2020

Med policami (In den Gängen, Nemčija, 2018, barvni, 125 min.)

Režija: Thomas Stuber
Scenarij: Clemens Meyer, Thomas Stuber
Fotografija: Peter Matjasko
Montaža: Kaya Inan
Igrajo: Franz Rogowski (Christian), Sandra Hüller (Marion), Peter Kurth (Bruno), Andreas Leupold (Rudi), Michael Specht (Paletten-Klaus), Ramona Kunze-Libnow (Irina), Henning Peker (Wolfgang), Steffen Scheumann (Norbert), Matthias Brenner (Jürgen), Gerdy Zint (Tino)
Produkcija: Sommerhaus Filmproduktionen, Departures Film, ARTE, German Films, Hessischer Rundfunk, Mitteldeutscher Rundfunk, Rotor Film Babelsberg, Südwestrundfunk
Festivali, nagrade: Berlin 2018: nagrada filmskega združenja za najboljšega režiserja, nagrada ekumenske žirije; Atene 2018: nagrada za najboljši scenarij, nagrada GFCA za režijo; nemške filmske nagrade 2018: nagrada za najboljšega igralca v glavni vlogi; Napoli 2018: nagrada Augustus za najboljši film, nagrada Vesuv za najboljši film; Valladolid 2018: nagrada srebrna špica za najboljši film, nagrada Sociograph za režijo; in številne druge festivalske nagrade
Odziv občinstva: nalezljivo optimističen
Odziv kritike: od naklonjen do navdušen
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zanimivosti
Ker je bil trgovski center, v katerega je Thomas Stuber umestil svojo zgodbo, preprosto prevelik, preveč monumentalen, da bi ga lahko poustvarili drugje, pa četudi bi se odločili za njegovo drobljenje na manjše enote, so se morali odpraviti v enega obstoječih in se z vodstvom poskušati dogovoriti, kako bi lahko potekalo snemanje. Izkazalo se je, da bo ta del veliko zahtevnejši, kot so sprva predvidevali. Izkazalo se je namreč, da je v tovrstnih centrih denar resnično »vladar sveta«, saj jim zaradi strahu pred »potencialno izgubo dohodka« noben direktor ni hotel prepustiti tako velikega dela trgovskega centra. Thomas pa ni hotel prilagajati sloga, ki si ga je zamislil, in v delo vpeljati »dokumentarističnega pristopa«, ki bi jim omogočal, da v trgovini snemajo tudi takrat, ko so v njej kupci. Tako je bila edina možna rešitev, da snemajo ponoči, ko so trgovski centri srhljivo prazni. A čeprav je bilo tako snemanje izjemno naporno za celotno ekipo in hkrati tudi nadvse zahteven logistični zalogaj, pa je prav učinek tega »srhljivo praznega prostora« ter njegove osupljive predimenzioniranosti filmu dal nekaj, nek poseben karakter, ki bi ga bilo drugače praktično nemogoče dobiti.

Zgodba
Christian je novinec med delavci v velikem supermarketu. Polnjenje trgovskih polic je bolj ali manj samotarsko delo, še posebej, če gre za večerno izmeno. Kljub temu se počasi naveže na sodelavce, še zlasti na starejšega Bruna z oddelka z alkoholnimi pijačami, ki ga očetovsko vzame za svojega, in na simpatično Marion, ki ga očara s svojimi šalami in neposrednostjo. Vse kaže, da bo Christian z novim prijateljstvom in obetajočo se ljubezensko zvezo lahko kljuboval osamljenosti, ko je postavljen pred novo preizkušnjo. Med Marionino daljšo odsotnostjo namreč izve, da je nesrečno poročena, in njegov krhki svet se začne rušiti …

Komentar*
»Dogajanje je postavljeno v megamarket nedoločenega mesta bivše Nemške demokratične republike, kjer so police zelo visoke in dolge kot nekakšni hodniki … (Predstavljajte si trgovino Bauhaus, če ste kdaj tam nakupovali.) Vse je videti kot eno samo veliko skladišče, kjer so za določena živila in prodajne artikle specializirani različni prodajalci, vsi oblečeni v modre delovne halje: eni za sladkarije, drugi za testenine, pijačo … Preverjajo, če je treba zalogo na policah dopolniti, pomagajo kupcem pri nakupu, dovažajo blago z viličarjem … In kar je v tej zgodbi za današnji čas razcveta kapitalizma, ki ubija še zadnjo trohico človečnosti v nas, nenavadno: med njimi se čuti močna timska povezanost in občutek pripravljenosti pomagati sodelavcu. Šef po opravljenem »šihtu« vsakemu delavcu seže v roke in se pozdravi z njim do naslednjega delovnega dne. Ostanek socialistične vzgoje, ki se še ni popolnoma izkoreninila?! Preprosta zgodba, z zelo izdelanimi liki, kjer se film osredotoči na tri: Christiana (Franz Rogowski), Marion (Sandra Hüller) in Bruna (Peter Kuhr). Potem ko se Christian zaposli v tem ogromnem megamarketu, je nekaj časa na poskusni dobi. Ne preveč zgovoren fant ima to srečo, da je njegov šef, ki ga uvaja v delo – Bruno, prijazen starejši gospod, ki je prej delal kot voznik tovornjaka. V fantu vidi potencial marljivega delavca in mu na vse mogoče načine pomaga pri uvajanju. Christian dela tudi v nočni izmeni, se uči praktičnega dela z viličarjem in čez dan obiskuje šolo, ki mu bo dala dovolj znanja pred pisnim in praktičnim izpitom za delo z viličarjem. Tukaj je še Marion, simpatično dekle, zadolženo za oddelek s sladkarijami (Christian jo imenuje »Miss sladkarij«), v katero se na videz plašni fant zaljubi in tudi ona ni ravnodušna do novinca. Delo je enolična rutina med policami centra, kjer se odvijajo zgodbe teh »malih« ljudi. Vsak od njih ima svojo preteklost in nosi s seboj prtljago, ki je v nekaterih primerih pretežka ter se za marsikaterega tragično konča …«
Natalija Pihler, blog (poročanje z Berlinala)

