2019

Foxtrot (Foxtrot, Izrael, Nemčija, Francija, 2017, barvni, 108 min.)

Režija: Samuel Maoz
Scenarij: Samuel Maoz
Fotografija: Giora Bejach
Glasba: Ophir Leibovitch, Amit Poznansky
Montaža: Arik Leibovitch, Guy Nemesh
Igrajo: Lior Ashkenazi (Michael Feldmann), Sarah Adler (Daphna Feldmann), Yonaton Shiray (Jonathan), Gefen Barkai (komandant), Dekel Adin (vojak), Shaul Amir (vojak s slušalkami), Itay Exlroad (plešoči vojak), Danny Isserles (oficir), Itamar Rotschild (verski oficir), Roi Miller (vojaški zdravnik)
Produkcija: A.S.A.P., Centre National de la Cinématographie, Deutscher Filmförderfonds, Filmförderungsanstalt, Medienboard Berlin-Brandenburg, Pola Pandora Filmproduktions, Spiro Films
Festivali, nagrade: Benetke 2017: srebrni lev – velika nagrada žirije, nagrada Arca CinemaGiovani za najboljši film, nagrada SIGNIS – častna omemba; Zagreb 2017: nagrada občinstva za najboljši film; Atene 2017: nagrada mesta Atene za najboljšega režiserja; nagrade Izraelske filmske akademije 2017: najboljši film, najboljši režiser, najboljši igralec, najboljša fotografija, najboljša montaža, najboljša glasba, najboljša scenografija, najboljši zvok; Palm Springs 2018: nagrada za obetavnega režiserja
Povprečna ocena občinstva: 5
Povprečna ocena kritike: 5
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zanimivosti
Fokstrot verjetno poznamo vsi, eni bolj, drugi manj. Seveda je to vrsta plesa, ki se je predvsem v Združenih državah plesala ob spremljavi velikih orkestrov. Na prvi pogled je podoben valčku, a hudič se skriva v taktu, saj je ta pri valčku tričetrtinski, pri fokstrotu pa štiričetrtinski. No, z detajli je bil vedno hudič. Tako bo gledalec kmalu po začetku filma opazil, da naš Foxtrot nima prav nič opraviti s tem fokstrotom. Foxtrot je namreč delo, ki se v naslovnem izrazu naslanja na njegovo vojaško aplikacijo. Razkriva nam namreč početje izraelskih obrambnih sil med njihovo priljubljeno reakreacijo – streljanjem nezaščitenih Palestinskih civilistov. Seveda karikiramo, a prav daleč od resnice pa tudi nismo. Na kar nenazadnje kaže tudi reakcija izraelskega ministrstva za kulturo, ki je ob nagradi, ki so jo filmu podelili v Benetkah, javno protestiralo, saj naj bi pri tem šlo za očitno »protiizraelsko naravnanost«. In prav to morda še največ pove o naravi tega dela.

Zgodba
Sodobni Izrael. Zakonca Michaela in Dafno nekega dne nepričakovano obiščejo predstavniki vojske. Sporočijo jima, da je njun sin Jonathan padel med opravljanjem vojaške dolžnosti. Po začetnem šoku začnejo Michaela jeziti preveč zagnano žalujoči sorodniki in pretirano prijazni vojaški birokrati, ki zakoncema dajejo podporo. Medtem ko se Michaelova žena predaja omami, on počasi drsi v vrtinec jeze, ta pa ga privede do nedoumljivega življenjskega obrata, ki se povsem enakovredno kosa z nadrealistično izkušnjo njegovega sina v izraelski vojski.

