2019

Bolečina in slava (Dolor y gloria, Španija, 2019, barvni, 113 min.) 

Režija: Pedro Almodóvar
Scenarij: Pedro Almodóvar
Fotografija: José Luis Alcaine
Glasba: Alberto Iglesias
Montaža: Teresa Font
Igrajo: Antonio Banderas (Salvador Mallo), Penélope Cruz (Jacinta), Asier Etxeandía (Alberto Crespo), Leonardo Sbaraglia (Federico Delgado), Nora Navas (Mercedes), Julieta Serrano (mlada Jacinta), César Vicente (Eduardo), Asier Flores (mladi Salvator Mallo)
Produkcija: El Deseo, El Primer Deseo
Festivali, nagrade: Cannes 2019: nagrada za najboljšega igralca, nagrada za najboljšo glasbeno opremo (Alberto Iglesias); Sydney 2019; San Sebastian 2019; Jeruzalem 2019; Šanghaj 2019; München 2019; Taipei 2019; Odesa 2019; Melbourne 2019; in številni drugi
Odziv občinstva: intenzivna očaranost
Odziv kritike: soglasno priznanje odličnosti
Distribucija: Cinemania group

Zanimivosti
Pedro Almodóvar opiše film kot naključno tretje dejanje spontane trilogije, ki je nastajala dvaintrideset let, poleg Bolečine in slave pa jo sestavljata še Zakon želje in Slaba vzgoja. V vseh treh filmih je protagonist moški lik filmskega režiserja, poželenje in filmska fikcija pa predstavljata osrednja stebra zgodbe. Toda v vsakem se fikcija in resničnost prepletata na drugačen način. »Fikcija in življenje sta dve plati medalje,« pravi Almodóvar, »in življenje vselej vsebuje bolečino in željo.«

Zgodba
Salvador Mallo, sloviti režiser v jeseni življenja, se vrača k poglavjem svoje preteklosti. K nekaterim skozi spomine, k drugim skozi vnovična srečanja. Od otroštva v Valencii v 60. letih do prvega poželenja, prve odrasle ljubezni v Madridu 80. let in bolečine ob njeni izgubi. Od pisanja kot edine utehe do prvega srečanja s filmom in neskončne praznine, ki ustvarjanje filmov včasih prepreči. Med ponovnim odkrivanjem preteklosti Salvador začuti, da gre za zgodbo, ki jo mora povedati. In v svoji izpovedi najde odrešitev.

Komentar
»Pedro Almodóvar si je v več kot treh desetletjih snemanja filmov ustvaril avtorski status, enakovreden božanskemu, njegova značilna romantična kapricioznost pa ima takšno težo, da napis ''v Almodóvarjevi režiji'' prej spomni na znamko kot na vizijo. Z Bolečino in slavo, svojim po mnogih letih najboljšim in najbolj osebnim filmom, se režiser vrača med smrtnike. Ta prizemljena melanholična kontemplacija o staranju in umetniškem smotru, prežeta z lastnim izkustvom starajočega se režiserja, je bržkone Almodóvarjev najbolj zvest približek memoarjem, ustvarjen v mediju, ki ga obvladuje. /…/ Bolečino in slavo preveva čustveni naboj umetnikovega sprijaznjenja z intimno naravo njegovega dela in v panteonu filmov o filmskem ustvarjanju predstavlja vrhovni vzor forme – grenko-sladko različico Fellinijevega Osem in pol, v središču katere je umetnik, ki išče lastno zgodbo. /…/ Ob filmu, ki ga poganjata Banderasova čudovita, niansirana igra in počasna ekspozicija, si ne morete kaj, da ne bi občutili čustvenega vrenja na obeh straneh kamere.«
Eric Kohn, IndieWire

»Po daljši odsotnosti se je v Cannes vrnil tudi Pedro Almodóvar, za katerega del mednarodne javnosti dobesedno zahteva zlato palmo, češ da si jo mag španske kinematografije že dolgo zasluži. Če bo Bolečina in slava uresničila njihove želje, bomo videli, se pa bojim, da introspektivna narava filma in slogovna umirjenost nekoč ekstravagantnega cineasta ne bo najbolje korespondirala s pričakovanji občudovalcev. Antonio Banderas igra Salvadorja, filmskega režiserja, ki se, postaran in napol ohromljen ob bolečin in številnih bolezni, spominja preteklosti, svoje mame, prvih ljubimcev, sodelavcev in filmov. Preteklost se največkrat manifestira v flashbackih, občasno pa se pri njem zglasi v mesu, kot na primer nekdanji partner ali igralec, s katerim po prvi uspešnici ni spregovoril več kot trideset let. Askeza pri Almodóvarju še ne pomeni pomanjkanja kvalitete, slog je zgolj prilagodil temi, ki bi jo težko označili za avtobiografsko, čeprav je očitno, da režiser vleče črto pod svojim življenjem, kariero in špansko polpreteklo zgodovino, od otroštva v provinci pod Francom in katoliške vzgoje, ki jo je obdelal že v Slabi vzgoji (2003), do tranzicijske Španije po diktatorjevi smrti, ko se je v madridskem underground gibanju La Movida začel uveljavljati tudi sam. Po drugi strani je v filmu preveč očitnih označevalcev Almodóvarjevega življenja, zato Bolečini in slavi še najbolj pristoji oznaka avtofikcije.«
Simon Popek, Dnevnik

