2020

3 dnevi z Romy Schneider (3 Tage in Quiberon, Nemčija, Avstrija, Francija, 2018, čb, 115 min.)

Režija: Emily Atef
Scenarij: Emily Atef
Fotografija: Thomas W. Kiennast
Glasba: Christoph Kaiser, Julian Maas
Montaža: Hansjörg Weißbrich
Igrajo: Marie Bäumer (Romy Schneider), Charly Hübner (Robert Lebeck), Brigit Minichmayr (Hilda Fritsch), Robert Gwisdek (Michael Jürgs), Denis Lavant (ribič poet), Yann Grouhel (receptor), Christopher Bucholz (zdravnik dr. Ferlin)
Produkcija: Rohfilm Factory, Dor Film Produktionsgesellschaft, Sophie Dulac Productions, Departures Film, Tita Productions
Festivali, nagrade: evropske filmske nagrade 2018: nagrada za najboljšega skladatelja; nemške filmske nagrade 2018: najboljši nemški film leta, najboljši režiser, najboljša igralka v glavni vlogi, najboljša ženska stranska vloga, najboljša moška stranska vloga, najboljša fotografija, najboljša glasbena oprema filma; bavarske filmske nagrade 2018: najboljša igralka; Berlin 2018; Reykjavik 2018; Chicago 2018; številni drugi
Odziv občinstva: naklonjen, a brez večjega navdušenja
Odziv kritike: pretežno pozitiven, a brez omembe presežkov
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zanimivosti
Eden glavnih razlogov za to, da se je morala Romy Schneider dolga leta bojevati s hudo depresijo, je nedvomno tudi silovit pritisk, ki ga je nanjo izvajala domača javnost. Ta jo je namreč tako silovito, že prav bolestno in patološko vzljubila v podobi avstrijske cesarice Elizabete Bavarske, ki jim jo je ponudila trilogija filmov o njej – od Sissi Ernsta Marischke iz leta 1955 do Usodnih cesaričinih let (Sissi – Schicksalsjahre einer Kaiserin, 1957) istega režiserja –, da ji preprosto ni zmogla odpustiti dejstva, da je ta lik "izdala" in se preselila v tujino, da bi dala prednost izgradnji svoje kariere. In čeprav je v tujini pričela sodelovati z največjimi mojstri filmske umetnosti ter so jo začeli slaviti kot eno največjih igralk njene dobe, to domače javnosti ni potolažilo ali spremenilo njenega odnosa do Romy. Kar je slednjo seveda hudo potrlo.

Zgodba
Leta 1981, leto dni pred smrtjo, se Romy Schneider umakne v zdravilišče v Quiberonu na bretonski obali, kjer ji družbo dela stara prijateljice Hilde. To je tudi prizorišče legendarnega intervjuja z novinarjem revije Stern Michaelom Jürgsom, na katerega igralka pristane kljub slabim izkušnjam z nemškimi mediji. V družbi s prijateljico se Romy sprosti in poveseli, ob ponovnem snidenju s fotografom Robertom, s katerim ju očitno vežejo skupni spomini na preteklost, tudi intimni, pa na njenem obrazu znova zasije njen šarm, pred katerim se preprosto ni moč ubraniti. A nato, kruto in brezkompromisno, kakor da ji samo življenje ne bi hotelo prihraniti razočaranj in trpljenja, jo znova doletijo nizki udarci ljudi, za katere je mislila, da so ji blizu, in nad njo se ponovno prično nabirati temačni in kot svinec težki oblaki. 

