2020

Meja (Gräns, Švedska, Danska, 2018, barvni, 110 min.)

Režija: Ali Abbasi
Scenarij: Ali Abbasi, Isabella Eklöf, John Ajvide Lindqvist (tudi avtor kratke zgodbe, po kateri je spisan scenarij)
Fotografija: Nadim Carlsen
Glasba: Christoffer Berg, Martin Dirkov
Montaža: Olivia Neergaard-Holm, Anders Skov
Igrajo: Eva Melander (Tina), Eero Milonoff (Vore), Jörgen Thorsson (Roland), Ann Petrén (Agneta), Sten Ljunggren (Tinin oče)
Produkcija: Meta Film Stockholm, Spark Film & TV, Kärnfilm
Festivali, nagrade: Cannes 2018: nagrada sekcije Un Certain Regard; München 2018: nagrada za najboljšega mladega režiserja; Jeruzalem 2018: nagrada fundacije Gabriel Sherover za najboljši mednarodni film – posebna omemba; Palm Springs 2018: nagrada režiser prihodnosti za najboljši film; Los Angeles 2018: nagrada sekcije igrani filmi sveta za najboljši film; švedske filmske nagrade Guldbagge 2019: za najboljši film, za najboljšo igralko, za najboljšo montažo, za najboljšo masko (in druge); ter številne druge festivalske nagrade
Odziv občinstva: izrazito navdušen
Odziv kritike: soglasno priznanje izjemnosti
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zanimivosti
Ker se je filma Meja pri filmskih publicistih prijela priljubljena oznaka nordijskega noirja, so novinarji Alija Abbasija, režiserja in soscenarista filma pogosto mučili z vprašanji, ali se ima za žanrskega avtorja. Domnevamo lahko, da se jim je zdelo bizarno ob imenu, ki je očitno arabskega porekla, in temi, ki bi se jo lahko brez pomisleka povezalo z aktualnim dogajanjem okrog pribežnikov in njihovega prihoda v Evropo, dodati še kako žanrsko oznako. A Abbasi, Iranec, ki že vrsto let živi in dela na evropskem severu, se ni dal in je čisto mirno pojasnil, da bi sebe prej kot ljubitelja grozljivk opisal kot nekoga, ki ga temeljno pritegne tisto, kar je skrito, kar le slutimo in kar se dogaja pod površino. Pojasnil je, da ga žanrski filmi sicer zabavajo, a nato je naštel filmske avtorje, ki so njegov pravi vir navdiha. Na primer Buñuela, po katerem je poimenoval svojega sina. Ali pa belgijska nekonvencionalna, izrazito avtorsko usmerjena režiserka Chantal Akerman, ki ji je posvetil tudi svoj prvi film. In končno je tu še 'mojster Fellini', ki ga Abbasi označi kar za 'filmskega Wagnerja', saj pravi, da je tako kot on tudi Fellini pravi virtuoz v spajanju različnih žanrov. No, tudi sami lahko pomislimo na enega takega, morda še mojstrovega vajenca. 

Zgodba
Carinsko policistko Tino vsi poznajo po njeni izredni sposobnosti zaznavanja vonja. Njen čut je tako razvit, da lahko zavoha celo občutek krivde pri mimoidočih, ki poskušajo čez mejo pretihotapiti še tako majhen prepovedan predmet. Nekega dne pa mimo nje prikoraka sumljivi Vore, ki njene sposobnosti nenadoma postavi pod velik vprašaj. Tina čuti, da Vore nekaj skriva, ampak ne zna ugotoviti, kaj. Še huje, zdi se ji, da jo moški nekako nenavadno privlači. Ko Tina postopoma razvije vez z Vorejem in pri tem spoznava njegovo resnično identiteto, začne odkrivati tudi novo resnico o sebi. Zdaj mora izbrati: ali bo še naprej živela v laži ali pa bo sprejela Vorejeva grozljiva razkritja.

