2019

Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba (Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba, Slovenija, Hrvaška, 2017, barvni, 71 min.)

Režija: Rajko Grlić, Matjaž Ivanišin
Scenarij: Rajko Grlić, Matjaž Ivanišin
Fotografija: Matjaž Ivanišin, Lev Predan Kowarski, Darko Sinko, Rajko Grlić, Marko Brdar, Marko Cafnik, Matjaž Mrak
Glasba: Drago Ivanuša
Montaža: Matic Drakulić
Nastopajo: Dušan Jovanović, Milena Zupančič, Radko Polič, Boris Cavazza
Produkcija: Vertigo, NP7
Festivali, nagrade: Portorož 2017: vesna za posebne dosežke; Zagreb DOX 2017; Beograd 2017: Motovun 2017; Prizren 2017; Opatija 2017
Povprečna ocena občinstva: 4,5
Povprečna ocena kritike: 4,5
Distribucija: Vertigo

Zanimivosti
Vsakdo, ki občasno zavije v kinodvorano ali v gledališče, se je ob nastopih igralcev, ki so nas osupnili s svojo magično interpretacijo vloge, pričel prej ali slej spraševati, kaj je tisto, kar posameznemu igralcu omogoči tako karizmo, tako pristnost in prepričljivost, ob katerih se ti zazdi, da se pred tabo odvija življenje samo? Tovrstno spraševanje se pri gledalcu še stopnjuje, ko se znajde pred delom, pa naj gre za film ali gledališko predstavo, kjer se ravni fikcije oziroma umišljenega in dokumentarnega oziroma resničnega pričneta prepletati. Taka je bila predstava ljubljanske Drame z naslovom Boris, Milena, Radko, v kateri je režiser in avtor Dušan Jovanović ustvaril dramsko komedijo o ljubezenskem trikotniku med ikonami slovenske odrske in filmske igre: Mileno Zupančič, Borisom Cavazzo in Radkom Poličem. Nato pa sta Rajko Grlić in Matjaž Ivanišin posnela film o rojstvu te gledališke predstave, ki skozi spremljanje procesa njenega nastajanja in njenih protagonistov govori o odnosu med realnim in imaginarnim ter o odnosu med intimnim in javnim v umetnosti. O tem, v kolikšni meri vnašamo svoje življenje, osebne izkušnje in zasebnost v zgodbe, ki jih pripovedujemo. O tem, koliko je v naših zgodbah ekshibicionizma in koliko izpovednega, iskrenega in včasih tudi bolečega soočanja s samim seboj. Eden najbolj magičnih trenutkov preteklega filmskega leta.

Zgodba
Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba je film o gledališki predstavi Boris, Milena, Radko in o štirih zelo znanih osebah, ki so jo ustvarile: o pisatelju in režiserju Dušanu Jovanoviću, igralki Mileni Zupančič in igralcih Radku Poliču in Borisu Cavazzi. To je zgodba o ljubezenskem trikotniku in o večplastnem ter popolnoma odkritem prepletanju javnih umetniških podob in osebnih življenj protagonistov. Film dokumentira štirimesečni proces nastajanja gledališke predstave od prve vaje do premiere in hkrati odstira osebno življenje umetnikov ter pripoveduje univerzalno zgodbo o odnosu med resničnim in izmišljenim, zgodbo o odnosu med osebnim in javnim dojemanjem umetnosti.

Komentar
»Ivanišin in Grlić sta brez patosa, ki sicer pritiče gledališču in igralcem, ustvarila emotivno nabit, a obenem mehko zadržan film, ki ga poganjajo filigranski psihološki detajli, spleteni tako med resničnimi osebami kot njihovimi dramskimi dvojniki, pri tem pa sta ustvarila tudi poklon gledališču kot prostoru iluzije, vsem trem igralcem in režiserju. Prizor, v katerem Jovanović po koncu uspešne premiere osamljen sedi v kotu in kadi, je ena najganljivejših in naravnost butičnih ‘opomb’ k minljivosti gledališke resničnosti.«
Ženja Leiler, Delo