Komentar
»Romy Schneider izgleda kot ženska na robu živčnega zloma – ženska, ki ji ne pustijo, da bi se sama odločala ("Od štirinajstega leta sem obdana z odraslimi, ki mi ukazujejo"), ki jo le selijo iz filma v film ("Nobene sprostitve, nobene zabave s prijateljicami"), ki jo je mati, Magda Schneider, nekdanja zvezdnica nacistične kinematografije, prelevila v podaljšek svojih ambicij ("Ne more ravno vsakdo reči, da je bil Hitler zaljubljen v njegovo mamo"), ki jo vsi po vrsti objektivirajo in izrabljajo, ne le mati in producenti, temveč tudi novinarji, javnost in prijateljice. Hilde se ima zaradi tega, ker je v njeni družbi, za nekaj "posebnega", nemška javnost od nje terja in pričakuje, da bo ubogala in igrala "le Sissi, Sissi, Sissi", idilično, sladko, "čisto" princeso (in kasneje avstrijsko cesarico Elizabeto Bavarsko, ženo cesarja Franca Jožefa), s katero je zablestela ("Sissi sem igrala pri petnajstih!"), novinarji pa jo tlačijo v seksistične klišeje (svetnica ali vlačuga? družina ali kariera? življenje ali film?), ki jo tako mučijo in utrujajo kot fikcije, s katerimi jo utesnjujejo, k splošnim prepričanjem, da preveč neodvisna ženska nujno potrebuje terapijo in stalno dopovedovanje, da ni to, kar igra, in da naj je nikar ne mešajo z liki, ki jih igra, saj "z mano osebno nimajo nobene zveze". Film 3 dnevi z Romy Schneider – po malem tudi Frost/Nixon sreča Moj teden z Marilyn – je zgodba o ženski, ki skuša pobegniti pred krutimi klišeji, toksičnimi moškimi fikcijami, medijskimi manipulacijami, mizoginijo in filmi, ki pa se jih ne more znebiti, ker je, kot pravi, igralka in zna le igrati. Ko je intervjuja konec, gre odigrat Mimoidočo iz ulice Sans-Souci, svojo zadnjo vlogo. Sredi leta 1982 so jo našli mrtvo v njenem pariškem stanovanju.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Ta shizofrenost v ustvarjalni karieri Romy Schneider, dejstvo, da je na začetku poti igrala v izumetničeni produkciji nemškega žanrskega filma za množice, kjer si je z vlogami ustvarila svetniški sij, vsaj pri nemškem in srednjeevropskem občinstvu, nato pa z njo radikalno presekala in se podala v z vidika prve "razuzdani" svet avtorskega, umetniškega filma, je bila tudi osrednji razlog za njeno tragično usodo. Vsaj tako je mnenje uradnih biografov, nanj pa se je naslonila tudi nemška režiserka francosko-iranskih korenin, Emily Atef, avtorica 3 dnevov z Romy Schneider. Dejstvo je namreč, da ji nemško občinstvo, tudi pomembni osrednji mediji, nikoli niso zares odpustili, da jih je Romy tako "zapustila", zaradi česar so drugi del njene kariere brutalno napadali. Pa čeprav je Romy sodelovala s takimi velikani evropskega in svetovnega avtorskega filma, kakšna sta bila Lucchino Visconti in Claude Chabrol. To pa je Romy močno prizadelo. In prav ta močan preplet čustev in strasti, ki se je pletel v srcih obeh strani, je Emily Atef postavila v središče svoje zgodbe, ki se odvija v treh dneh, ko je Romy, takrat na zdravljenju v mondenem sanatoriju v mestecu Quiberon na francoski obali, sprejela nemškega novinarja revije Stern. A njuno srečanje se iz diplomatskega srečanja z namenom pomiritve kmalu spremeni v bojno polje. Kljub vsemu delo Emily Atef ne prepriča najbolj, saj je v njem intenzivnost tega srečanja z razvlečenostjo pripovedi vse preveč razvodenela, tako da gledalcu po svojih najboljših močeh njeno čustveno in narativno intenzivnost nekako vzdržuje le čudovita cinemascopska fotografija. Tako gledalcu vse prekmalu postane več kot očitno, da so bile žal vse nagrade le pranje slabe vesti nemške javnosti v razmerju do te izjemne igralke.«
Denis Valič, RA SLO

Izjava avtorice
»Pri fotografijah Roberta Lebecka je mojo pozornost takoj pritegnilo dejstvo, da sploh ne gre za fotografije mita, velike igralke, ampak za neolepšane portrete povsem razgaljene ženske – brez ličil, skrajno resnične v svojem obupu. To pa je zelo blizu mojemu pogledu na film. Vsa moja dela na nek način govorijo o tem. O ženski, naj bo katerekoli starosti, ki preživlja eksistencialno krizo, ujeta med svoje notranje demone in slo po življenju. In potem sem prebrala še tisti intervju …«
Emily Atef, režiserka in scenaristka

Režiserka
Emily Atef se je leta 1973 rodila v takratnem Zahodnem Berlinu, v Zvezni republiki Nemčiji. Ko je Emily dopolnila svoje sedmo leto, se je celotna družina (mama je Francozinja, oče Iranec in njen brat Cyril – vročekrvni bobnar) preselila v Združene države, natančneje, v Los Angeles. Že nekaj let kasneje, ko je Emily dopolnila trinajst let, so se Atefovi vrnili v Evropo, natančneje v Pariz, od koder je prihajala mama. Emily je tam končala srednjo šolo, nato pa jo je življenjska pot odpeljala v London, kjer se je kot igralka preizkusila na londonski gledališki sceni. A tudi tu ni vztrajala prav dolgo: vrnila se je v Berlin in na tamkajšnji prestižni filmski akademiji vpisala filmsko režijo. Med študijem se je spoprijateljila z Esther Bernstorff in skupaj sta zakorakali v svet profesionalne filmske produkcije. Emily je z Esther namreč spisala scenarija za oba svoja prva celovečerna filma, za prvenec Molly's Way (2005) in za drugi film, Das Fremde in mir (2008), pojavljajo pa se tudi informacije, da naj bi si delili tudi režijo obeh filmov. Filma sta požela veliko pozornosti in si prislužila številne festivalske nagrade. Tako so na Emily postali pozorni tudi pri »razvojnem« oddelku canskega festivala, skladu Cinéfondation, ter ji namenili štipendijo za razvoj naslednjega projekta. Emily se je tako lahko lotila snemanja svojega tretjega celovečerca, filma Töte mich iz leta 2012. Sledilo je obdobje nekaj let, ko se je lotila novega izziva in svojo kreativno energijo usmerila na področje televizijske produkcije, kjer je prav tako dosegla lepe uspehe. Njen tretji igrani celovečerec, film 3 dnevi z Romy Schneider, zaznamuje njeno vrnitev na polje kinematografske produkcije.