2019

Dogman (Dogman, Italija, Francija, 2018, barvni, 103 min.)

Režija: Matteo Garrone
Scenarij: Ugo Chiti, Massimo Gaudioso, Matteo Garrone
Fotografija: Nicolaj Brüel
Glasba: Michele Braga
Montaža: Marco Spoletini
Igrajo: Marcello Fonte (Marcello), Adamo Dionisi (Franco), Aniello Arena (policijski inšpektor), Mirko Frezza (nasilnež), Edoardo Pesce (Simoncino), Nunzia Schiano (Simoncinova mama), Francesco Aquarolli (lastnik video loterije), Gianluca Gobbi (lastnik restavracije)
Produkcija: Archimede, Le Pacte, RAI Cinema
Festivali, nagrade: Cannes 2018: nagrada za najboljšega igralca; Jeruzalem 2018: najboljši film mednarodnega programa; evropske filmske nagrade 2018: za najboljšega evropskega igralca leta, kostumografa leta in maskerja leta; italijanske nacionalne filmske nagrade Davide di Donatello 2019: najboljši film, najboljši režiser, najboljši scenarij, najboljši stranski igralec, najboljša fotografija, najboljša montaža (in številne druge); Miami 2019: nagrada FIPRESCI; Trst 2019: nagrada SNCCI za najboljši italijanski film leta; in številne druge
Odziv občinstva: navdušen
Odziv kritike: zadržano naklonjen
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zanimivosti
Dogman je v filmski svet izstrelil svež igralski obraz, Marcella Fonteja, ki je s svojo karizmo in osupljivim igralskim potencialom požel soglasno navdušenje. A če se zdi, da danes Marcella poznamo že vsi, pa pred njegovim srečanjem z Garronejem zanj ni vedel skoraj nihče. In tako bi lahko tudi ostalo, če se ne bi sprožilo sosledje resnično bizarnih in nepričakovanih dogodkov. Garrone se je namreč odločil, da bo v filmu uporabil naturščika, neprofesionalnega igralca, in tako se je podal v socialni center v bližini svojega doma, kjer so izvajali programe ponovnega vključevanja nekdanjih zapornikov v družbo (blizu socialnega centra je bil namreč tudi zapor). Med različnimi programi je namreč delovala tudi gledališka skupina in Garrone je bil odločen, da tu poišče svoj glavni lik. Pripravili so avdicijo, za katero so se morali bivši zaporniki naučiti kar nekaj besedila. Po večdnevnih pripravah, tik pred zaključnim izborom, pa je eden nekdanjih zapornikov, zdaj amaterskih igralcev, skočil še v toaletne prostore, a iz njih se ni več vrnil. Obšla ga je nenadna slabost in na mestu je umrl. V ekipi je zavladala manjša panika, saj so bile vloge natančno porazdeljene in vsak je imel svoj del besedila, ki ga je moral predstaviti. No, k sreči je bil v prostorih socialnega centra še nekdo, ki je znal vse dialoge na pamet: paznik iz bližnjega zapora, ki je redno spremljal nekdanje kaznjence, Marcello Fonte.

Zgodba
Na obrobju mesta, natanko na meji med metropolo in divjino, vlada samo eno pravilo: zakon najmočnejšega. V tem okolju biva Marcello, droben, nežen mož, ki dneve preživlja v svojem skromnem salonu za nego psov, prosti čas pa posveča svoji ljubi hčerki Alidi. Marcello se druži tudi s Simoncinom, nekdanjim boksarjem, ki ustrahuje celotno sosesko. Po enem od številnih nasilnih incidentov se Marcello odloči, da bo znova pridobil svoje dostojanstvo. Načrtovati začne maščevanje z nepričakovanimi posledicami ...

Komentar
»Matteo Garrone je najbrž eden najočitnejših dedičev neorealistične filmske tradicije svoje domovine; v svojih žanrsko hibridnih izdelkih prek motivov nasilja skicira širši portret nestabilne družbe. Njegov angažma je vedno na strani marginaliziranih sektorjev, ljudi, ki jih je gospodarska kriza najhuje udarila. Pri izbiri zgodb se praviloma naslanja na resnične dogodke, in tudi Dogmana so navdahnili zapisi iz črne kronike na koncu osemdesetih let. Čeprav se žanrsko vrača h Gomori, ki je Garroneju prinesla svetovno slavo (in zmago v Cannesu), režiserja tokrat ne zanimajo vzvodi in delovanje organiziranega kriminala. Namesto široko razvejane mafijske korupcije je pred nami en sam zlohoten posameznik, ki pa v ljudeh vzbuja nič manj utemeljen strah. Drama, ki jo v primerjavi s slavno Gomoro zaznamuje veliko bolj dinamična estetika, na vsebinski ravni pa se približuje kriminalki, nas popelje v revno, deprimirajoče razsuto predmestje, kjer pasji frizer Marcello dneve preživlja v prijetni rutini kopanja, masiranja in česanja štirinožcev. Kakim visokoletečim sanjam o boljšem ali manj predvidljivem življenju se je že davno odpovedal: njegov edini pobeg so potapljaški izleti z mladoletno hčerko (Alida Baldari Calabria), ki jih, to je treba povedati, financira s postransko preprodajo mamil. To je okolje, v katerem nihče ne more ostati popolnoma čist, nas opominja Garrone.«
Ana Jurc, MMC RTV SLO

