2019

Delo brez avtorja (Werk ohne Autor, Nemčija, 2018, barvni, 188 min.) 

Režija: Florian Henckel von Donnersmarck
Scenarij: Florian Henckel von Donnersmarck
Fotografija: Caleb Seschanel
Glasba: Max Richter
Montaža: Patricia Rommel, Patrick Sanchez Smith
Igrajo: Tom Schilling (Kurt Barnert), Sebastian Koch (prof. Carl Seeband), Paula Beer (Ellie Seeband), Saskia Rosendhal (Elisabeth May), Oliver Masucci (prof. Antonius van Verten), Ina Weisse (Martha Seeband), Hanno Koffler (Gunther Preusser)
Produkcija: Pergamon Film, Wiedemann & Berg Filmproduktion, Beta Cinema, ARD Degeto Film, Bayerischer Rundfunk
Festivali, nagrade: Benetke 2018: nagrada Arca CinemaGiovani za najboljši film tekmovalnega programa; filmske nagrade dežele Bavarske 2018: nagrada za najboljšo produkcijo v letu 2018; nagrade Bambi 2018: nagrada za najboljšega domačega igralca (Sebastian Koch); oskarji 2019: nominacija v kategoriji najboljši tujejezični film in v kategoriji za najboljšo fotografijo; zlati globusi 2019: nominacija za najboljši tuji film; Palm Springs 2019; Sevilla 2018; Sydney 2019; številni drugi festivali
Odziv občinstva: zadržano spoštljiv
Odziv kritike: pretežno odobravanje z redkimi iskrami navdušenja
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zanimivosti
Leta 2018 so se člani komisije za izbor nemškega kandidata za tujejezičnega oskarja znašli pred na prvi pogled skoraj nemogočo nalogo. Pred njimi se je namreč znašel seznam šestih celovečernih filmov, ki so vsak po svoje, a vsi izjemno silovito opozorili nase, tako domače kot tudi mednarodno občinstvo; filmov, med katerimi bi prav za vsakega lahko rekli, da je prava mala mojstrovina; skratka, del, ki so predstavljala sam jagodni izbor nemške filmske letine 2018. Težava je bila seveda v tem, da so med njimi lahko izbrali le enega, ki bi tako postal uradni nemški kandidat za tujejezičnega oskarja, vsa ostala sijajna dela pa bi morali »zavreči«. A katerega naj zavrnejo? Kako utemeljiti na primer zavrnitev filma 3 dnevi z Romy Schneider Emily Atef, ki je bil s kar sedmimi nagradami (med katerimi je bila tudi najpomembnejša, tista za najboljši film) veliki zmagovalec na podelitvi nemških filmskih nagrad!? Ali pa navdušujoče pogumno delo Fatiha Akina, njegovo Obupano, ki gledalcu ponudi odločno in brezkompromisno seciranje kolektivnega duha sodobne nemške družbe? No, pregovorno praktični Nemci so tudi tokrat našli domiselno rešitev: izbrali so filmsko delo, ki je v tej skupini nedvoumno, empirično dokazljivo premoglo največ tistih značilnosti, ki pregovorno predvidljivo Akademijo prepričajo v izbor. In to je bilo nesporno delo Floriana Henckla von Donnersmacka, Delo brez avtorja. Premore namreč epski zgodovinski zamah, skozi katerega avtor popelje svoj narod, Nemce, in mu naloži soočenje z njegovimi dejanji, pri tem pa v primernem melodramatičnem ritmu niza vprašanja na temo krivde in odpuščanja. Zlikovci so prav tako nedvoumno opredeljeni in primerno ožigosani, ne manjka pa niti glasna in jasna kritika preganjanja »drugačne« (v našem primeru ideološko sporne) umetnosti. Delo brez avtorja je resnično film, kakršne Akademija naravnost ljubi. Žal pa se mu je na letošnji podelitvi zgodila Roma – film Mehičana Cuaróna, ki premore še več takih značilnosti.