Komentar
»Meja je eden tistih filmov, ki najbolje učinkujejo, če o vsebini vemo malo ali nič. Film je režiral iransko-švedski režiser Ali Abbasi, ki je scenarij skupaj z Isabello Eklöf razvil iz kratke zgodbe Johna Ajvideja Lindqvista, avtorja, ki je pred leti zakrivil roman in potem še scenarij za uspešnico Vampirska ljubezen (Låt den rätte komma in, Tomas Alfredseden, 2008). Abbasijev film je svojo pot začel v Cannesu, v tekmovalni sekciji Poseben pogled, in tam prejel glavno nagrado, zgodba se je nadaljevala s šestimi zlatimi hrošči (švedski oskarji) in nominacijo za oskarja za tujejezični film. Vse našteto je gotovo dovolj mično vabilo za večino filmskih navdušencev, razpoloženih za nekoliko drugačno izkušnjo. /.../ Nadaljnji razvoj zgodbe je dokaj predvidljiv, saj je najbrž jasno, da se Tina in Vore ponovno srečata. Manj predvidljivo pa je vse, kar se bo zgodilo med njima, in srhljive skrivnosti, ki jih s seboj nosi Vore. Spoznavanje osebe, s katero se prvič spusti v romantično razmerje, je proces, v katerem bo Tina postoma razkrila tudi marsikaj o sebi. Prav dinamika odkrivanja vseh potlačenih aspektov njene osebnosti je eden izmed najbolj fascinantnih elementov filma. Meja je zgodba o ljubezni dveh od družbe stigmatiziranih in marginaliziranih junakov, ob kateri ni težko prepoznati univerzalne alegorije nikoli izkoreninjene tradicije nehumanega odnosa večine do manjšin, na vseh koncih in krajih sveta. Abbasi s sodelavci na zanimiv način meša elemente romantične drame, socialnega realizma, fantazijske grozljivke in trilerja. Glede na vse, kar nam film servira, sem nekoliko presenečen nad tem, kako je ustvarjalcem uspelo vse te ne ravno kompatibilne elemente združiti v tako zanimivo zaokroženo in kompaktno celoto. In zato je Meja ena najbolj nenavadnih zgodb lanskega leta, ob kateri je ravnodušnost izključena.«
Goodfella, Filmski kotiček (blog)

»Nujno priporočilo: ogled filma Meja velja opraviti brez predhodne priprave, brez zbiranja informacij in tistega "pa dajmo pogledati, kaj se bo v tem filmu zgodilo ... ". Nikar! Roko zastavim za napoved, da bi v tem primeru to hudo obžalovali, saj bi si pokvarili vsa tista mala (in večja) presenečenja, ki jih ima za nas pripravljena ta bizarna pravljica in nam jih postopno, tekom razvoja svoje zgodbe, tudi servira. Meja se začne pred nami odvijati kot mračna, gotska verzija Grdega račka, a že kmalu nas serija šokantnih pripovednih obratov spomni, da imamo vendarle opraviti z nadvse kompleksnim in bujni domišljiji prepuščenim pripovednim načinom, ki se elegantno in domiselno nasloni na nordijsko ljudsko izročilo ter se z njegovo pomočjo loti preiskovanja skrajnih posledic raznolikosti.«
Adriana Rosati, LinkinMovies.it

Izjava avtorice
»Filmi so edinstveni, ker lahko z varljivo natančnostjo simulirajo človeško življenje. Ljudi vidim kot visoko razvite živali, privlačijo pa me situacije, v katerih se naši živalski nagoni znajdejo v navzkrižju z družbenim ustrojem. Situacije, ko se začne tanka plast civilizacije, pod katero živimo, luščiti, in so protagonisti porinjeni v skrajnost. A ne le zato, ker so skrajnosti zanimive. Zanima me njihov odziv. Kompleksnost te situacije je v njeni lepoti, ne žalosti. /…/ Zelo me zanima psihologija narave proti vzgoji. Kaj se zgodi, ko se približaš meji človeškosti? In kaj sploh določa človeškost? Mislim, da ne gre več le za umetniško ali eksistencialno vprašanje kot morda v osemnajstem stoletju. Kmalu bomo morali namreč odgovarjati na legalna, etična in tehnična vprašanja o človeškosti. In eno bistvenih vprašanj mojega filma je: Kaj je tisto, kar nas dela ljudi? /…/ Meja ni zgodba o "nas proti njim", ampak o nekom, ki lahko izbere svojo identiteto, in to tudi naredi. Nočem se zapletati v politiko identitete. Verjamem pa, da lahko svojo identiteto do neke mere izberemo sami. Vsak človek po svoje interpretira tisto, kar vidi pri drugih ljudeh. Gre le za kontekst. /…/ Čeprav me rasne razprave ne zanimajo preveč, že od otroštva vem, kaj pomeni biti del manjšine. V manjšini se po mojem mnenju ne znajdeš le zaradi drugačne barve kože, ampak zaradi drugačne osebnosti. Sam sem pripadnik manjšine ravno tako v Iranu kot v Kopenhagnu.«
Ali Abbasi, režiser in soscenarist

Režiser
Ali Abbasi se je rodil leta 1981 v Teheranu, v Iranu. Tam je preživel tudi svoje otroštvo in večino mladih let ter se nato vpisal na Politehnično univerzo. Tako kot številni drugi mladi Iranci svobodomiselnega duha tudi sam v Iranu zase ni videl prihodnosti, in zato se je že med študijem podal na pot, v Evropo, kjer je hotel nadaljevati svoj študij. Pristal je na Kraljevi znanstveni akademiji v Stockholmu, kjer je vpisal študij arhitekture in ga leta 2007 tudi uspešno zaključil. To ga je spodbudilo, da se je vpisal še na Dansko filmsko šolo, kjer se je zakopal v študij režije. Zaključil ga je s svojim celovečernim prvencem, filmom Shelley, ki ga je premierno predstavil v sklopu prestižne berlinske sekcije Panorama. Meja je njegov drugi celovečerni film.