»Delo Thomasa Stauberja Med policami izžareva neko nežno, skoraj pravljično avro, saj avtor s svojo zgodbo lepoto in iskre upanja uzre tudi v tistih brezmejno sivih, enoličnih in ostrino našega duha topečih nemških trgovskih centrih, kjer se posameznik zgublja med nepregledno množico skoraj identičnih, že prav odbijajoče simetrično urejenih prodajnih polic. Pravzaprav je podatek o tem, kje natančno je lociran trgovski center, v katerem se odvija Stauberjeva osupljivo tankočutna ljubezenska zgodba, povsem irelevanten, saj gre za enega tistih, povsod enakih in vsake identitete oropanih trgovskih središč, kakršne srečamo tako v Evropi kot tudi onstran Atlantika, v ZDA. Pomembneje je to, da nam zna Stauber tako približati svoje like, da se nam ti, čeprav so le tujci, ki se gibljejo med z artikli naloženimi policami, nenadoma zdijo tako domači, tako blizu. In da tega ne stori na račun »olepšanja dejstev«, tako, da bi skrival ali zamegljeval naravo prostora, v katerem se gibljejo. Kot gledalcem nam je namreč vseskozi jasno, da se zgodba odvija v prostoru, ki »golta duše ljudi«, kjer mora vsakdo, ki v prostor vstopi, nekaj žrtvovati na oltarju boga potrošništva, in v katerem je edina vrednota, ki kaj šteje, kupna moč posameznika. Prostor torej, v katerem bi pričakovali vse kaj drugega kot pa nežno romanco, prostor, v katerem bi nas bolj presenetilo srečanje s prijazno osebo, kot pa to, da bi ponoči v njem naleteli na skupino pravkar 'prebujenih' živih mrtvecev.«
Tomris Laffly, Roger-Ebert.com

* Film še ni začel domače distribucije, zato so odzivi kritike skromni oziroma neobstoječi.

Izjava avtorja
»Nemška demokratična republika in razpustitev, o tem je bilo že vse povedano, to me ne zanima. Zanima me obdobje po spremembah, kraji in življenjski svetovi. Raziskovati želim posebnosti teh ljudi in krajev. Obrobnim ljudem želim podeliti glas. Pripovedovati želim velike, silovite zgodbe, ki bi jih razumeli tudi v Bangkoku in New Yorku. Tako sem začel o filmski priredbi kratke zgodbe In den Gängen Clemensa Meyerja razmišljati, takoj ko sem prebral njegovo zbirko Die Nacht, die Lichter. Zgodba o osamljenem mladeniču, ki se pogreza v atmosfero nočnih polic velikega supermarketa, mi ni šla iz glave. /…/ Meyerjeva zgodba je neizmerno globoka in tragična, pa vendar tako preprosta. Veliko ostane neizgovorjenega, stvari niso povedane do konca. Bralec – in zdaj gledalec – mora sam zbrati koščke sestavljanke.«
Thomas Stuber, režiser in soscenarist

Režiser
Thomas Stuber se je rodil leta 1981 v Leipzigu, v tedanji Nemški demokratični republiki. Po študiju je pograbil vsako priložnost za takšno ali drugačno priložnostno delo v domači filmski produkciji. Sprva so mu zaupali manj odgovorne naloge pri manjših televizijskih produkcijah, kasneje pa so ga angažirali že tudi pri filmskih produkcijah, in sicer predvsem v vlogi osebe, ki srbi za kontinuiteto med prizori in znotraj le-teh [pri nas tej vlogi pravimo tajnica režije]. Oborožen s temi praktičnimi izkušnjami se je leta 2004 vpisal na filmsko akademijo v Baden-Württembergu, kjer je leta 2011 zaključil študij vodje snemanja. Že med študijem je prejel številne nagrade za svoje študijske filmske projekte, kot na primer kratka filma Z nami je vse v redu (Es geht uns gut, 2006) in Mladostniška tesnoba (Teenage Angst, 2008). Slednjega so celo prikazali v sklopu uradnega programa berlinskega festivala. S svojim diplomskim filmom O psih in konjih (Von Hunden und Pferden, 2012) pa si je priboril študentskega oskarja ter nemško filmsko nagrado za najboljši kratki film. Leta 2014 sta prvič uradno sodelovala s Clemensom Meyerjem in skupaj posnela celovečerec Težko srce (Herbert), s katerim sta požela precejšnjo pozornost in hvalo. Med policami pa je njun drugi skupni projekt.