2020

Hči moja (Figlia mia, Italija, Švica, Nemčija, 2018, barvni, 100 min.) 

Režija: Laura Bispuri
Scenarij: Laura Bispuri, Francesca Manieri
Fotografija: Vladan Radović
Glasba: Nando di Cosimo
Montaža: Carlotta Cristiani
Igrajo: Valeria Golino (Tina), Alba Rohrwacher (Angelica), Sara Casu (Vittoria), Udo Kier (Bruno), Michele Carboni (Umberto)
Produkcija: Vivo Film, Colorado Film Production, Rai Cinema, Match Factory Productions, Bord Cadre Films
Festivali, nagrade: Haifa 2018: nagrada zlato sidro za najboljši film; Šanghaj 2018: nagrada media choice za filmske ustvarjalce; Berlin 2018; Denver 2018; Hongkong 2018: nagrada žirije ognjeni ptič za najboljši film; Quebec 2018; Sydney 2018
Odziv občinstva: naklonjen
Odziv kritike: raznolik, a pretežno naklonjen
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zanimivosti
Čeprav na prvi pogled to niti ni tako zelo očitno, pa nam natančnejše in malce bolj poglobljeno opazovanje kmalu razkrije, da je film Laure Bispuri Hči moja v kontekstu italijanske nacionalne kinematografije pravzaprav svojski tujek, nekakšno čudo oziroma nekaj, kar morda vidimo celo prvič! Poglejmo, zakaj. Najprej se v nas seveda prebudi želja, da bi temu ugovarjali, češ, tovrstnih, otroških melodram, v središču katerih je izstopajoči ženski lik, je bilo v zgodovini italijanskega filma že nič koliko! Spomnimo se samo tistih najbolj slavnih, kot sta na primer Rossellinijev Stromboli z Ingrid Bergman in kot odgovor temu spočeti Vulkan z Anno Magnani! A čeprav je med temi deli veliko vzporednic, v njihovem srcu najdemo tudi nekaj, kar jih temeljno ločuje: v vseh predhodnih delih se je zgodba ženske, pa naj je bila ta še tako močna in karizmatična, vedno odvijala v takem ali drugačnem razmerju z moškim. Četudi je bil ta fizično odsoten, se je njegov vpliv vedno zaznal, nikoli ga ni bilo mogoče povsem odmisliti. Za tako tradicionalistično in patriarhalno deželo, kot je Italija, je to tudi pričakovati. A hkrati je prav zaradi tega delo Laure Bispuri še toliko bolj unikatno in presenetljivo, saj je moškega povsem izločila. Vendar pa tega ni storila na militanten in aktivističen način, ki bi spodbujal reakcijo in upora, pač pa s strastno nežnostjo in spoštljivo, kar gledalca, tudi najbolj zagrizeno moškega, povsem razoroži.

Zgodba
Desetletna Vittoria naenkrat izve, da ima dve materi: poleg Tine, ki z možem Umbertom zanjo toplo in ljubeče skrbi že celo življenje, še Angelico, biološko mater, ki živi nekoliko odmaknjena od vasi, med živalmi na kmetiji. Ko se z njo zbliža skozi pojasnila na vprašanja, ki so deklico mučila celo življenje, se Tina začne bati, da bi lahko biološka vez ogrozila njen odnos s hčerjo – Vittorio namreč Angelicina živahnost in navidezna neustrašnost povsem prevzameta.

Komentar
»Hči moja te prevzame že v prvi minuti, kjer je takoj vidna izbira fotografije in barvne palete, v kateri prevladujejo oranžni in rumeni toni, s katero je direktor fotografije (Vladan Radovic) uspel ujeti brezčasno, pusto, vetrovno in prašno sardinsko vas. Podobne učinke imajo tudi mnogi neprekinjeni posnetki, ki sledijo vsem trem glavnim igralkam po prostorni in prazni sardinski naravi. V prvem prizoru Angelica nosi prekratko modro krilo, ki zaradi barve daleč od tonov filma še toliko bolj bode v oči. Angelica seveda to barvo izbere zato, da bi bila v središču pozornosti, z njo pa je tudi že nakazan njen "outsiderski" duh. Prav ta duh je tisto, kar Vittorio vleče k njej, saj se tudi sama počuti kot outsider. Velika pozitivna točka filma so nedvomno vse tri glavne igralke. Med vsemi še najbolj blesti Alba Rohrwacher, ki nam tukaj ponuja svojo najbolj izpiljeno vlogo doslej, v kateri ji je uspelo predstaviti Angelico v vsej njeni razklani tragiki in izgubljenosti v svetu, še posebno v prizorih, ko pijana v vaškem lokalu išče pozornost moških in prepričuje vse, naj ji plačajo pijačo. Angelica pa je v bližini Vittorie čisto drugačna, skorajda materinska, čeprav to vlogo pojmuje drugače kot Tina. Tudi Valeria Golino nam ponuja izpiljeno in dodelano vlogo, kar je pri njej že stalnica. Hči moja je torej tudi film o odraščanju, v katerem si mora desetletnica, medtem ko se njene sovrstnice ukvarjajo s pomembno življenjsko dilemo, kdaj se pri poljubu uporabi jezik, odgovoriti na vprašanja o tem, kdo je njena mama in kako naj se vede do obeh žensk. Obe jo kličeta hči moja, kako bo pa ona klicala njiju?«
Alex Kama Devetak, Filmstart.si

