2019

Stalinova smrt (The Death of Stalin, Velika Britanija, Francija, 2017, barvni, 107 min.)

Režija: Armando Iannucci
Scenarij: Armando Iannucci, David Schneider, Ian Martin (po predlogi Fabiena Nuryja in Thierryja Robina)
Fotografija: Zac Nicholson
Glasba: Christopher Willis
Montaža: Peter Lambert
Igrajo: Steve Buscemi (Nikita Hruščev), Olga Kurylenko (Marija V. Judina), Adrian McLoughlin (Josef Stalin), Simon Russell Beale (Lavrentij Beria), Paddy Considine (Andrejev), Rupert Friend (Vasilij), Jason Isaacs (maršal Žukov), Michael Palin (Vjačeslav Molotov), Andrea Riseborough (Svetlana), Jeffrey Tambor (Georgy Malenkov)
Produkcija: Quad Productions, Main Journey, Free Range Films
Festivali, nagrade: Torino 2017: nagrada FIPRESCI; Monte Carlo 2018: nagrada žirije za najboljšega režiserja; britanske nagrade independent film award 2017: najboljša scenografija, najboljša maska, najboljši stranski igralec; nagrade empire 2018: najboljša komedija; Toronto 2017; Dubai 2017; Sundance 2018; Erevan 2018
Povprečna ocena občinstva: 5
Povprečna ocena kritike: 4
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zanimivosti
Ko smo sledili grozljivemu dogajanju v angleškem Salisburyju, kjer je z zastrupitvijo očeta in hčere Skripal ostra retorika med Veliko Britanijo in Rusijo dosegla vrhunec, saj so se pričele vrstiti neutemeljene in na videz brez dokazov izrečene obsodbe – vsaj nam nepoučenim se je tako zdelo –, na drugi strani pa smo bili priča zelo obrambni, skoraj bojeviti retoriki, ki je kot z nekakšnim občutkom krivde zavračala vse napade z Otoka, smo bili precej zmedeni in zbegani. Od kod ta napetost? Ta ostrina? No, takrat še nismo vedeli, da se je v ruski dumi že septembra lani začel oster besedni napad na Veliko Britanijo, ki ga ni spodbudil noben geopolitični zdrs ne diplomatski incident, pač pa »neprijateljsko dejanje britanskega intelektualnega razreda«, ki naj bi bilo del »protiruske informacijske vojne«. Tako nas je vsaj podučil Nikolaj Starikov, vodja ruske domoljubne stranke. In kaj je bilo to »neprijateljsko dejanje«? Težko je verjeti, a res, prav film Armanda Jannuccija Stalinova smrt. Da ne gre le za patološki izpad bolnika, temveč očitno za sprejemljivo politično opcijo, se je izkazalo kmalu zatem, ko je o pobudi za prepoved filma uradno razmišljalo celo rusko ministrstvo za kulturo. Razlog? Poskus »Zahoda, da bi destabiliziral Rusijo in povzročil delitev v njeni družbi«?! Prepričajte se sami.

Zgodba
Piše se leto 1953. Tiranskega diktatorja Josipa Visarijonoviča Stalina, strah in trepet sovjetskega ljudstva, nekega jutra najdejo nezavestnega »v luži nedostojanstva« v njegovi dači blizu Moskve. Okoli njega se kmalu zbere gručica prebledelih tovarišev: sadistični šef tajne policije Lavrentij Berija, večno zbegani Georgij Malenkov ter gobezdavi in prebrisani Nikita Hruščov. Dolgo se je zdelo, da bo Stalinova oblast večna, zato to sproščeno delovno mesto preseneti mnoge. A ne za dolgo. Tovariši namrščijo čelo, si nataknejo svoj najbolj mrki pogled, nabrusijo si nože ali pa besede in tako se bitka za nasledstvo lahko prične …