»Garrone je dovolj inteligenten, da iz Dogmana ne naredi filma o maščevanju, kakšnih sodobnih Slamnatih psov Sama Peckinpaha. Nasilje omeji na nekaj sekvenc in se modro odmakne od resnične zgodbe. /…/ Namesto tega se osredotoči na tisto, kar ga je od nekdaj zanimalo: na spravo med junakom in njegovim najglobljim jazom, človekom, ki vsako jutro vstane iz postelje in stopi na mino – in ta mina je on sam. /…/ Tiste dolge minute v zadnjih sekvencah, ko kamera počiva na izjemnem obrazu Marcella Fonteja, so edinstvene in neprecenljive.«
Camillo De Marco, Cineuropa

»Spomnite se filmov, v katerih umre na milijone ljudi – le pes preživi. No, Dogman, ki ga je posnel Matteo Garrone, avtor kultne Gomore, je cinična resnica teh filmov. To je film o svetu, v katerem je človek človeku pes, in obenem film o svetu, v katerem umrejo vsi razen psov. /…/ Dogman lepo potrdi, daje gangsterizem le skrajna oblika neoliberalnega kapitalizma, ki se zdaj, ko je krize konec, vse bolj radikalizira in ekstremizira, obenem pa še lepše pokaže, kako ta skrajna oblika neoliberalnega kapitalizma dobre ljudi spreminja v pse.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina

Izjava avtorja
»Kot je pri mojih filmih pogosto, se je tudi Dogman začel z vizualno sugestijo, s podobo, z obratom perspektive: s podobo v kletko zaprtih psov, ki so priča izbruhu človeškega zverinstva. /…/ Dogman ni samo film o maščevanju, čeprav v njem nastopi tudi maščevanje ... in ima v filmu celo pomembno vlogo. Niti ne gre za različico (večne) teme boja med šibkim in močnim. To je film, ki nas preko "skrajne" zgodbe sooči z nečim, kar zadeva vse nas: s posledicami odločitev, ki jih vsak dan sprejemamo, da bi preživeli. S tistimi našimi "ja", ki vodijo k nezmožnosti reči "ne". Z neskladjem med tistim, kar smo, in tistim, kar mislimo, da smo. Menim, da je prav zaradi tega globokega samoizpraševanja, raziskovanja izgube nedolžnosti nekega človeka, film univerzalen, "etičen" in ne moralističen. Tudi zato sem se hotel odmakniti od časopisne zgodbe, ki me je samo deloma navdihnila.«
Matteo Garrone, režiser in soscenarist

Režiser
Matteo Garrone se je rodil leta 1968 v Rimu, v Italiji. Svojo šolsko pot je začel na Umetniškem liceju, po zaključku šolanja pa se je najprej preizkusil kot asistent direktorja fotografije, a se kmalu nato preusmeril k slikarstvu. Filma ni opustil, celo nasprotno: kmalu je dobil priložnost, da se loti svojega prvega samostojnega filmskega projekta v vlogi režiserja, in tako je leta 1996 nastal kratki film Silhouette, s katerih je na rimskem festivalu Sacher (njegov idejni oče je najbolj prepoznavni, a tudi močno kontroverzni italijanski filmski ustvarjalec Nanni Moretti) osvojil svojo prvo nagrado. Uspeh ga opogumi in tako ustanovi lastno produkcijsko hišo, Archimede, ter pod njenim okriljem posname svoj celovečerni prvenec, delo Terra di Mezzo (1996). Sledijo filmi Gosta (Ospiti, 1998), Rimsko poletje (Estate romana, 2000), Nagačevalec (L’imbalsamatore, 2002) ter Prva ljubezen (Primo amore, 2004). Čeprav so imeli tudi ti filmi svojo mednarodno kariero, pa je Garroneju silovit mednarodni preboj uspel šele leta 2008, ko je svetu predstavil priredbo razvpitega romana Roberta Saviana Gomora (Gomorra). Za filmsko Gomoro je na festivalu v Cannesu prejel prestižno veliko nagrado žirije, kasneje pa še evropsko filmsko nagrado za najboljši film leta in najboljšo režijo ter nominacijo za zlati globus. Sledila je bizarna Resničnost (Reality, 2012), njegov vpogled v čudaški svet televizijskih »reality« oddaj, ki mu je prinesel drugo veliko nagrado canske žirije. V Cannes se je Garrone rad vračal, in tako je leta 2015 tam predstavil Zgodbo vseh zgodb (Il racconto dei racconti), v letu 2018 pa svoje najbolj sveže delo, film Dogman, s katerim je znova požel izjemno pozornost in navdušeno odobravanje tako občinstva kot kritike.