2019

Stotnik (Der Hauptmann, Nemčija, Poljska, Francija, 2017, čb, 118 min.) 

Režija: Robert Schwentke
Scenarij: Robert Schwentke
Fotografija: Florian Ballhaus
Glasba: Martin Todsharow
Montaža: Michal Czarnecki
Igrajo: Max Hubacher (Willi Herold), Milan Peschel (Freytag), Frederick Lau (Kipinski), Bernd Hölscher (Schütte), Waldemar Kobus (Hansen), Alexander Fehling (Junker), Samuel Finzi (Roger), Wolfram Koch (Schneider)
Produkcija: Filmgalerie 451, Alfama Films, Opus Film, Facing East Entertainment, Hands-on Producers, Eurimages
Festivali, nagrade: San Sebastian 2017: nagrada žirije za najboljšo fotografijo; Traverse 2018: nagrada Stanley Kubrick za najboljši igrani film; Les Arcs 2017: nagrada 20 minut drznosti za najboljši film festivala, nagrada novinarjev – posebna omemba za najboljšega režiserja, nagrada žirije mladih za najboljši film; Vilna 2018: nagrada FIPRESCI za najboljši film; nemške filmske nagrade 2018: nagrada za najboljši zvok v filmu; evropske filmske nagrade 2018: nagrada za najboljši zvok v filmu; Bari 2018: nagrada mednarodnega tekmovalnega programa za najboljši film.
Odziv občinstva: presenečeno navdušenje
Odziv kritike: pretežno naklonjen
Distribucija: Famous Fox

Zanimivosti
Med razlogi, ki so ga pripeljali do odločitve, da se loti v filmu obravnavane teme, je Robert Scwentke navedel tudi dejstvo, da sama nemška kinematografija praktično ne premore del, ki bi vznik in uspeh nacizma v Nemčiji obravnavala s te perspektive, torej skozi oči vojaka, ki je sprejel nacizem in se v njegovem imenu bojeval. Zato se mu je zdelo preprosto nujno, da to stori sam, še posebej zato, ker je imel v rokah medij, s katerim lahko nagovori resnično široko množico. A zavedal se je tudi pasti, ki jih prinaša tako kompleksna in zahtevna tema, še posebno v njegovi domovini. Zato se je odločil, da mora obravnavani vsebini prilagoditi tudi slog, skozi katerega bo pripovedoval. Rad je poudarjal, da je vsaj Nemce tega naučil Brecht. In tako je tudi sam v film vključil nekaj brechtovskih potujitvenih elementov: od črno-bele fotografije, ki opozarja na resnost obravnavane teme in omogoči ustvarjanje dramatične, napete atmosfere, pa do stroge uporabe totalov, kadrov, ki zajamejo celotno človeško figuro. Na ta način je hotel doseči, da se gledalci ne bi soočili s skušnjavo identifikacije, pač pa bi vseskozi čutili nekakšno distanco do likov.

Zgodba
V kaotičnih razmerah zadnjih dveh tednov vojne, aprila 1945, razcapani in sestradani devetnajstletni nemški vojak Willi Herold komaj pobegne pred streli svojih sovojakov. Ko poskuša na kmetiji ukrasti jajca, ubije kmeta – začne se njegova preobrazba iz obsojenca v sodnika, obupanega človeka, ki v sili tudi sam nima več nikakršnih zadržkov do zla. Kmalu najde zapuščen avto s stotniško uniformo, plaščem in čevlji. V preobleki stotnika zbere skupino dezerterjev ter z njimi še sam začne moriti in pustošiti po razdejani nacistični Nemčiji; vloga človeka, ki lahko odloča o življenju in smrti drugih, kakor se mu zazdi, mu je naenkrat pisana na kožo.

Komentar
»S filmom Stotnik se nemški scenarist in režiser Robert Schwentke po desetih letih snemanja neizrazitih hollywoodskih akcionarjev (R.I.P.D., dva dela trilogije Razcepljeni, Red) tematsko in ustvarjalno vrača v domovino ter ponuja svojo interpretacijo nemške preteklosti v prelomnem zgodovinskem trenutku. V neskončni poplavi zgodb, ki se jih da povedati in so že bile povedane o drugi svetovni vojni, je izbral parabolo kače, ki žre lasten rep: nastavil je zrcalo nagnitemu sistemu, ki ne pobija samo Judov in zavezniških vojakov, ampak mesari tudi po lastnem narodu. Z dostojanstvenim pristopom črno-belega filma, ki avtomatično sugerira integriteto, direktor fotografije Florian Ballhaus združuje široke kadre in kompozicije umetniškega filma ter kinetično vznemirljivost akcijskih prizorov. S tem se film absolutno znajde na etično spolzkem terenu, še posebej v trenutkih največjega nasilja, ki kuliso koncentracijskega taborišča uporabljajo na enak način, kot bi hollywoodski spektakel uporabil na primer zapuščeno skladišče – za vzdušje in v imenu čim bolj estetske, umetniške koreografije prizora. So trenutki, v katerih se Schwentkejev nihilistični humor ne zdi na mestu, in trenutki, v katerih se gledalec zaloti pri navijanju za "manj slabe" nacistične funkcionarje, kar je samo po sebi kontradiktorno. /.../ Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo, je že v 18. stoletju vedel politični teoretik Edmund Burke. Poanta, ki neverjetni vzpon in padec vojaka Willija iz morbidne zgodovinske anekdote spreminja v relevantno parabolo za današnji čas, je nezgrešljiva: ljudem je treba vladati s trdo roko in jim dajati nedvoumna navodila, pa lahko tudi najbolj benignega državljana spremeniš v zvestega vojščaka sovražnega režima.«
Ana Jurc, MMC RTVSLO

