2019

Hladna vojna (Zimna wojna, Poljska, Velika Britanija, Francija, 2018, čb, 89 min.)

Režija: Paweł Pawlikowski
Scenarij: Paweł Pawlikowski, Janusz Głowacki, Piotr Borkowski
Fotografija: Łukasz Żal
Glasba: Marcin Masecki (aranžmaji)
Montaža: Jarosław Kamiński
Igrajo: Joanna Kulig (Zula), Tomasz Kot (Wiktor), Borys Szyc (Kaczmarek), Agata Kulesza (Irena), Cédric Kahn (Michel), Jeanne Balibar (Juliette), Adam Woronowicz (konzul)
Produkcija: Opus Film, Apocalypso Pictures, MK2 Productions, Arte France, BFI Film Fund, Canal+ Polska
Festivali, nagrade: Cannes 2018: zlata palma za najboljšo režijo; evropske filmske nagrade 2018: evropski film leta, evropski režiser leta (P. Pawlikowski), evropski scenarist leta (P. Pawlikowski), evropska igralka leta (J. Kulig), evropski montažer leta (J. Kamiński); Ghent 2018: velika nagrada za najboljši film, nagrada občinstva; nagrade Goya (španske filmske nagrade) 2019: najboljši evropski film; Palm Springs 2019: nagrada FIPRESCI; festival poljskega filma 2018: nagrada za najboljši poljski film leta in najboljšega poljskega režiserja leta, nagrada za najboljšo montažo v celovečernem igranem filmu, nagrada za najboljši zvok; in nepregledno število drugih.
Odziv občinstva: globoko občudovanje
Odziv kritike: soglasno priznanje izjemnosti
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zanimivosti
V svinčenih 80. letih, pa tudi še skozi večino 90. let, je bil dialog med nacionalnimi kinematografijami iz vzhodnega dela Evrope in tistimi, ki so pripadale evropskemu zahodu, skoraj neobstoječ. Kaj se je zgodilo, da je živahna komunikacija in izmenjava ustvarjalnih idej, ki jo je bilo moč zaslediti skozi vsa 60. in 70. leta, nenadoma potihnila, je težko reči. A skozi leta ponavljajoče se sklicevanje na cenene in banalne »nacionalne« (pravzaprav prej ideološke) predsodke – na primer, da so zahodnjaki prodane in površne duše, ki jih zanima le denar; ali pa da so vzhodnjaki neotesani »kmetavzarji«, ki ne morejo poznati umetnosti, saj ne poznajo svobode – je opravilo svoje, zato tudi še dolgo potem, ko o morebitnih razlogih za zastoj dialoga in ustvarjalnega pretoka že dolgo ni bilo več sledu, ta še vedno nista in nista oživela. Formalno in uradno so sicer nastajale skupne pobude, a pravega in iskrenega sodelovanja še dolgo ni bilo. Vse dokler se ni s prestopom v novo tisočletje pričel proces temeljite generacijske prenove in so ustvarjalno štafeto prevzeli tisti, ki jim je bilo prehajanje meja položeno že v zibko. Danes je intenzivni pretok ustvarjalnih energij med vzhodom in zahodom nekaj povsem običajnega in vsakdanjega, kar nam nenazadnje dokazuje tudi anekdota, porojena okrog Hladne vojne. Med gosti londonske premiere filma so bili številni slavni filmski ustvarjalci in med njimi tudi režiser Danny Boyle. Ta je z zanimanjem prisluhnil glavni igralki, Joanni Kulig, ki je razlagala, kako je navdih za svojo tokratno igralsko kreacijo našla pri legendarni hollywoodski divi iz že skoraj davne preteklosti, Lauren Bacall. Povedala je, da je ni fascinirala neka duhovna sorodnost, ki bi jo odkrila pri njej, pač pa zgolj in samo njen način podajanja dialogov. In prav ob tem se je Boyle menda zavedel, da mora vztrajati pri svoji odločitvi, da za zlikovca v svojem novem Bondu vzame Tomasza Kota, ki ga je tudi tokrat, po že tretjem ali četrtem ogledu, popolnoma prevzel in prepričal. Pa čeprav ga producenti prepričujejo, da ta »vzhodnjak« nima dovolj »tržnega potenciala«!

