2019

Kustosova soba. Igor Zabel: Kako narediti umetnost vidno? (Slovenija, 2018, 64 min.)

Dokumentarni film je posvečen umetnostnemu zgodovinarju in kustosu Igorju Zabelu (1958–2005) in se osredotoča na njegovo delovanje v polju likovne umetnosti od konca osemdesetih do njegove smrti.

Režija: Damjan Kozole
Scenarij: Urška Jurman
Fotografija: Matjaž Mrak
Montaža: Jurij Moškon
Glasba: Laibach (Vor Sonnen-Untergang)
Zvok: Julij Zornik
Producent: Danijel Hočevar
Produkcija: Vertigo
Koprodukcija: RTV Slovenija, Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo
Nastopajo: Zdenka Badovinac, Jože Barši, Francesco Bonami, Barbara Borčić, Ekaterina Degot, Ješa Denegri, Charles Esche, Vadim Fiškin, Sergej Kapus, Samo Krušič, Boris Marte, Viktor Misiano, Marjetica Potrč, Igor Španjol, Borut Vogelnik, Peter Weibel, Mateja Kos Zabel, Bojan in Sonja Zabel, Božidar Zrinski, Beti Žerovc
Distribucija: Vertigo

Zgodba
Dokumentarni film Kustosova soba je posvečen umetnostnemu zgodovinarju in kustosu Igorju Zabelu (1958–2005) in se osredotoča na njegovo delovanje v polju likovne umetnosti od konca osemdesetih do njegove smrti. Skozi film spoznavamo, kako se je v tem prelomnem času, na preseku 20. in 21. stoletja, (post)moderne in sodobne umetnosti, lokalnega in mednarodnega umetnostnega prostora, socializma in kapitalizma, Vzhoda in Zahoda, umetnosti in družbenega, skozi svoje delo soočal z velikimi spremembami, konflikti, hkrati pa tudi z možnostmi novega.

Film je portret človeka, ki notranjim protislovjem sveta umetnosti navkljub vztrajno verjame v moč umetnosti, pa tudi portret časa in prostora, v katerih je Igor Zabel deloval in ju sooblikoval.

Zanimivosti
Kot umetnostni zgodovinar in kustos Moderne galerije v Ljubljani je Zabel pomembno prispeval k ustrezni zgodovinski umestitvi umetniških pojavov, kot so zgodovinske avantgarde (Tank!, 1998) in neoavantgarde (OHO: Retrospektiva, 1994), pa tudi sodobne umetniške prakse. V slovenskem prostoru je bil eden ključnih umetnostnih zgodovinarjev za opredelitev sodobne umetnosti kot specifične umetniške prakse ter pomemben akter pri njenem uveljavljanju, tudi v mednarodnem kontekstu (Manifesta 3). Ob tem je bil vseskozi oster premišljevalec pogojev, v katerih je sodobna umetnost vznikala.

Igor Zabel je v svojem delu vseskozi poudarjal pomen konteksta; tako tudi film kontekstualizira njegovo delovanje – od spreminjajočega se geopolitičnega konteksta in pospešene globalizacije do spremenljivega institucionalnega okvira umetniške produkcije, vključno z vlogo kustosa.

Skozi dokumentarec spoznavamo njegovo pojmovanje vloge kustosa oz. kuratorja, njegove ključne razstavne projekte in njihova ozadja, njegove intervencije v slovensko umetnostno zgodovino, literarno delo in besedila, s katerimi je pomembno sooblikoval refleksijo o razmerju med (nekdanjima) Vzhodom in Zahodom, kot se je po padcu Berlinskega zidu manifestiralo v polju umetnosti.

V svojem teoretskem in kuratorskem delu se je zavzemal za poglobljeno obravnavo tistih političnih in družbenih podstruj, ki lahko pripomorejo k boljšemu razumevanju umetnosti, hkrati pa vztrajal pri zmožnosti umetnosti, da razpira te iste podstati, ki jo tako pomembno določajo. Njegov interes za raziskavo kompleksnega razmerja med družbenim in umetniškim je tudi izhodišče razstave Individualni sistemi, ki jo je pripravil za 50. mednarodni Beneški bienale (2003) in ga je inavgurirala kot mednarodno kuratorsko referenco.

Izjava avtorja
»Ko je Igor Zabel leta 2005 umrl, sem bil v tujini. Odprl sem računalnik in na portalu zagledal njegovo črno-belo fotografijo. Njegova nenadna in nenavadna smrt je odmevala med vsemi nami, ki se ukvarjamo z umetnostjo. To ni samo film o Igorju Zabelu, ampak tudi film o času, ki je prinesel bistvene premike v razumevanju in vrednotenju umetnosti v kontekstu velikih družbenih in političnih sprememb. Poleg refleksije o Zabelovi zapuščini so v filmu zbrani pomembni dokumenti, ki pričajo o tem, kako se je rojevala in vzpostavljala sodobna umetnost pri nas in v vzhodni Evropi.«
Damjan Kozole

Komentar
»Vse to me spomni na dictum italijanskega filmarja Piera Paola Pasolinija: »Smrt izvrši bleščečo montažo našega življenja.« Kar je ponazoril s primerom poštenjaka, ki do svojega šestdesetega leta ne stori nič pregrešnega ali kriminalnega, potem pa se nenadoma hudo pregreši. »Takšno dejanje modificira vsa njegova pretekla dejanja in ga prikaže v drugačni luči, kot smo ga videli.« Dokler ne umreš, ne more biti nihče prepričan, da te zares pozna. Šele ko umreš, ne moreš več grešiti, zato je šele smrt ta, ki zmontira tvoje življenje. Šele ko umreš, postane tvoje življenje nazorno – vse, kar je nepomembno in nepotrebno, odpade. Smrt izbira pomembne trenutke življenja, ki se ne morejo več spremeniti, s čimer iz naše “ neskončne , nestabilne in negotove sedanjosti” ustvari »svetlo, čvrsto, zanesljivo preteklost«. ZA
Marcel Štefančič, jr., Mladina

Režiser
Damjan Kozole se je rodil leta 1964 v Brežicah. Kot režiser in scenarist se je podpisal pod celovečerne igrane filme Usodni telefon (1987), Remington (1988), Stereotip (1997), Porno film (2000), Rezervni deli (2003), Delo osvobaja (2005), Za vedno (2008), Slovenka (2009) in Nočno življenje (2016) ter dokumentarna celovečerca Rojevanje Leara (1993) in Dolge počitnice (2012).
Njegovi filmi so prejeli številne nagrade in nominacije. Rezervni deli so bili nominirani za berlinskega zlatega medveda, revija Sight & Sound pa jih je leta 2008 uvrstila med deset najpomembnejših filmov nove Evrope. Za Nočno življenje je Kozole prejel nagrado za najboljšo režijo v Karlovih Varih in štiri vesne na Festivalu slovenskega filma. V Portorožu je bil istega leta za najboljši dokumentarec razglašen njegov kratki film Meje. Damjan Kozole je član Evropske filmske akademije in dobitnik Župančičeve nagrade, ki jo mesto Ljubljana podeljuje za izjemne dosežke v umetnosti in kulturi.