2020

Požiganje (Beoning, Južna Koreja, 2018, barvni, 148 min.) 

Režija: Lee Chang-dong
Scenarij: Oh Jung‐mi, Lee Chang‐dong (po kratki zgodbi Požiganje skednjev Harukija Murakamija)
Fotografija: Hong Kyung‐pyo
Glasba: Mowg
Montaža: Kim Hyun, Kim Da‐won
Igrajo: Ah-In Yoo (Lee Jong-su), Steven Yeun (Ben), Jong-seo Jeon (Shin Hae-mi), Soo-Kyung Kim (Yeon-ju), Seung-ho Choi (Lee Yong-seok), Sung-Keun Moon (odvetnik), Bok-gi Min (sodnik), Soo-Jeong Lee (tožilka), Hye-ra Ban (Jong-sujeva mati), Mi-Kyung Cha (Hae-mijina mati), Bong-ryeon Lee (Hae-mijina sestra)
Produkcija: Pine House Film, NHK, NoW Films
Festivali, nagrade: Cannes 2018: nagrada FIPRESCI za najboljši film, nagrada vulcain za tehnične dosežke; Adana 2018: nagrada zlata posoda za najboljši film; azijske filmske nagrade 2019: nagrada za najboljšega režiserja; Buil 2018: nagrada za najboljšega režiserja, nagrada za najboljšo glasbeno opremo filma; Key West 2018: nagrada občinstva za najboljši film; Oslo 2018: nagrada srebrno ogledalo za najboljši film mednarodnega programa; številne druge festivalske nagrade
Odziv občinstva: pretežno naklonjen, z redkimi in blagimi, a zaznavnimi odkloni proti navdušenju ali razočaranju
Odziv kritike: pretežno izrazito naklonjen
Distribucija: Cinemania Group

Zanimivosti
V vseh uradnih dokumentih, ki spremljajo Chang-dongovo zadnje celovečerno delo, film Požiganje, je sicer zavedeno, da je scenarij nastal kot priredba kratke zgodbe japonskega pisatelja Harukija Murakamija z naslovom Požiganje skednjev. A znano je, da je Murakami svoje delo napisal kot nekakšen dialog s prav tako imenovano kratko zgodbo Williama Faulknerja. Ko so Chang-donga povprašali, kakšno – če kakšno – vlogo je imel v nastanku njegovega dela Faulkner, jim je takoj odgovoril pritrdilno. Priznal je, da je Faulknerjeva zgodba nanj vplivala vsaj v enaki meri kot Murakamijeva. Še več, film je celo videl kot pripoved o mladem Faulknerju, ki živi v Murakamijevem svetu. In tako kot mladenič v Faulknerjevi zgodbi je tudi Jong-su v njegovem delu živel z bolečino in jezo, ki mu ju je na ramena naložil oče. 

Zgodba
Jong-su je preprost fant, ki opravlja službo kurirja. Nekega dne po dolgem času sreča Haemi, dekle, ki je nekoč živelo v njegovi soseski. Dekle Jong-suja zadolži, naj pazi na njeno mačko, medtem ko bo ona na potovanju v Afriki. Ko se Hae-mi vrne domov, s seboj pripelje novega fanta, skrivnostnega Bena, ki ga je spoznala med potovanjem. Ben je mlad in bogat, naokoli se vozi s Porschejem in v marsičem spominja na Velikega Gatsbyja. Jong-suju postane očitno, da Hae-mi ne bo kar tako pustila svojega bogatega fanta. Ko začne ljubosumje v Jongsu-ju dosegati vrelišče, pa tok dogodkov nenadoma spremeni spoznanje, da ima Ben tudi sila nenavaden hobi ...

Komentar
»Do tu se zaplet filma sliši kot nekaj, kar smo že videli, in film Požiganje se v prvi polovici res zdi kot čisto drugačno delo, kot pa tisto, za kar se izkaže na koncu. Jong-su deluje kot prijazen mlad moški, ki v odnosih z ženskami ni najbolj samozavesten, in mu zato to ne gre najbolje – a film takšen trop spretno dekonstruira, prav njegovo navidezno običajnost pa izkoristi za to, da opozori na protislovja in dvoličnost razmišljanja o "prijaznih fantih", ki si zaslužijo dekle. Jong-su se za Hae-mi ni zanimal, dokler ta ni imela plastične operacije, vseeno pa svoj odnos do nje zdaj vidi kot pravo ljubezen. Bena vidi kot stereotipnega tekmeca in sčasoma ga to začne tako močno obsedati, da se objektivna resničnost in subjektivne predstave začnejo prekrivati in stapljati. Film Požiganje se na tej točki s svojim občinstvom premeteno poigra, zato da lahko zares izrazi svojo poanto: njihova pričakovanja, ki so prav tako protislovna in dvolična, kot izrabljene filmske trope nenadoma obrne na glavo. Skrivnostno vzdušje v filmu soustvarja tudi nadarjenost Leeja Chang-donga za vizualno poetiko. Prizori, v katerih je Jong-sujevo ljubosumje in hkrati očaranost nad Hae-mi na vrhuncu, so posneti kot predah od siceršnje pripovedi, s sklicevanjem na vizualne podobe glasbenih videov ali celo erotičnih filmov. Obenem ti prizori z uporabo svojevrstne kompozicije, svetlobe in barv delujejo subtilno sanjsko, skoraj začarano. Gotovo gre za enega redkih filmov, ki zna tako dobro združiti elemente trilerja, ljubezenske zgodbe in psihološke študije – še več, ki zna o vsem tem pripovedovati učinkovito predvsem z vizualnimi sredstvi.«
Tina Poglajen, RA SLO