Komentar
»Premalo poantirana, da bi bila satira, preveč smiselna za komedijo absurda. Stalinova smrt je sicer dokaj zabavna, k čemur najbolj pripomore kvalitetna igralska zasedba – četica starejših moških, suverenih komedijantov, s Stevom Buscemijem na čelu – hkrati pa vihravo površna, pogosto ne v svojo korist. Ničesar ne uspe zares tematizirati. Po drugi strani pa prav ta netaktnost ustvarja pomenljivo atmosfero, v kateri lahko usmrtitve – tudi enega izmed glavnih likov! – potekajo mimogrede, na robu kadra tik pred rezom. Atmosfero, ki se zdi prepričljivo poznostalinistična, atmosfero mehanizma tajne službe, ki na enem koncu sprejema sezname, na drugem pa izstreljuje naboje. Nad tem morilskim strojem, brezimnimi uniformiranimi možmi, ki večino časa tekajo po hodnikih in skačejo na ali s tovornjakov, je le centralni komite z generalnim komisarjem, Josefom Stalinom (Adrian McLoughlin), na čelu. Komisarji, kot vodilne osebe v državi in filmu, izstopajo iz vihravosti v fokus, okrog katerega se vrtijo anonimne množice civilistov, vojakov in služinčadi, nepomemben šum v ozadju boja za oblast. /…/ Z dobro igro (ki jo namerno postavljam na prvo mesto tega seznama), krasno kostumografijo, rahlo stilizirano, a prepričljivo mizansceno in nekaj svetlimi scenarističnimi vložki je Stalinova smrt solidna zgodovinska komedija med satiro in komedijo absurda. Ta vtis sicer uničujejo nekateri slabši momenti, na primer šala na račun slabo delujočih straniščnih kotličkov v 'oh, teh stanovanjih' (še vedno ne razumem, kakšna naj bi bila povezava med slabimi kotlički in socialističnimi stanovanji, ampak Angleži verjetno tudi ne …), pa vendar. Film je vsekakor vreden ogleda, najverjetneje pa ne bo postal pomembna družbenokritična ali umetniška referenca. Kljub temu da je bil v Rusiji prepovedan, mu to daje pridih ostrine in kontroverze, ki pa več pove o stanju današnje Rusije kot pa o samem filmu.«
Martin Justin, Koridor

»Kako je umrl Stalin? Tale politična satira, posneta po grafičnem romanu (via Fabien Nury & Thierry Robin), si domišlja, da so ga ubile besede. Ali natančneje: da ga je 5. marca 1953 kap, ko je prebral sporočilce pianistke (Olga Kurylenko), ki je zapisala, da je izdal nacijo in uničil ljudstvo in da moli za njegovo smrt. Človeka, ki je dal pobiti na milijone ljudi, torej ubije nekaj tako malega in bakterijskega, kot so besede. Stalinova smrt, ki skuša biti ironična kot Vojna svetov, v kateri orjaške intergalaktične staliniste – ja, tudi neke vrste gulage postavijo! – na koncu pobijejo mikroorganizmi, Stalina (Adrian McLoughlin) najprej predstavi kot ljubitelja kavbojskih filmov, vulgarnega humorja, nočnega bromansiranja s Hruščovom, Žukovom, Molotovom, Kaganovičem, Mikojanom, Malenkovom in Berijo, mistike svojega kulta osebnosti, klasične glasbe in množičnih likvidacij, navsezadnje, ko ga zagledamo, med večernim poslušanjem radijskega prenosa koncerta klasične glasbe ravno sestavlja spisek ljudi, ki jih je treba zapreti ali likvidirati. /…/ Nič ni komičnejšega od populističnega balona, v katerem nagla sojenja in nagle eksekucije postanejo znak vladarjeve učinkovitosti in produktivnosti. Kvečjemu to, da začnejo za vladarjem žalovati celo tisti, ki jih je obsodil na smrt in zaradi čigar smrti njihovo eksekucijo prekličejo. Stalinova smrt je parodija nacije, ki se boji, da bo ta, ki se ga najbolj boji, umrl ali pa izginil s političnega zemljevida.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina

Izjava avtorja
»Sprva sem nameraval posneti film o izmišljenem diktatorju, postavljen v sedanjost. Zdelo se mi je namreč, da se po svetu dogajajo čudne stvari. /…/ Nacionalistična gibanja, populisti, /…/ Putin, Berlusconi, Erdogan; močne, avtoritativne figure, ki po svoje prikrajajo pravila demokracije, da bi si pridobile še več moči. Potem pa sem v roke dobil knjigo La mort de Staline. /…/ Takoj ko sem jo prebral, sem vedel, da je to to. Zakaj bi si karkoli izmišljal, če imam pred sabo to bizarno, smešno in hkrati strašljivo resnično zgodbo!«
Armando Iannucci, režiser in soscenarist

Režiser
Armando Iannucci se je rodil leta 1963 v Glasgowu, v krogu družine italijanskih izseljencev. Študija in diplome, ki jo je hotel posvetiti Johnu Miltonu, ni končal, saj se mu je ta nenadoma zazdel veliko preresen. Tako se je raje odpravil na škotsko izpostavo BBC-ja, kjer je v tej ali oni vlogi sodeloval pri nastanku različnih satiričnih oziroma komičnih oddaj. Prvi večji uspeh je dosegel prav s politično obarvano situacijsko komedijo The Thick of It, na filmskem področju pa ga svet spozna preko dokaj uspešne satire Biti obveščen (In the Loop) iz leta 2010. Leta 2013 je sledila akcijska komedija s Stevom Cooganom v glavni vlogi, Alan Patridge: Alpha Papa, Stalinova smrt pa je njegovo tretje in do danes zadnje celovečerno delo.