2019

O telesu in duši (Testről és lélekről, Madžarska, 2017, barvni, 116 min.)

Režija: Ildikó Enyedi
Scenarij: Ildikó Enyedi
Fotografija: Máté Herbai
Glasba: Ádám Balázs
Montaža: Károly Szalai
Igrajo: Alexandra Borbély (Mária), Géza Morcsányi (Endre), Réka Tenki (Klára), Zoltán Schneider (Jeno), Ervin Nagy (Sándor), Itala Békés (cistilka Zsóka), Éva Bata (Jenova žena), Pál Mácsai (detektiv)
Produkcija: Inforg-M&M Film Kft.
Festivali, nagrade: Berlin 2017: zlati medved za najboljši film, nagrada ekumenske žirije za najboljši film, nagrada FIPRESCI, nagrada žirije bralcev časnika Berliner Morgenpost; Budimpešta – Teden madžarskega filma 2018: velika nagrada za najboljše madžarsko filmsko delo leta, najboljši celovečerni film, najboljši scenarij, najboljša igralka, najboljša stranska igralka; Mumbai 2017: nagrada občinstva; Sofia 2018: nagrada srebrni galeb za najboljši film
Povprečna ocena občinstva: 4,5
Povprečna ocena kritike: 5
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zgodba
Ko se mlada Maria zaposli v klavnici kot nadzornica kakovosti, jo ljudje takoj razglasijo za čudakinjo. V jedilnici vedno sedi sama in se tudi sicer ne druži s sodelavci, pri delu prisega na sterilnost, je zelo natančna in se za vsako ceno drži pravil. Njen precej starejši šef Endre, ki boleha za lažjo telesno hibo, je prav tako samotarska duša, a spozna, da ga nova sodelavka nerazumno privlači. Še posebej ko nekega dne ugotovita, da imata vsako noč iste sanje ...

Komentar
»Dinamika filma je izvrstna, četudi se sredi prve in sredi druge ure tempo upočasni. 'Zdravorazumska' jelen in košuta, ki prek sanj povežeta protagonista v realnem dogajanju, v prelomu filma, ko se morata protagonista spopasti s tem, da je v njunih rokah odločitev glede njunega odnosa, izgineta, a se vrneta v popolnem trenutku. V sanjah je vse tako lahko in očitno, v resničnosti pa precej težje. Živali vodi nagon, ki mu sledijo, ljudje pa v sledenju svojemu instinktu tako radi kompliciramo. Film odlikuje estetizirana vizualna raven, od mehke fotografije, skorajda liričnih prizorov jelenov v naravi do desetin podrobnosti, od s krvjo poškropljenih tal, jelenjih kopit do ščetke na umivalniku, ki na trenutke pripovedujejo svojo vzporedno zgodbo, predvsem pa izjemno povedno krepijo osrednjo zgodbo, izvrstne dialoge, vešče prežete s humorjem in iskrivostjo. Stranski liki, od ostarele čistilke, ki brez dlake na jeziku 'poštima' Mariino oblačenje in telesno držo, do kadrovika, ki ga ob živce spravlja radoživa žena, dodajajo raznolikost, a nikoli na račun osrednje zgodbe. Svoje naredi tudi glasbena podlaga, izstopajoča je vodilna pesem Laure Marling What He Wrote, ki s svojim besedilom 'zadene' Mario. Enyedijevi je uspelo posneti film, ki šokira (krvi v klavnici je veliko), nasmeji (ukradeno, zelo učinkovito spolno poživilo za živali so zaužili udeleženci 50. obletnice mature) in opomni (prava, 'tvoja' oseba je dovolj, en klic te lahko 'reši').«
Ksenija Tratnik, MMC RTVSLO

»Madžarski film O telesu in duši se dogaja kar v klavnici, tako da vidimo celoten postopek klanja živine (dober tek!), toda sporočilo je na dlani: ljudje živijo v klavnici! Odnesejo jo le malce bolje kot živina! Prav res: v budimpeštanski klavnici je vse tako avtomatizirano in brutalizirano, da boste imeli občutek, da koljejo ljudi. Še več: ko Endre (Géza Morcsányi), ostareli, delno invalidni menedžer klavnice, in Mária (Alexandra Borbély), mlada, rahlo avtistična nadzornica kakovosti (Alexandra Borbély), sramežljiva, zelo zadržana, zatrta, a mistično stoična osamljenca, alergična na 21. stoletje, opravita psihološki test (nekdo je nekaj ukradel, pa je treba preveriti mentalno kondicijo 'človeških virov'), se izkaže, da se vsako noč srečujeta v sanjah – kot jelen in košuta. Sanjata torej, da sta živali.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina

»O telesu in duši je film o lepoti, ki se skriva za tistim, kar stvarnost običajno izpljuni. O lepoti, ki je je največ tam, kjer je ne pričakujemo. Lepoti tistega, ki velja za nelepo. In hkrati delo, ki nas s svojim kadriranjem in kompozicijo znova spomni na ves likovno-estetski potencial filmske podobe. Je delo, kakršnih je v kinu žal vse manj. In prav zato je neprecenljivo.«
Denis Valič, RA Slovenija (ARS)

Izjava avtorice
»Toliko znakov obstaja, da si moramo življenje spremeniti v ožjem in širšem pogledu. Zasebno življenje je zelo povezano z družbenim ustrojem, kot da bi bila medsebojno odvisna. Ko razmišljamo o zasebnem življenju, moramo pomisliti tudi na družbeno organiziranost. Če živiš v okoliščinah, ki ne dopuščajo polnega življenja, nekako zboliš. Družba za to poskrbi. Morda obiščeš terapevta, ali začneš piti, ali pretepaš svoje bližnje, kar koli. To so znaki, da ni vse v redu! Moja protagonista se v svoji koži ne počutita dobro, zato se zapreta vase.«
Ildikó Enyedi, režiserka in scenaristka

Režiserka
Ildikó Enyedi se je rodila leta 1955 v Budimpešti. Preden se je posvetila filmu, se je ukvarjala s konceptualno in medijsko umetnostjo. Tako ne preseneča, da je že v svojem celovečernem prvencu, čudoviti komični drami Moje 20. stoletje, ponudila tako drugačno in predvsem dodelano vizijo sveta. Leta 1989 je v Cannesu zanj prejela zlato kamero, nagrado za najboljši prvenec festivala, kasneje pa še veliko drugih festivalskih nagrad. Moje 20. stoletje mnogi še danes obravnavajo kot eno najpolnejših in najbolj domiselnih del iz zakladnice madžarskega filma. Kasneje sicer ne doseže več tako izrazitega uspeha, a z vsakim svojim delom potrjuje, da je ena ključnih ustvarjalk sodobnega avtorskega filma. Pečat je pustila predvsem na polju filma za mlade, saj je v tem pogledu njen Čarobni vrt iz leta 1994 eno najsijajnejših del. Je članica Evropske filmske akademije in poučuje na budimpeški akademiji za gledališče in filmsko umetnost.