2019

Srečen konec (Happy End, Francija, Nemčija, Avstrija, 2017, barvni, 108 min.)

Režija: Michael Haneke
Scenarij: Michael Haneke
Fotografija: Christian Berger
Montaža: Monika Willi
Igrajo: Isabelle Huppert (Anne Laurent), Jean-Louis Trintignant (Georges Laurent), Mathieu Kassovitz (Thomas Laurent), Toby Jones (Lawrence Bradshaw), Fantine Harduin (Eve Laurent), Franz Rogowski (Pierre Laurent), Laura Verlinden (Anais)
Produkcija: Les Films de Losange, X-Filme Creative Pool, Wega Film, Arte France Cinéma, France 3 Cinéma, Westdeutscher Rundfunk, Bayerischer Rundfunk, Arte G.E.I.E.
Festivali, nagrade: Cannes 2017; Sydney 2017; München 2017; Karlovi Vari 2017; Sarajevo 2017; Melbourne 2017; Brisbane 2017; Tromso 2017; San Sebastián 2017; Atene 2017
Povprečna ocena občinstva: 4
Povprečna ocena kritike: 4,5
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zanimivosti
Tokrat nam bo Haneke domiselno predstavil svoj pogled na funkcijo znamenitega elementa, s katerim se že skoraj stoletje preživlja večina filmske industrije – t. i. happy enda. Seveda bo vsakomur takoj jasno, da Hanekejevo poigravanje s tem terminom ne more biti drugega kot sočna ironija. Od kdaj pa naj bi namreč prav Haneke, sinonim za evropski umetniški film, verjel v srečne konce? Še posebej če vemo, da je novi celovečerec ohlapno nadaljevanje čustveno izčrpavajočega canskega zmagovalca Ljubezen. Pa vendar s tem še ni vse povedano, zato si le oglejte to čudovito delo.

Zgodba
Ko njena mati v nepojasnjenih okoliščinah zboli, se trinajstletna Eve preseli k očetu in njegovim sorodnikom v obmorski Calais. Družina Laurent ima v lasti donosno gradbeno podjetje in živi v razkošni vili s služabniki. A pod bleščečo fasado se skrivajo mračne skrivnosti, ki grozijo, da bodo vsak trenutek izbruhnile na dan. Medtem ko Eve vznemirja očetova skrivna spletna afera, stari družinski patriarh Georges neutrudno išče svoj »srečni konec«.

Komentar
»Hanekejev Srečen konec ne predstavlja ravno happy enda za bogataško, elitno dinastijo Laurent iz Calaisa, francoskega obmorskega mesta, v katerem je, kot vemo, polno beguncev (eks 'Džungla'), ki jih ne pustijo v Veliko Britanijo. Ekonomska neenakost je očitna, razredni prepad je globok in krut, toda Michael Haneke ne sooči dinastije in beguncev, elite in ljudstva. Do stika ne pride. Tudi do revolta ne. Au contraire, ljudstvu in beguncem – se dinastije sploh ni treba dotakniti, saj razpada kar sama. /…/ Eva diši po Hanekejevem Belem traku /…/, dinastija Laurent pa po dinastiji D’Ascoyne iz britanske komedije Pot do plemstva, toda s pomembno razliko: člane dinastije D’Ascoyne je bilo treba pobiti, medtem ko bi bilo treba Laurente le malce dregniti, pa bi padli, a levica – gibanje, vstajniki, 99% ipd. – nima niti toliko moči. Nič, neoliberalne elite komaj stojijo pokonci, a vladajo, ker je multituda brez moči, brez idej in brez volje.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Haneke se v Srečnem koncu ukvarja z vprašanjem, kakšne posledice ima lahko nonšalantno razmetavanje in samoumevno razpolaganje z bogastvom in privilegiranim družbenim statusom. Rodbina Laurent, ki jo spremljamo v loku dveh filmov, se je očitno izrodila v šopek nesrečnih posameznikov, ki svoje umazane skrivnosti skrivajo tudi pred najbližjimi, v javnosti pa nosijo maske humanizma in širokogrudnosti. Težko se je ne zdrzniti ob prizoru migrantov, ki jih Anna 'velikodušno' povabi na svojo poroko – potem ko jih je njen brat že nenapovedano potisnil v sobo. Zgodba je postavljena v Calais, eno od žarišč begunske krize, a tega v filmu ne boste videli, saj se življenja privilegiranih Francozov nikoli ne križajo s tistimi drugimi, nemeščanskimi. Odvračanje pogleda je lahko enako velik greh kot odprta sovražnost, morda sugerira Haneke. (Podobno poanto, sicer na čisto drug način, izriše Ruben Östlund v svoji letošnji uspešnici Kvadrat.) Hannah Arendt seveda ni imela v mislih tega, ko je govorila o banalnosti zla, a besedna zveza je primerna. Varno je sklepati, da mojster na stara leta ni omilil svoje brezkompromisne obsodbe človeštva.«
Ana Jurc, MMC RTVSLO