»Čeprav v novem filmskem delu Laure Bispuri, ki je bilo nedavno predstavljeno v tekmovalnem programu berlinskega festivala, kmalu pa bo pričelo tudi svojo pot po kinodvoranah, nastopita kar dve mami, pa materinstvo oziroma to, kaj pravzaprav pomeni biti mama, ni osrednja tema filma. Bispuri izvede zanimiv obrat in pozornost nameni hčerki ter se prek njenega lika sprašuje, kaj pomeni biti hčerka, to raziskovanje pa z razvojem same zgodbe še razširi, saj Vittoria kot mlado dekle, ki postaja ženska, išče svoj prostor pod soncem ter hkrati lasten, stereotipov in družbenih pričakovanj opran način, kako biti ženska. Tako je Hči moja po svoji strukturi pravzaprav t. i. bildungsroman, razvojni roman, v katerem v nekem trenutku sovpadeta, se prekrijeta oziroma izenačita odkritje samega sebe in hkrati odkritje osvobojene feminilnosti, pripravljene eksperimentirati; tistega "biti ženska", ki pa je že opravilo s procesom osvobajanja in izganjanja vsega, kar je prihajalo od zunaj, kar ji je bilo kot "pravilo" vsiljeno, seveda z namenom, da se jo obdrži pod nadzorom ... V tem pogledu Hči moja vsekakor je tudi feministični film, a tako kot se je "osvobodila" Vittoria, se je osvobodil tudi koncept feminizma, ki ga uporabi Laura Bispiru, saj je iz njega izgnala vsako sled militantnosti in aktivizma in pred nami pustila le še mlado dekle, ki se razvija v žensko.«
Cristina Piccino, Il Manifesto

Izjava avtorice
»Hotela sem spregovoriti o tem, kaj danes pomeni biti mati. Ali je mogoče odraščati z več kot eno materinsko figuro? Ali je telesna vez z osebo, ki te nosi v trebuhu, te rodi in ti je po videzu podobna, pomembnejša od kulturne vezi s človekom, ki te vzgaja? Pod vprašaj sem hotela postaviti klasični starševski sistem. To je ena najpomembnejših tem današnjega časa. Leta, stoletja so bile ženske prisiljene igrati vloge popolnih mater. Zelo pomembno se mi zdi zamajati ta koncept in začeti ceniti nepopolnost. Hči moja se začne z arhaičnim in visceralnim materinskim čutom, potem pa skuša zapeljati v sodobnejšo diskusijo ter ponuditi novo, drugačno vizijo /…/. Film je popotovanje, v katerem trije ženski liki iščejo drug drugega, se drug drugemu približujejo in oddaljujejo, se ljubijo, sovražijo, na koncu pa sprejmejo nepopolnosti in zato zrastejo. /…/ Film sem postavila na Sardinijo, ker gre za otok številnih obrazov: njegova lirična, pravljična in magična plat se prepleta s tisto bolj surovo in stvarno; otok je hkrati arhaičen in sodoben. Sardinijo sem izbrala predvsem zaradi pokrajine, ki izžareva neverjetno moč, podobno moči mater. Ta kraj čisto zares lahko imenujemo Mati zemlja.«
Laura Bispuri, režiserka in soscenaristka

Režiserka
Laura Bispuri se je rodila leta 1977 v Rimu, Italija. V Rimu je tudi odraščala in se tam vpisala na prestižno univerzo La sapienza, kjer je diplomirala na oddelku za filmske študije. Po diplomi si je zaželela, da bi se pobliže seznanila tudi s praktičnim vidikom dela v polju filmske ustvarjalnosti, in tako se je odločila, da se bo poskušala prebiti skozi zahtevne sprejemne izpite na šoli za filmsko režijo in produkcijo Fandango Lab Workshop. Že s svojo prvo samostojno filmsko stvaritvijo, kratkim igranim filmom Passing Time, je silovito opozorila nase, saj ji je delo prineslo nagrado Davide di Donatello za najboljši kraki film leta 2010. S tem delom je navdušila tudi mednarodno javnost, film pa je pariška Akademija des Cesar izbrala kot enega osmih najlepših kratkih filmov in ga uvrstila v poseben program. S svojim naslednjim kratkim filmom Biondina je le še utrdila svoj status ene najbolj perspektivnih ustvarjalk svoje generacije, saj ji je prinesel tudi nagrado srebrni trak za najboljšega mladega režiserja. Leta 2014 je pričela z delom na svojem prvem igranem celovečernem filmu, in nekateri izmed najpomembnejših akterjev na področju razvijanja filmskih projektov, kot na primer cannski Cine 'fondation in Ateliers d'Angers, ki ga je ustanovila Jean Moreau, so na vsak način hoteli sodelovati pri njegovem nastanku. Leta 2015 je tako nastal film Zaprisežena devica, s katerim je Laura Bispuri osvojila tudi nekatere najpomembnejše festivalske nagrade. Hči moja je njen drugi celovečerni film.