se srečava. Ideja nama je bila všeč. /…/ Imava namreč nekaj skupnih točk: zanimajo naju ljudje; neznani ljudje, ljudje brez moči. Ljudje, ki jih srečaš v vaseh. /…/ Sedla sva v njegov čarobni fotografski kombi in se odpeljala. /…/ Ton filma zrcali ton najinih srečanj. Vsi smo bili prijateljski in radovedni. Ljudje so bili veseli, ko so gledali, kako dobro se razumeva in kako dobre volje sva. Z nama so se pogovarjali, kot bi bila njuna soseda. Ko poslušamo druge, se lahko veliko naučimo, in resničnost je pogosto zabavna! To je Francija, ki sva jo videla in posnela: Francija, ki je gostoljubna in ki ni jezna. /…/ Kot vedno pri dokumentarcih – in posnela sem jih že veliko – sva imela najprej idejo, ampak kmalu se je vmešalo naključje in ideja je prevzela obliko resničnih ljudi in krajev. Naključje je bilo pravzaprav najin zaveznik, najin pomočnik!«
Agnès Varda, sorežiserka in soscenaristka
»Spoznala sva se na cesti, med snemanjem filma, med zabavno izkušnjo dela v dvoje. Sčasoma bolje spoznavam Agnès, kaj vidi in kako vidi, ona pa tudi skuša razumeti mojo umetniško metodo. /…/ Všeč mi je bilo, da sem zapustil anonimnost mesta in odšel na podeželje, kjer je občutek skupnosti veliko močnejši. Užival sem v druženju z vaščani … kot umetniku se mi zdi takšen tesen odnos veliko bolj izpolnjujoč.«
JR, sorežiser in soscenarist
Režiserka
Agnès Varda se je rodila leta 1928 v Bruslju, v Belgiji. V Parizu je opravila študij umetnostne zgodovine in fotografije, nato pa je po spletu okoliščin dobila priložnost, da za resnično skromna sredstva posname filmski projekt. V nasprotju s tedanjo prakso snemanja v studiih se je Varda s svojo majhno filmsko ekipo odpravila v kraje svojega otroštva, v malo obmorsko vasico La Pointe Courte, in tam svoja igralca pomešala med stvarne ljudi, prebivalce kraja, ter posnela njuno zgodbo. S tem »malim« filmom, ki nosi isti naslov kot vasica, v kateri je bil posnet, La Pointe Courte (1954), se je vpisala v zgodovino filma, saj je kot prva v praksi udejanjila načela takrat porajajočega se novega vala. Sedem let kasneje je sledilo njeno drugo celovečerno delo, ki še danes velja za klasiko novovalovskega gibanja: film Cléo od 5 do 7 (1962). V njem je kot prva v središče zgodbe postavila kompleksni in globoki ženski lik ter posnela realistični portret te ženske med njenim čakanjem na rezultate biopsije. V letih, ki so sledila, je konstantno ustvarjala in prehajala med dokumentarnim in igranim filmom. Nastala so čudovita dela, kot so Sreča (1965), Eden poje, drugi ne (1977) in Brez strehe in zakona (1985). S slednjim je prvič osvojila glavno nagrado na enem največjih in najpomembnejših festivalov, zlatega leva v Benetkah. To delo, v katerem sledi vandrovki Moni, upornici brez razloga, in v katerem prepleta resničnost in izmišljeno, je sama večkrat označila za svoj ustvarjalni manifest, za delo, v katerem izrazi svoja umetniška, politična in osebna prepričanja. Tudi sama je bila svojska vandrovka, saj je snemala na vseh koncih in krajih sveta: na Kubi je v filmu Pozdrav Kubancem (1964) pred kamero postavila Fidela Castra, v Iranu pa se je s filmom The Pleasure of Love in Iran (1976) lotila zapletenih vprašanj glede ljubezni. Velikokrat je kamero usmerila tudi k tistim, ki jih je poznala in so ji bili blizu, kot na primer k možu Jacquesu Demyju, ki mu je posvetila čudovito delo Jacquot de Nantes (1991), ali pa le bežnim znancem, ljudem, ki jih je srečala na svojih poteh, kot so to bili pariški »zbiralci odpadkov«, ki jim posveti krasen dokumentarec Paberkovalci in paberkovalka (2000). Varda je bila nezaustavljivo ustvarjalna in tako je ustvarjala praktično vse do svoje nenadne smrti v lanskem letu.