»Film krasijo izrazito postapokaliptične poteze, tako na vizualnem kot na narativnem nivoju. Brezzakonski svet, kjer te lahko tudi prej zanesljivi soborec hladnokrvno ustreli v hrbet, daje fascinanten vpogled v dogodke, ki so se zgodili v zadnjih zdihljajih II. svetovne vojne na nemških tleh. Glavni lik Willi je oropan vseh karakteristik, ki sestavljajo človeka, in zreduciran na en sam instinkt, preživetje. Kljub temu pa mu kulisa izropanih vasi, gnijočih trupel in nekontroliranega nasilja presenetljivo ustreza. Ko stotnika prvič ugledamo, ga film predstavi v podrejenem položaju, na begu pred ostalimi nemškimi patruljami. V trenutku, ko obleče stotnikovo uniformo, pa se njegov položaj spremeni. Svojo vlogo namišljenega stotnika na namišljeni nalogi, za katero nima nobenih potrdil, odigra brezhibno. Kaj hitro namreč zvemo, da je Willi zelo prilagodljiv, ostroumen in manipulativen. /.../ Film prizore groze in utesnjenosti uspešno kombinira z bolj komičnimi elementi. Predvsem kontrast med podhranjenimi vojaki, ki so z eno nogo že v grobu, in razuzdanimi zabavami, ki jih priredi nemški vojaški vrh, izpade posebej učinkovito. V filmu Willi ne pokaže niti enega znaka obžalovanja svojih dejanj, kar s seboj prinese naslednje vprašanje: je bil Willi od začetka le tempirana bomba, je res celo življenje le čakal priložnost, skozi katero bi lahko izživel svoje agresivne težnje, ali pa je šlo le za navadnega človeka, ki mu je krutost njegovega vsakdana prizadejala zvrhano mero čustvene otopelosti, in mu zverižila osebnost? Mu je bilo sploh treba igrati vlogo stotnika, ali se je stotnik že od samega začetka skrival v njem?«
Urban Leskovar, koridor-ku.si

Izjava avtorja
»Čemu povedati to zgodbo? Ker "skozi preteklost razumemo sedanjost in skozi sedanjost se pripravimo na prihodnost", kot pravi Arno Schmidt. V psihološkem smislu so bili prebivalci tretjega rajha ravno tako normalni kot ljudje vseh drugih družb v vseh zgodovinskih obdobjih. Spekter zavojevalcev je bil prerez normalne družbe in nobena skupina ljudi se ni izkazala za imuno na draž "nekaznovane nečloveškosti", kot bi temu rekel Günther Anders. Ti ljudje smo mi. Mi smo oni. Preteklost je zdaj. /…/ Vsi upamo in si predstavljamo, da bi sami ostali moralno pokončni in dovolj pogumni, da bi se uprli sistemu. Toda zgodovina in dejstva govorijo drugače. Hotel sem, da v filmu ne bi bilo nobenega jasno razvidnega moralnega kompasa, zato da bi bilo občinstvo primorano najti svoj zorni kot. Da bi se vprašali: "Kaj bi v tem primeru storil jaz?" Zdaj ponovno stojimo na robu prepada in pomembno se je soočiti s temi vprašanji.«
Robert Schwentke, režiser in scenarist

Režiser
Robert Schwentke se je rodil leta 1968 v Stuttgartu, v takratni Zvezni republiki Nemčiji. Na študij se je odpravil preko Atlantika, v Združene države, kjer se je vpisal na losangeleški Columbia College Hollywood, prestižno filmsko šolo, in na njej tudi diplomiral. Čeprav je bil s tem v samem centru filmske industrije, z diplomskim filmom Heaven! iz leta 1993 pa je pritegnil kar nekaj pozornosti, se je po končanem študiju vseeno odločil za vrnitev domov, v Nemčijo, in tu zagnati svojo filmsko kariero. Tako je leta 2002 posnel svoj celovečerni prvenec, srhljivko Tattoo, že naslednje leto pa še rahlo avtobiografski Eierdiebe. Relativni uspeh obeh filmov mu je priskrbel vabilo za vrnitev v Hollywood, ki ga je Schwentke nemudoma sprejel. Tu je z nizom filmov, od Pogrešane na letalu (Flightplan, 2005) prek Žene popotnika v času (The Time Traveler’s Wife, 2009), Upokojenih, oboroženih, nevarnih (RED, 2010) ter predvsem Neupogljivih (Insurgent, 2015) in Povezanih (Allegiant, 2016), dosegel znaten uspeh in si pridobil prepoznavnost. Stotnik je njegov prvi nemški film po letu 2003, premierno pa je bil prikazan na festivalu v Torontu.