Izjava avtorja
»Film se je rodil iz nekakšnega nezadovoljstva nad našim načinom življenja, nad tem, kako ne vidimo dlje od svojega nosa. /…/. Zdi se, da nam na zahodu ni mar, če svet propade, samo da gre nam dobro. Tema filma je torej naša brezbrižnost do drugih. Začne se pri družini /…/, nadaljuje v poslovnem svetu in konča z brezbrižnostjo do tujcev. Vse to so različni vidiki istega problema. Ta brezsrčnost pa je pojav, značilen za srednji razred. In danes smo vsi pripadniki srednjega razreda, vsi smo malomeščani. Tistega, kar smo nekoč imenovali ‘izobraženo meščanstvo’, danes ni več. So le bogatejše in revnejše različice meščanstva. /…/ Film vidim kot farso. Gre za potencirano resničnost. Mislim namreč, da si tema – usoda premožne evropske družine – ne zasluži resnega pristopa. Zgodbe o naših malih strahovih in težavah so po mojem mnenju bolj kot za tragedijo primerne za farso. /…/ Tragedija kot oblika je emigrirala v tretji svet. /…/ Moj sloves se mi ne zdi upravičen. Sam se nimam za nekakšnega mračnega auteurja. Svoja dela vidim kot realistična. Družbi hočem pokazati zrcalo. /…/ Če ne bi imel upanja, ne bi snemal filmov. Oziroma bi snemal drugačne filme. Delal bi mainstream solzavke, ob katerih bi ljudje pozabili na svoje težave, pozabili na resničnost. /…/ Ampak mislim, da je še vedno vredno postavljati vprašanja.«
Michael Haneke, režiser in scenarist

Režiser
Michael Haneke se je rodil leta 1942 v Münchnu, otroštvo pa je preživel v spodnjeavstrijskem Wiener Neustadtu, kjer je tudi hodil na gimnazijo in leta 1962 opravil maturo. Že v srednješolskih letih so ga zanimali klasična glasba (igral je klavir), filozofija (zlasti eksistencializem) in film (navduševali so ga predvsem Fellini, Bergman, Antonioni, Bresson in novovalovci). V študijskih letih se je intenzivno ukvarjal s filmsko in literarno kritiko. Med letoma 1967 in 1970 je delal kot urednik in dramaturg televizijskih iger pri Südwestfunk Baden-Baden in napisal svoj prvi, vendar do danes še nerealiziran scenarij za film Wochenende. V Stadttheater Baden-Baden je na začetku sedemdesetih let z dramo Cele dneve v krošnjah dreves Marguerite Duras debitiral kot gledališki režiser, pozneje pa je na odre številnih uglednih gledališč (v Berlinu, Düsseldorfu, Frankfurtu, Hamburgu, Münchnu, Stuttgartu in na Dunaju) postavil dela Strindberga, Goetheja, Hebbla, Enquista, Brucknerja, Kleista in drugih. Svoj prvi televizijski film je posnel pri dvaintridesetih letih, kinematografski prvenec pa petnajst let pozneje. Na mednarodni festivalski sceni se je prvič pojavil leta 1984 (takrat so na Berlinalu predvajali film Kdo je bil Edgar Allan?), od premiere Sedmega kontinenta (Der siebente Kontinent) v Cannesu leta 1989 pa se redno uvršča na programe najpomembnejših filmskih festivalov po svetu in – prav tako redno – prejema nagrade. Kljub številnim uspehom še naprej zavrača zvezdništvo in bulvarsko razkrivanje osebnega življenja ter ostaja izredno discipliniran in natančen režiser (na snemanja se vedno pripravi s storyboardom); slovi tudi po odličnem vodenju igralcev – tako profesionalcev kot naturščikov in otrok. Na prelomu dvajsetega stoletja se je za nekaj let preselil v Francijo, zdaj pa spet živi v Avstriji. Ob snemanju filmov se od leta 2002 posveča tudi poučevanju (je profesor za režijo na dunajski filmski akademiji), leta 2006 pa se je preizkusil tudi v operi (v Parizu je na oder postavil Mozartovega Don Juana). Michael Haneke – do velikega preboja z Učiteljico klavirja (La pianiste, 2001) bolj ali manj zgolj v cinefilskih krogih znan in slavljen enfant terrible avstrijske kinematografije, danes pa tudi med širšim občinstvom in mednarodno uveljavljen, s številnimi najuglednejšimi priznanji odlikovan režiser in scenarist – je od leta 1974 do danes /…/ ustvaril enega najtehtnejših in najbolj družbeno angažiranih opusov sodobnega časa, ki je tako v vsebinskem kot formalnem pogledu zelo celovit in avtorsko prepoznaven.