Izjava avtorja
»Če pišete o filmskem režiserju (in ste po poklicu režiser), ni mogoče, da bi odmislili svoje življenje in se ne bi nanašali na svoje izkušnje. To je bilo tudi najbolj praktično. Moja hiša je hiša, v kateri živi lik Antonia Banderasa. Pohištvo v kuhinji in drugod je moje ali pa so ga po vzoru mojega reproducirali, in enako je s slikami, ki visijo na stenah. Tudi Antoniov videz, zlasti pričesko, smo skušali približati moji. Njegovi čevlji in večina oblačil je mojih. /…/ José Luis Alcaine [direktor fotografije] je celo večkrat obiskal mojo hišo, da bi videl, kakšna je svetloba v različnih fazah dneva, in bi jo lahko kasneje reproduciral v studiu. Spomnim se, da sem med vajo rekel Antoniu: Če bi ti v kakšnem prizoru pomagalo, da bi me posnemal, lahko to brez zadržkov storiš. Odvrnil je, da ne bo potrebno, in imel je prav. Njegov lik nisem jaz, toda živi v meni. /…/ Os, okoli katere se vsa zgodba vrti, je Antonio Banderas v svoji upodobitvi trpečega, osamljenega Salvadorja Malla. Mislim, da gre za njegovo najboljšo igralsko stvaritev vse od filma Zveži me! Bolečina in slava predstavlja preporod in začetek novega obdobja za Antonia kot igralca. Upam, da me ne bo kdo napačno razumel. Še vedno je eden tistih igralcev, ki najbolj blestijo, ko poslušajo ali opazujejo svojega soigralca v kadru, a tokrat ta plamen v njegovih očeh izvira iz nečesa globljega. Vsi, ki smo bili dan za dnem priča njegovi igri, smo bili ganjeni. Izbral je, in pri tem sem ga podpiral, nasprotno držo od tiste, ki je zaznamovala njegove najpomembnejše vloge, saj je duh lika nasproten bravuri tistih, ki jih je igral doslej. Z globino, subtilnostjo in zelo razgibano paleto najdrobnejših gest mu je uspelo upodobiti zelo zahteven lik, ki je terjal veliko tveganja.«
Pedro Almodóvar, režiser in scenarist

Režiser
Pedro Almodóvar se je rodil leta 1949 v mestu Calzada de Calatrava, v Španiji. Kot mladenič se je preselil v Madrid, da bi tam obiskoval državno filmsko akademijo, a je morala ta zaradi slabih odnosov s Francovo vlado kmalu zapreti svoja vrata. Pedro se ni vdal: kupil si je svojo kamero, eno takrat priljubljenih superosmičk, in v lastni režiji pričel snemati kratke filme. Kmalu zatem se je povsem izven utečenih produkcijskih kanalov lotil produkcije svojega celovečernega prvenca. Tako je z resnično skromnim proračunom in 16-milimetrsko filmsko kamero posnel film Pepi, Luci, Bom in druga dekleta na kupu (Pepi, Luci, Bom y otras chicas del montón, 1980), v katerem se je na duhovit in erotično začinjen način ponorčeval iz madridske punk scene iz let neposredno po Francovi smrti. Sledila sta Matador (1986) in Zakon želje (La ley del deseo, 1987), ki predstavljata tudi Almodóvarjevo prvo sodelovanje z Antoniom Banderasom, v njiju pa se je že bolj poglobljeno lotil raziskovanja tem, ki postanejo nekakšna stalnica v njegovem opusu: to so nasilje, spolno poželenje ter predvsem bližnja srečanja med njima. Sledilo je delo, ki je Almodóvarja skoraj dobesedno izstrelilo med največje zvezde evropskega avtorskega filma: Ženske na robu živčnega zloma (Mujeres al borde de un ataque de nervios, 1988). Opogumljen z uspehom se je lotil drznejših tem oziroma je k tistim, ki jih je običajno obravnaval, pristopil še bolj radikalno in skoraj brez zavor. Tako so nastali sicer sijajni filmi, kot na primer Zveži me! (¡Átame!, 1990), v katerem z vso svojo karizmo in igralskim šarmom zablesti Victoria Abril, a nakopali so mu očitkov izrojenosti, mizoginije ter sprožili val ogorčenja. Podobna usoda je doletela tudi družinski melodrami Visoke pete (Tacones lejanos, 1991) in Kika (1993). V Mesenem poželenju (Carne trémula, 1997), posnetem po romanu Ruth Rendell, je za režiserja prvič nastopila Penélope Cruz. Sledil je niz mednarodnih uspešnic, ki je dokončno potrdil Almodóvarjev sloves in status enega ključnih ustvarjalcev sodobnega avtorskega filma tako doma kot po svetu: Vse o moji materi (Todo sobre mi madre, 1999) mu je prinesel oskarja za najboljši tujejezični film in nagrado za najboljšo režijo v Cannesu, kritiški uspeh in oskarja za najboljši izvirni scenarij je požel tudi film Govori z njo (Hable con ella, 2002), z družinsko dramo Vrni se (Volver, 2006) je prejel nagrado za najboljši scenarij v Cannesu, kjer je bil z lovoriko za najboljšo igralko ovenčan celoten ženski ansambel filma. Po kritiško ovenčani vaji v filmu noir, ki jo udejanji z delom Zlomljeni objemi (Los abrazos rotos, 2009), je Almodóvar zaoral spet novo ledino z edinstveno in drzno mešanico melodrame, filma noir in psihološke srhljivke – filmom Koža, v kateri živim (La piel que habito, 2011). Bolečina in slava so Almodovarjevo dvajseto celovečerno igrano delo, z njim pa je na zadnjem festivalu v Cannesu navdušil tako kritiko kot tudi najširše občinstvo, medtem ko si je Antonio Banderas za svoj nastop v njem prislužil nagrado za najboljšega igralca.