2019

Čudo (Wonder, ZDA, 2017, barvni, 113 min.)

Režija: Stephen Chbosky
Scenarij: Stephen Chbosky, Steven Conrad, Jack Thorne (po predlogi Raquel Jaramillo Palacio)
Fotografija: Don Burgess
Glasba: Marcelo Zarvos
Montaža: Mark Livolsi
Igrajo: Julia Roberts (Isabel), Jacob Tremblay (Auggie), Owen Wilson (Nate), Mandy Patinkin (g. Tushman), Daveed Diggs (g. Brown), Sonia Braga (Grans), Ali Liebert (gdč. Petosa), Izabela Vidovic (Via), Millie Davis (Summer)
Produkcija Lionsgate, Mandeville Films, Participant Media, Walden Media
Festivali, nagrade: *
Povprečna ocena občinstva: 5
Povprečna ocena kritike: 4
Distribucija: Blitz Film & Video Distribution

* Kot značilno hollywoodsko delo se film ni pojavljal v festivalskih krogih, pa vendar načenja tematiko odnosa do drugačnosti, ki je relevantna in si zasluži obravnavo.

Zanimivosti
August, čudoviti pob iz filma Čudo, boleha za genetsko napako, ki se strokovno imenuje Treacher-Collinsov sindrom, v obliki vidnih deformacij pa prizadene posameznikovo glavo, od ušes, oči, ličnic in do brade. Čeprav stopnja okvar lahko zelo niha, od lažje do precejšnje iznakaženosti, pa pri tem velja, da intelektualne sposobnosti prizadetega posameznika niso v ničemer zmanjšane. Ker ne gre za dedno bolezen, pač pa za rezultat novih mutacij v genih, se bolezni ne da vnaprej predvideti. Ob sumih nanjo pa se lahko opravi ali rentgensko slikanje ali genski testi.

Zgodba
August Pullman ni običajen deček in ne hodi v običajno šolo. Sestra Via mu pravi, da tak ne more biti, če se je rodil, da izstopa. Zaradi genetske napake ima namreč drugačen obraz. Do četrtega razreda se šola doma, ko pa dopolni deset let, se starša odločita, da bo začel obiskovati peti razred v šoli. Novi sošolci in skupnost se učijo sprejemati njegovo drugačnost. Doslej se je lahko Auggie vedno zatekel v varno zavetje svoje vesoljske čelade, zdaj pa se mora iznenada soočiti s celotnim vesoljem otrok, ki strmijo vanj. Skozi leto, ki ponuja tako zabavne in prelepe kot težke dogodke, Auggieja in vse okoli njega dodobra spremenijo reči, ki štejejo največ: prijateljstvo, pogum in odločitev, ki jo sprejemaš sleherni dan – da boš prijazen do vseh, ki jih srečaš na svoji poti.

Komentar
»Čudo, posneto po huronskem bestsellerju R. J. Palacio, je film o Auggieju (Jacob Tremblay), občutljivem in sramežljivem dečku, fenu Minecrafta in Vojne zvezd, ki okrog hodi v astronavtski čeladi. V šolo ni hodil, saj ga je doslej doma šolala mama (Julia Roberts). Zdaj, pri desetih, gre končno v šolo, a se vsi – mama, ata (Owen Wilson) in učitelji – po malem bojijo odziva sošolcev, ki bi ga lahko zasmehovali, šikanirali in zastrahovali: Auggie ima namreč deformiran obraz. Imel je kopico operacij, ki so mu vrnile vid in sluh, ne pa tudi obraza. Problem je v tem, da njegov obraz ni ravno zelo deformiran – deformiran je na simpatičen, ljubek, angelski, negrozljiv način. /…/ Lahko bi rekli, da se je deformiranosti Auggiejevega obraza še najbolj ustrašil prav sam film: da gledalcev ne bi odvrnil, je Auggieju obraz deformiral tako, da se lahko gledalci z njim še vedno identificirajo. Da ne bi izgubil gledalcev, je Auggiejevo inspirativno 'drugačnost', ki jo sicer tako blazno slavi (in s katero nas ves čas pokroviteljsko tolče po glavi, kot da je mentalno in moralno nad nami), zelo ublažil, tako da ni jasno, zakaj ga je mama sploh skrivala. 'Skušam se pretvarjati, da je vseeno, ker sem drugačen, pa ni,' pravi Auggie, ki ga film najprej poviša v junaka, potem pa – ko ga ljudje zagledajo, se spreobrnejo, postanejo boljši in prijaznejši! – poniža v vzgojni pripomoček, orodje za množično navdihovanje, skoraj guruja.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Če Čudo popredalčkamo v kategorijo mladinskih filmov, ki večinoma prinašajo jasno sporočilo brez velikega ovinkarjenja in nepotrebnega kompliciranja zgodbe, je ustvarjalcem z njim definitivno uspelo. Vendarle pa premočrtna zgodba, ki poskrbi, da se vsem likom na koncu vsaka prepreka izplača ali poplača v celo nekajkratnem presežku, gotovo ne bo prepričala zahtevnejših gledalcev. Vse skupaj izpade čisto preveč linearno in vsakdo z malce daljšo kilometrino gledanja filmov bo brez večjih težav napovedal, kam pes taco moli, in zaključek ne bo odstopal kaj daleč od prognoze. Čeprav je pri mnogih filmih lahko ravno odmik od realnosti tista vrlina, ki filmu še dodatno poveča vrednost, je tu moteči element ravno čez vse mere srečna usoda. Koščki sestavljanke proti koncu filma enostavno prelepo skočijo na svoje mesto in poskrbijo za pozabo vsega slabega, kar se je likom zgodilo v filmu do tedaj.«
Nik Rus, Filmstart

Izjava avtorja
»Scenarij za Čudo smo pisali v treh, a tu ni šlo za to, da bi vsakdo od nas poskušal ostale prepričati s svojim branjem zgodbe, pač pa smo bili prav vsi trije ponižno v službi čudovite knjige Raquel Jaramillo Palacio. Res je, Čudo je družinski film, ki govori o otroku, pa vendarle se je vsem trem zdelo, da imamo nekako opraviti s strukturo Rašomona, z množenjem različnih pogledov na en, osrednji objekt. Zato je vsak od nas poskušal izpiliti enega teh pogledov in ga nato vključiti v celoto.«
Stephen Chobsky, režiser in soscenarist

Režiser
Stephen Chobsky se je rodil leta 1970 v Pittsburghu. V času šolanja na srednji šoli je spoznal Stewarta Sterna, scenarista Upornika brez razloga (z Jamesom Deanom v glavni vlogi), in prav to poznanstvo je nato ključno vplivalo na Chobskyjevo nadaljnjo ustvarjalno pot. Vpisal se je namreč na študij scenaristike, a njegovo prvo delo, s katerim se je tudi širše uveljavil, je bilo leposlovno: za New York Times je namreč leta 1999 napisal zgodbo o odraščanju z naslovom The Perks of Being a Wallflower, ki mu je prineslo veliko več uspeha kakor pa njegov prvi celovečerec The Four Corners of Nowhere. Leta 2012 mu je po svojem romanu končno uspelo posneti tudi istoimenski film, Čudo pa je njegov tretji celovečerni film.