Komentar
»Toda od trpke anemičnosti in eksistencialističnega spleena, ki bi imponiral tako Jimu Jarmuschu kot Royu Anderssonu, do eksplozije in vojnega zločina je le korak. Tako kot v Folmanovem Valčku z Baširjem – ali pa v Libanonu, Maozovem srhljivem prvencu. Strupena, cinična, tako rekoč nihilistična atmosfera, ki vsem stalno sugerira, da se bo zdaj zdaj zgodilo nekaj hudega, kar kliče srdite, panične, nagonske, katastrofalne, nesorazmerne reakcije, ki bi izgledale absurdno, če ne bi bile tako tragične. Dolgčas, odmev praznine, v kateri lebdijo vojaki, je banalen, a smrtno nevaren, res morilski. Samuel Maoz, nekdanji tankist, je leta 2009 posnel Libanon, ki se je v celoti odvrtel v tanku – Foxtrot, ki bi bil lahko naslovljen tudi Plačilo za strah, izgleda kot pogled skozi tankovsko cev. Mimo bi morala pridrsati le še Jevgenija Medvedeva, ruska umetnostna drsalka, ki je svojo točko v Pjongčangu prelevila v morbidno kontemplacijo smrti, saj je bilo na soundtracku Wrightove Ane Karenine slišati tudi škripanje vlaka, pod katerega skoči Ana Karenina.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Tako ugotovimo, da je film Foxtrot vrhunski prav v združevanju zunanjega toka pripovedi in upodobitve notranjega sveta protagonistov. Ali povedano drugače, film je sam po sebi zelo racionalen konstrukt, sestavljen iz treh jasno ločenih delov, ki se dogajajo v stanovanju, na vojaški postojanki in znova v stanovanju. V smislu teze, antiteze in sinteze. Za avtorjev pristop bi lahko rekli, da je hladen, formalističen. Njegovi postopki, v katerih sicer zaide tudi v satiro in absurd, so ves čas jasno razvidni, in vendar mu uspe ustvariti tisto nekaj več. Kombinacijo intimne družinske drame, ki spominja na grenko ironijo grške tragedije, večgeneracijski prikaz bolečih travm, povezanih z vojno, in pretanjeno kritiko militarizirane družbe, v kateri ima njen ključni segment stalno prst na sprožilcu.«
Gorazd Trušnovec, RA Slovenija (ARS)

Izjava avtorja
»Einstein je dejal, da je naključje način, s katerim Bog ostaja anonimen. Foxtrot je ples nekega moškega s svojo usodo. Gre za filozofsko parabolo, ki poskuša skozi zgodbo o očetu in sinu raziskati tisti nejasni pojem, imenovan ‘usoda’. Oče in sin sta daleč narazen, a kljub razdalji in popolni ločenosti drug drugemu spremenita usodo. Izziv, ki sem si ga postavil, je bil raziskati razliko med dogodki, na katere lahko vplivamo, in tistimi, na katere ne moremo. Odločil sem se, da zgodbo zgradim kot klasično grško tragedijo, v kateri junak sam sebi nakoplje kazen in se upira vsakomur, ki ga poskuša rešiti. Očitno se ne zaveda posledic svojih dejanj; nasprotno, njegova dejanja se zdijo pravilna in logična. In prav tu je razlika med običajnim naključjem in naključjem, ki je videti kot načrt usode. Nastane kaos. Kazen do potankosti ustreza grehu. V tem procesu je nekaj klasičnega in krožnega. Tu pa je tudi ironija, ki je vedno povezana z usodo. Zgradba grške tragedije v treh dejanjih se mi je zdela idealna dramska podlaga za posredovanje moje ideje.Hotel sem povedati zgodbo, ki bi bila relevantna za izkrivljeno resničnost, v kateri živimo. Zgodbo z relevantnim sporočilom, tako na lokalni kot univerzalni ravni.«
Samuel Maoz, režiser in scenarist

Režiser
Samuel Maoz se je rodil leta 1962 v Tel Avivu. Ko je bil star dvajset let, se je začela prva libanonska vojna. Spomin na strahote, ki jih je doživel kot strelec v tankovski enoti, je več kot dve desetletji kasneje prelil v svoj prvi celovečerec Libanon (2009). Film, ki se skoraj v celoti odvije v notranjosti tanka, kjer raziskuje dinamiko medčloveških odnosov v neki zaprti skupnosti ter pri tem združuje tako kritiko kot sočutje, mu je poleg številnih kritiških pohval prinesel zlatega leva v Benetkah. Maozov drugi celovečerec Foxtrot je bil osem let kasneje na istem festivalu ovenčan s srebrnim levom (veliko nagrado žirije).