»V Požiganju pravzaprav ne gori veliko. Rastlinjak v sanjah. Avto. Konice cigaret. Džojnt. A kumulativni učinek vseh popolnih trenutkov, vseh skrajno pristnih, nepričakovanih in nepozabnih prizorov, je resnično žgoč. Ogenj se razplamteva tako postopno in vztrajno, da je gledalec šele nekaj ur po koncu te neopredeljive, osupljive mojstrovine dovolj daleč, da lahko dojame razsežnost požara. /…/ Vsak novi dogodek zaneti naslednjega in spremeni gledalčev pogled na tisto, kar se je zgodilo prej – prav vse do vrhunca, v katerem se vsi ti obrati združijo v en sam pretresljiv trenutek, ki te požene v noč z darilom: zgodbo, ki je do kraja raziskana in izjemno zadovoljiva, pa vendar ostaja večno in žgoče skrivnostna.«
Jessica Kiang, Sight & Sound

»Korejsko Požiganje, posneto po Murakamijevi noveli Požiganje skednjev, ki jo je navdihnila Faulknerjeva novela Požiganje skednjev (1939), je puzzle, ki ne pove vsega – ali pa pove preveč, ko napetost ustvarja s kopičenjem negotovosti, dvoumnosti, skrivnosti, nevidnosti, subjektivnosti, izginotij, paradoksov, ponovitev, fraktalov in non sequiturjev. Ne ponuja razpletov in rešitev, temveč melanholični mindfuck, ki gledalca le mede in bega, a je sublimnejši in prepričljivejši od potencialnega "racionalnega" razpleta ali rešitve. /…/ Bistveno je, da igramo. In Požiganje od nas terja natanko to: da igramo! Da se angažiramo. Da filmu zlezemo pod kožo. Da napnemo in izpilimo svoje detektivske, forenzične veščine. Da bomo pri naslednjem filmu – pri naslednjem mindfucku – prišli dlje.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina

Izjava avtorja
»Zdi se, da filmi postajajo vedno bolj preprosti in da si ljudje želijo vse preprostejših zgodb. /…/ Hotel sem se upreti tej težnji in ugotoviti, ali lahko film gledalca zasuje z neskončnimi vprašanji. /…/ Pri Murakamijevi zgodbi me je najbolj zanimalo, kako sledi enemu samemu skrivnostnemu dogodku, kako uspe pri tem ves čas ohraniti tisti občutek nejasnosti, nato pa se konča, ne da bi se karkoli razrešilo. To skrivnostnost sem hotel s filmskimi sredstvi razširiti v komentar o skrivnostih časa, v katerem živimo, ter pokazati, kako nedoumljiva so pravzaprav naša življenja. /…/ Zdi se, da so dandanes ljudje po vsem svetu, ne glede na narodnost, vero ali družbeni položaj, jezni zaradi različnih razlogov. Mladi trpijo zaradi brezposelnosti. Ne najdejo upanja v sedanjosti in vidijo, da prihodnost ne bo boljša. Ker ne morejo identificirati tarče, v katero bi usmerili svoj bes, se počutijo nemočne. Hkrati pa se zdi, da je svet vse bolj sofisticiran in udoben; za številne mlade zato postaja podoben velikanski sestavljanki.«
Lee Chang-dong, režiser in soscenarist

Režiser
Lee Chang-dong se je rodil leta 1954 v mestu Daegu, v Južni Koreji. To mesto imajo poznavalci južnokorejski notranjepolitičnih razmer za eno najbolj konservativnih in globoko v desno usmerjenih okolij, kar naj bi imelo na mladega Lee Chang-donga zelo velik vpliv in je v njem prebudilo potrebo po tem, da se aktivno upira tovrstni politiki. Chang-dong se je najprej izučil za srednješolskega učitelja ter se v času učenja posvečal literarnemu ustvarjanju. Tako se je že dodobra uveljavil kot uspešen in priljubljen romanopisec, ko se je pričel po svojem dopolnjenem 40. letu usmerjati proti filmskim vodam. Najprej se je preizkusil kot scenarist, in tako je leta 1993 po njegovem scenariju Kwang-su Park posnel kritiško hvaljeni film Proti zvezdnatemu otoku (Geu seome gago shibda). Ni minilo veliko časa, in že se je odločil, da bo poskusil tudi z režijo svojih scenarijev. Prvega, film Zelena riba (Chorok mulkogi), je posnel leta 1996, že z drugim, leta 1999 na cannskem festivalu premierno predstavljenim Peppermint Candy (Bakha satang), pa se je silovito uveljavil tudi v mednarodnem prostoru in zanj prejel številne festivalske nagrade. Chang-dong je z nezmanjšanim tempom nadaljeval svojo filmsko pot in tako je leta 2002 na beneškem festivalu predstavil svoj tretji celovečerni film, Oazo (Oasiseu), ter zanjo prejel zlatega leva za najboljšega režiserja, glavna igralka v filmu pa nagrado Marcello Mastroiani za najboljšo igralko. Sledilo je obdobje, ko se je Chang-dong intenzivneje politično udejstvoval, saj je bil krajše obdobje celo minister v vladi, ko pa je odstopil, se je takoj lotil novega filmskega projekta in posnel Skrivnostno sonce (Milyang, 2007), s katerim je ponovno navdušil kritiko in občinstvo v Cannesu. Še večji uspeh je doseglo njegovo sledeče delo, čudovita Poezija (Shi, 2010), v katerem spregovori o spopadu z neozdravljivo boleznijo. Požiganje je njegovo šesto celovečerno delo.