»In že ti posnetki gledaliških vaj so prav kot momenti delovnega procesa pogosto prav imenitni filmski trenutki, ki včasih s humorjem 'osvežijo' Bergmana (tudi z velikimi plani Liv Ullmann, pardon, Milene Zupančič), največkrat pa zasvetijo v majhnih odporih, s katerimi igralca in igralka 'kljubujejo' tako svojim vlogam kot režiserjevim navodilom. Nekaj prizorov je tudi tostran odra, a so z njim povezani, saj gre predvsem za to, da gledališko igro spravijo do premiere. Tam pa so spet najboljši 'zakulisni' prizori, kot je tisti s Cavazzo, ki pred ogledalom 'izziva' De Nira iz Taksista, ali z Dušanom Jovanovićem, ki v nekem kotu obsedi sam s cigareto. Ta prizor nas prav kot malo otožen trenutek spomni, da smo preživeli lep filmski večer z gledališčniki.«
Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

»Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba je film izjemnega dokumentarista Matjaža Ivanišina in cineasta Rajka Grlića, ki sta se podala v tisto vznemirljivo snov, prepletanje med fikcijo in resničnostjo, med odrom in zaodrjem, med tem, kako gledališče prehaja in oblikuje resničnost – in še bolj, kako resnični dogodki oblikujejo tvoja odrska življenja.«
Vesna Milek, Sobotna priloga

Izjava avtorja
»To je film o ustvarjanju gledališke predstave. Film dokumentira nastajanje te predstave in njene protagoniste ter hkrati pripoveduje zgodbo o odnosu med resničnostjo in domišljijo, o odnosu med dejstvi in fikcijo. Film govori o odnosu med zelo osebnim in med javnim pogledom na umetnost, o našem nagnjenju do prepletanja najintimnejših življenjskih izkušenj z zgodbami, ki jih ustvarjamo in pripovedujemo. To je film, ki poskuša definirati, kaj od (iz)povedanega je ekshibicionizem in kaj je iskreno in včasih tudi boleče soočenje s samim seboj.«
Rajko Grlić in Matjaž Ivanišin, režiserja in scenarista

Režiser
Matjaž Ivanišin se je rodil leta 1981 v Mariboru. Na ljubljanski AGRFT je diplomiral iz filmske in TV-režije. Že med študijem je s filmom, ki naj bi bil preprosta vaja iz TV-režije, ustvaril delo – Moje male ljubice –, s katerim je navdušil stroko in občinstvo na festivalu v Portorožu. Sledil je lirično-melanholični portret nekega mejnega prehoda, Šentilja, ki je z vstopom v »Evropo brez meja« povsem spremenil svojo podobo. Ivanišin se je že s tem delom dodobra uveljavil tudi v mednarodnem prostoru, še siloviteje pa je v njem odmevalo njegovo naslednje delo, znova neobičajni portret, v katerem je tokrat umanjkal sam portretiranec – Karpopotnik je namreč poklon Karpu Godini in njegovim kratkim filmom, pri čemer pa se Karpo osebno v filmu ne pojavi niti enkrat. Film je odmevno mednarodno premiero doživel na festivalu v Rotterdamu. Ivanišinov najnovejši film Playing Men, prejemnik vesne za najboljši dokumentarni film na zadnjem nacionalnem filmskem festivalu v Portorožu, je par mesecev prej, na festivalu v Marseillu, prejel nagrado Georgesa de Beauregarda.

Rajko Grlić se je rodil leta 1947 v Zagrebu, leta 1971 pa diplomiral na prestižni, v svetu čislani filmski šoli FAMU iz Prage. Kot režiser in scenarist se je med drugim podpisal pod filme Bravo Maestro (1978), Samo enkrat se ljubi (Samo jednom se ljubi, 1981), V žrelu življenja (U raljama života, 1984), Za srečo so potrebni trije (Za sreću je potrebno troje, 1986), Karavla (Karaula, 2006) in Naj ostane med nami (Neka ostane među nama, 2010). Grlić si je v 70-ih letih s svojimi deli izboril status ene osrednjih figur tedanjega hrvaškega in jugoslovanskega filma, v mednarodnem prostoru pa je ostal cenjen vse do zadnjega desetletja, ko si je s filmi, kot je bila Karavla, še veliko izraziteje pa Ustava Republike Hrvaške iz leta 2016, znova povrnil nekaj pretekle slave.