Zgodba
Wiktorja, uglednega pianista in muzikologa, službene obveznosti pripeljejo do tega, da prične širom in počez križariti po opustošeni pokrajini povojne Poljske. Pridružil se je namreč projektu sestavljanja folklorne pevsko-plesne skupine, ki naj bi s svojimi nastopi krepila ranjeno nacionalno zavest. S sodelavci tako potuje med malimi kraji na poljskem podeželju in se občasno v katerem izmed teh ustavi, da bi pri njih izpeljal avdicijo, prek katerih iščejo nove člane svoje skupine. Ene izmed teh se udeleži tudi izjemna in karizmatična pevka Zula, za katero pa se kmalu izkaže, da je »problematična«. A Wiktorja to ne zaustavi, da se ne bi počasi zaljubil vanjo. In čeprav se vse bolj nedvoumno zdi, da si nista usojena, eden brez drugega ne znata več živeti. Njuna burna ljubezenska zgodba ju vodi iz držav vzhodnega bloka na zahod, iz Poljske prek Jugoslavije vse do Pariza, kjer doživita atmosfero jazz klubov iz 50. let.

Komentar
»Težko si je bilo zamisliti, da bo po z oskarjem nagrajeni Idi Paweł Pawlikowski presegel samega sebe. A njegov avtorski zamah v Hladni vojni je še širši in samozavestnejši. /…/ Novi celovečerec tako mojstrsko združuje prvine zasebnega in političnega, intimnega in epskega, zvočnega in slikovnega. Vizualna paleta je kot v filmu Ida črno-bela, a v njem ni v resnici nič črno-belega. /…/ Iz kadra v kader neverjetno zgoščene pripovedi Pawlikowski plasti pomene. V razponu dvanajstih let kot da mimogrede oriše epoho, ki je ključno zaznamovala 20. stoletje. Film precizira izkušnjo disidentstva in izseljenstva in se spiralno vrača k tematiki pristnosti in zvestobe. Do samega sebe in do drugega. Postavljen je v pretekle čase, a zbada s presneto aktualnimi vprašanji. /…/ Če se zdijo filmski kadri manj filigransko konstruirani in bolj dinamično spontani kot pri Idi, pa je skoraj za vsakim posnetkom svoja zgodba, ki ponuja čisti cinefilski užitek. /…/ Gre za veličastno fresko na teme minevanja časa, spreminjanja družbe in večnosti ljubezni, ki je prežeta z melanholično grenkobo in lucidnim uvidom v bistvo človeškega tiktakanja. Pretresljiva Hladna vojna se tako približa resnici, kot se ji lahko le fikcija.«
Gorazd Trušnovec, RA SLO

»Hladna vojna je namreč tudi, če ne predvsem muzikal, vendar zgodovinski, in to tako v dobesednem kot prenesenem pomenu. V dobesednem pomenu, ker obsega vse od poljskega ljudskega petja in muziciranja, umetniške predelave folklornega izročila do jazza in rokenrola v pariškem klubu Eclipse. In v prenesenem pomenu, ker je v ta pevsko-plesni in glasbeni 'razvoj' dejansko vpletena navadna oziroma politična zgodovina, kakor tudi nastanek in konec tistega 'nemogočega' ljubezenskega razmerja.«
Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

»Hladna vojna poljskega režiserja Pawla Pawlikovskega sodi med letošnje paradne konje uglednih filmskih festivalov. Prvi film 61-letnega ustvarjalca po Idi (2013), ki mu je prinesla oskarja za najboljši tujejezični film, je debitiral v prestižnem Cannesu, sedaj pa nadaljuje pot po Evropi. Tudi tokrat je bil režiserjev film dobro sprejet, saj je v Franciji prejel nagrado za najboljšo režijo, prav nobeno presenečenje pa ne bi bilo, če bi z njim prejel tudi svojo drugo nominacijo za oskarja. Tako kot v svojem predhodnem delu, že omenjeni Idi, je Pawlikowski tudi v Hladni vojni vizualno plat zastavil nadvse ambiciozno, izvedbo pa je zaupal črno-beli tehniki ter formatu filmske slike 4 : 3, ki se mu običajno pripisuje bolj umetniški pridih. In prav ambicioznost – tako v produkciji kot tudi v formalni in vsebinski zasnovi dela – se zdi vodilna beseda pri nastajanju Hladne vojne, saj je film celo za zahodnoevropske standarde nadvse velikopotezno zastavljen. Zgodba se namreč vseskozi seli iz ene v drugo državo in zaide celo na prostor naše nekdanje države, Jugoslavije, v njem pa je prav tako vse polno plesno-glasbenih točk, ki sestavljajo nekakšen pripovedni okvir njune zgodbe. Hladna vojna je primarno namreč ljubezenska zgodba, katere razvoj nas bežno spomni na zgodbo francoskega Adelinega življenja (La vie d’Adèle, 2013). Glavna lika se spoznata v okolju, ki se na vse pretege trudi, da bi onemogočilo njuno ljubezensko razmerje. Ko pa se jima končno uspe umakniti drugam, v okolje, ki je vsaj na videz prijaznejše do njiju in do njune zveze, pa to okolje nenadoma postane sprožilec njune samodestruktivnosti, ki je tako posledica kulturnih razlik med njima kot tudi nerazrešenih zadev iz preteklosti. Film pred gledalca postavi številna vprašanja – kot na primer, ali bi ljubezen med protagonistoma vzniknila tudi v družbenem okolju, ki ne bi bilo tako restriktivno, ki bi jima omogočalo svobodnejše življenje. Ali pa je bila prav represivnost družbenega okolja tista, ki je šele ustvarila nujne pogoje, da je do srečanja med sorodnima dušama sploh lahko prišlo? In še: kako odločilna je bila vloga sistema pri tem, da jima na koncu vendarle ni uspelo ohraniti njunega odnosa pri življenju?«
Jure Konestabo, Filmstart.si

