2019

Grace Jones (Grace Jones: Bloodlight and Bami, Velika Britanija, Irska, 2017, barvni, 116 min.)

Film ceste preplete pevkine edinstvene odrske stvaritve z intimnimi posnetki z rodne Jamajke ter nam pokaže Grace Jones, kakršne še nismo videli.

Režija: Sophie Fiennes
Fotografija: Remko Schnorr
Montaža: Sophie Fiennes
Nastopajo: Grace Jones, Jean-Paul Goude, Sly Dunbar, Robbie Shakespeare, Ivor Guest
Produkcija: Blinder Films, Sligoville, Amoeba Film
Distribucija: Demiurg

Zgodba
Ekstravagantna odrska umetnica, androgena glam-pop diva, divja hedonistka, nepredvidljiva medijska osebnost – Grace Jones je vse to. Tokrat pa jo spoznamo tudi kot ljubimko, hčerko, mamo, babico in poslovno žensko. Pridružimo se ji na družinskem obisku na Jamajki, v studiu z dolgoletnima sodelavcema Slyjem in Robbiejem ter v zakulisju koncertov po vsem svetu. Ves čas pa se vračamo na oder, kjer smo priča edinstvenim nastopom s hiti, kot so Slave to the Rhythm, Pull Up to the Bumper in Love is the Drug, pa tudi novejšimi avtobiografskimi komadi, kakršna sta Williams’ Blood in Hurricane. Režiserka nam namesto tradicionalne glasbene biografije ponudi portret, ki je prav tako eleganten, samosvoj in nekonvencionalen kot njegova protagonistka.

Komentar
»Grace Jones za razliko od mnogih biografij ne gradi kulta, dekonstruira pa ga le do mere, kjer pokaže, da resnično zanimivi ljudje ostanejo zanimivi, tudi če razblinimo tančico skrivnosti, ki jih obdaja. V filmu le redko kdo spregovori o talentu ali zapuščini Grace Jones, arhivski posnetki, kontekst in pripovedovalec pa so popolnoma izpuščeni. Fiennesova ne čuti potrebe po vsiljevanju legendarnega statusa in pomembnosti; ne govori tistega, kar že vemo ali domnevamo in kar lahko – kot pravi režiserka sama – najdemo na Wikipediji. Prav tako ne parazitira na vzponih in padcih svoje portretiranke, čeprav bi bilo precej lahko posneti underdogovski kliše o dvanajstletni žrtvi nasilja, ki se pridruži izseljenim staršem v ZDA, povsem preveč izstopa v šoli in se nato prek manekenske kariere prelevi iz izobčenke v legendarno amazonko, zapeljivko in plenilko – igralko, katere filmske vloge bojevnic so le bleda senca njene realnosti. A režiserka se raje osredotoči na človečnost in naslika portret, ki bi bil – kot vsak dober portret – zanimiv tudi, če bi bila Grace Jones povsem nerelevantna umetnica.«
Peter Žargi, Ekran

Izjava avtorice
»Z Grace sva se prvič srečali na projekciji filma, ki sem ga posnela o cerkvi njenega starejšega brata Noela v Los Angelesu (Hoover Street Revival, 2001). Rekla mi je: ‘Ti razumeš, od kod prihajam.’ Po koncu predstave je vstala, ploskala in rekla: ‘Všeč mi je vonj tvojega filma.’ /…/ Ko snemaš observacijski dokumentarec, si na milost in nemilost prepuščen življenju, kot se odvija. Vse, kar imaš pod nadzorom, je tvoj ustvarjalni instinkt. Moj kovček je bil pripravljen, in ko me je Grace poklicala, sem preprosto šla: v Moskvo, v studio, v New York … Hotela je aktivno raziskati svoj odnos do Jamajke, in ker so imeli tam ravno družinsko srečanje, me je vzela s seboj. Slučajno sem bila v Parizu, ko je imela fotografsko seanso z Jean-Paulom Goudom in se je rodila njena vnukinja. Gradivo sem nabirala pet let /…/. Grace samo sebe vidi kot pripovedovalko zgodb, zato sem v tem smislu uporabila tudi njene nastope. Pri oblikovanju zgodbe so me vodile pesmi. /…/ Z direktorjem fotografije Remkom Schnorrjem sva snemala na super 16-milimetrski trak. V glavi sem imela preprostost tistih izjemnih sekvenc v Gildi, v katerih se kamera subtilno poigrava z nastopom Rite Hayworth, tako da lahko gledalec bere in spremlja gibanje telesa. Film je zelo senzualen medij. Upam, da si bodo ljudje Grace Jones ogledali v kinu, saj lahko zvok in sliko v popolnosti doživiš le tam.«
Sophie Fiennes, režiserka