Zgodba
Kmalu po koncu vojne, ki je globoko zarezala tako v telo kot tudi dušo Nemčije in nemškega naroda, saj je privedla do razkosanja nemške države, hkrati s tem pa tudi delitve do tistega trenutka enotnega naroda, se je mladostno vihravi, a nesporno nadarjeni Kurt v porušenem Dresdnu vpisal na slikarsko akademijo. Tam se mu je kmalu nasmehnila sreča, saj se mu je zazdelo, da je našel sebi sorodno dušo: iskrivo in igrivo Ellie, študentko modnega oblikovanja, v katero se je nemudoma zaljubil. Za hčerkinega nadobudnega izvoljenca kmalu izve tudi Elliejin oče, profesor Seeband, ki je eden najbolj priznanih in čislanih nemških ginekologov. Takoj ji da vedeti, da nad njeno izbiro ni niti najmanj navdušen. Še huje, odloči se, da bo v njuno razmerje celo osebno posegel in ga poskušal prekiniti. V zraku je vse polno silovitih čustev, a tudi zlovešča slutnja nečesa, kar se še skriva, a lahko vsak trenutek z uničujočimi posledicami izbruhne na dan – resnica o tem, kaj se je zgodilo pred nekaj leti, resnica, ki jih na srhljiv način pravzaprav povezuje ...

Komentar
»V Delu brez avtorja je veliko naključij, naključja pa so snov, iz katere so melodrame – in Delo brez avtorja, triurni cineroman o primarni sceni 20. stoletja, je vrhunska melodrama, nominirana za tujejezičnega oskarja in prežeta z naključji, kakršna so nekoč, v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, prežemala hollywoodske melodrame, ki so jim očitali pretiravanje in absurdnost. Šestletni Kurt Barnert (Cai Cohrs), ki ga teta Elisabeth (Saskia Rosendahl), eterična, frajgajstovska, neinhibirana umetniška duša, leta 1937 v Dresdnu pelje na razvpito nacistično potujočo razstavo "degenerirane umetnosti" (Entartete Kunst), kjer so v poduk Volku razstavljeni – in križani – Pablo Picasso, Piet Mondrian, Vasilij Kandinski, Paul Klee, George Grosz, Otto Dix, Henri Matisse in podobni "degeneriranci" (nacisti so jih razglašali za "norce", "bolnike", "žalitev za nemška čustva" ipd.), se po II. svetovni vojni, ko ga igra Tom Schilling, prelevi v slikarja ter se zlahka, freudovsko in ne brez ironije zaljubi v Elisabeth (Paula Beer), svoji teti podobno hčerko esesovskega ginekologa, mengelejevskega Carla Seebanda (Sebastian Koch), Herr Professorja, vojnega zločinca, ki je njegovo teto Elisabeth – zaradi živčnega zloma, shizofrenije, "degeneriranosti", "kužnosti", "ničvrednosti" – poslal v plinsko celico, po vojni pa se je – v komunistični Vzhodni Nemčiji – prelevil v krutega, fanatičnega, brezobzirnega komunista, ki svoji hčerki, ko zanosi (z "inferiornim" Kurtom, nesojenim Jacksonom Pollockom), kar sam izvede abortus. ... A to je le uvod v ultimativni revizionizem: von Donnersmarck, avtor oskarjevske melodrame Življenje drugih (kot da so agenti Stasija kdaj ščitili in reševali dramatike in igralke, ki so jim prisluškovali!), nam najprej pokaže plinsko celico, v kateri nacisti zaplinijo mentalno prizadete, "degenerirane", "ničvredne" Nemce (program sterilizacije, evgenike in evtanazije!), takoj zatem pa nam pokaže zavezniško apokaliptično bombardiranje Dresdna ...«
Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Delo brez avtorja je, vsaj na papirju, morda najbolj ambiciozen filmski projekt, kar si jih lahko zamislite. Florian Henckel von Donnersmarck, režiser izjemnega Življenja drugih (2006) – a tudi režiser Turista (2010), nihče ni brez napak – skuša v enem samem velikopoteznem loku ujeti bistvo nemške duše, zgodovino 20. stoletja in razvoj sodobne umetnosti, ob tem pa raziskati še vprašanja (zgodovinske) krivde in predvsem odpuščanja. Lahko ima umetnost v resnici odrešilno vlogo v posameznikovem življenju?