Izjava avtorja
»Film je deloma navdihnilo zapleteno in viharno razmerje mojih staršev. /…/ Bila je velika romantična ljubezen. Potem pa sta se sprla in razšla. Kasneje sta se znova našla in imela mene, se spet ločila, imela druge partnerje, mama se je celo poročila. Nato sta vsak zase zapustila državo in se znova srečala na Zahodu, se nekako spet uspela skregati in raziti, dokler nista nazadnje, štirideset let kasneje, skupaj umrla. /…/ Videl sem že marsikaj, ampak zgodba mojih staršev zasenči vse druge. Bila sta najbolj zanimiva dramska lika, kar sem jih kdaj srečal. /…/ Njuna zgodba je bila vedno z mano; kot nekakšna matrica za vse ljubezenske zgodbe. Vedel sem, da jo moram posneti. /…/ Ne maram biografij, življenja ni mogoče zajeti v film. Vsiljevanje nekakšne vzročno-posledične logike običajno pripelje do zelo cenenih prizorov in dialogov ter reduktivnih interpretacij. Zato sem dolgo iskal rešitev in nazadnje prišel do eliptičnega sloga pripovedi, a sem potreboval nekaj, kar bi vse držalo skupaj. Glasba je tako postala nekakšen tretji lik v filmu, tretji element, ki je pomagal identificirati spreminjajoče se razmerje, različna časovna obdobja in različne kraje.«
Paweł Pawlikowski, režiser in scenarist

Režiser
Paweł Pawlikowski se je rodil leta 1957 v Varšavi, na Poljskem. Pri 14-ih letih se je iz rodne Poljske prvič odselil na tuje: najprej v Nemčijo, nato v Italijo, da bi se v drugi polovici 70. let končno ustalil v Veliki Britaniji. Na univerzah v Londonu in Oxfordu je opravil študija književnosti in filozofije, a življenjska pot ga je nato popeljala na druga področja, kjer je pričel udejanjati svoj ustvarjalni potencial. Tako je na primer v drugi polovici 80. let pričel sodelovati z BBC-jem ter v naslednjem desetletju zanj ustvaril niz nadvse odmevnih in večkrat nagrajenih dokumentarnih del, kot na primer From Moscow to Pietushki, Dostoevsky’s Travels (1991), Srbska epika (Serbian Epics, 1992) in Pohajkovanje z Žirinovskim (Tripping with Zhirinovsky, 1995). V kontekstu televizijske produkcije je ustvarjal vse do izteka 90. let, novemu stoletju nasproti pa se je podal s svojim prvim kinematografskim igranim celovečercem, filmom Zadnje zatočišče (Last Resort, 2000). Uspehi slednjega, še bolj pa čudovitega Mojega poletja ljubezni (My Summer of Love, 2004), ki je prvemu neposredno sledil, so Pawlikowskega dokončno ustoličili kot enega največjih britanskih filmskih talentov. Vse to mu je omočilo, da se je leta 2011 povsem brezskrbno in lahkotno lotil eksperimenta z žanrskim filmom: v Franciji, natančneje v Parizu, je posnel psihološko srhljivko Ženska iz petega okrožja (La femme du Vème, 2011), v kateri sta zaigrala Kristin Scott Thomas in Ethan Hawk. Sledila je vrnitev v domovino, na Poljsko, kjer je leta 2013 posnel sublimno Ido, svojo prvo nesporno mojstrovino, ter zanjo prejel osupljivo in raznovrstno množico nagrad, od oskarja za tujejezični film prek različnih nacionalnih (britanskih in poljskih) ter nadnacionalnih (evropskih) filmskih nagrad pa vse do festivalskih nagrad z različnih koncev sveta. Trenutno živi v Varšavi, kjer poučuje filmsko režijo in scenaristiko na šoli Andrzeja Wajde.