V duhu te pedantnosti se triurni film – reka začne s podrobnim pojasnilom nacističnega koncepta "izrojene" umetnosti, se ustavi pri socialističnem realizmu komunističnega NDR-ja in se nato z vso silo vrže v tokove konceptualne umetnosti, kakršno so v Zahodni Nemčiji prakticirali Joseph Beuys in njegovi sodobniki. A von Donnersmarck svojega tečaja iz zgodovine umetnosti nikoli zares ne prelije v organsko, avtentično zgodbo – morda so krivi shematizirani, dvodimenzionalni liki, morda preočitna didaktična nota in razlagalni monologi ali pa melodramatičnost zgodovinskih dogodkov, ki pod sabo pokopljejo ničeva hrepenenja in usode posameznikov. Kdo ve ...«
Ana Jurc, MMC RTV SLO

Izjava avtorja
»Ta film je navdihnila življenjska zgodba velikega nemškega slikarja Gerharda Richterja, ki si deli nekatere podobnosti z likom Kurta, njegova filozofija pa se glasi: ‘Ničesar ni, česar ne bi mogli izraziti skozi lepoto.’ Tako nam je nekaj elementov iz Richterjeve biografije služilo kot odskočna deska, a samo delo je vendarle dramska fikcija, ne pa biografska drama. Nisem se hotel zavezati dejstvom, saj resnično verjamem, da je dobra fikcija bolj vznemirljiva, prinaša več zadovoljstva in je nekako celo veliko bolj resnična od dejstev. /…/ Rekel bi lahko, da sem v filmu Življenje drugih poskušal odgovoriti na vprašanje, ali umetnost premore moč, da spremeni človeka in temeljno vpliva na njegovo življenje. Delo brez avtorja pa je na nek način zrcalna podoba tega filma, saj v njem razmišljam o tem, kako ljudje grozovite dogodke iz svojih življenj pričnemo preoblikovati skozi ustvarjalne procese, kako ljudje premoremo to nenavadno, a hkrati tudi čudovito sposobnost, da lastno trpljenje preoblikujemo v nekaj izjemnega! Tu je na delu skoraj neke vrste svinec – lastne travme lahko pretopimo v zlato umetnosti. /…/ Delo brez avtorja gledalca povabi, naj se zazre v to alkimijo, in sicer skozi prizmo zgodovinskih travm moje dežele, Nemčije.«
Florian Henckel von Donnersmarck, režiser in scenarist

Režiser
Florian Henckel von Donnersmarck se je leta 1973 rodil v Kölnu, v takratni Zahodni Nemčiji. Že kot mlad je bil odločen, da bo postal režiser, saj sta ga navduševala tako zmožnost filma, da udejanji epski pripovedni zamah, kot tudi to, da ga je film vabil k razmišljanju v podobah. Zato morda niti ni tako presenetljivo, da je že njegov celovečerni prvenec tako izstopajoče ambiciozen, premišljen in večplasten projekt: Življenje drugih (Das Leben der Anderen, 2006) je bilo veliko festivalsko presenečenje tistega leta, delo, ki mu je prineslo celo vrsto festivalskih in drugih nagrad, pa tudi oskarja za najboljši tujejezični film. Fenomenalni uspeh filma je Floriana popeljal v »filmska nebesa«, gor med zvezde – odprl mu je namreč vrata hollywoodskih studiev, a življenje v nebesih se zanj ni najbolje izšlo: dokaz ponuja ponesrečena romantična komedija Turist iz leta 2010, delo, ki ga velja čim prej pozabiti. K sreči Florian z vrnitvijo domov ni prav dolgo odlašal in prvi sad njegove odločitve, da svoje življenje vrne v utečene tirnice, je prav Delo brez avtorja.