2020

Dvojna življenja (Double vies, Francija, 2018, barvni, 107 min.) 

Režija: Olivier Assayas
Scenarij: Olivier Assayas
Fotografija: Yorick Le Saux
Montaža: Simon Jacquet
Igrajo: Guillaume Canet (Alain), Juliette Binoche (Selena), Vincent Macaigne (Léonard), Christa Théret (Laure), Nora Hamzawi (Valérie), Pascal Greggory (Marc-Antoine), Laurent Poitrenaux (pisatelj), Sigrid Bouaziz (urednica), Lionel Dray (urednik), Nicolas Bouchaud (David), Antoine Reinartz (knjigarnar), Violaine Gillibert (Paloma)
Produkcija: CG Cinéma, Vortex Sutra, Arte France Cinéma, Playtime
Festivali, nagrade: Benetke 2018: svetovna premiera v tekmovalnem programu; Adana 2018; Chicago 2018; Miami 2018; Seville 2018; Tromsø 2018; Telluride 2018; Toronto 2018; New York 2018
Odziv občinstva: pretežno naklonjen
Odziv kritike: izrazito shizofren: od ene skrajnosti do druge
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zanimivosti
Silovita digitalna preobrazba, ki je svet zajela na prelomu tisočletij (povsem lahko bi rekli »v izteku 20. stoletja« ali celo »konec 90. let«, a omemba tisočletja da vsemu malce bolj dramatičen prizvok, kajne? – nekako tak je duh Assayasovega dela), se je zažrla v vse pore našega življenja. Prihod digitalizacije so določena področja občutila veliko bolj izrazito kot druga, na nekaterih pa je prinesel celo dramatične spremembe. Dve izmed področij človekovega udejstvovanja, kjer so posledice digitalizacije morda še najbolj usodne in daljnosežne, sta nedvomno umetnost in kultura. Poglejmo samo, kako se spreminja »podoba« filma! Spreminjajo se produkcijski pogoji in pristopi, radikalno se spreminjata prikazovanje in distribucija filmov, mnogi pa menijo celo to, da smo priča odmiranju filma (no, vsaj glede filmskega traku, materiala, na katerega so še do nedavnega skoraj vsi snemali svoje filmske podobe, ta trditev še kako drži!). In prav v tem pogledu, z vidika slovesa od umetnosti, kakršno smo nekoč poznali, velja razumeti tudi Tarantinovo napoved, da bo po svojem 10. filmu prenehal snemati (najbrž ni prav nič nenavadno, da se naslov njegovega 9. filma glasi Bilo je nekoč ... v Hollywoodu!). O vsem tem govori tudi Assayasovo delo. Toda brez težnje po stopnjevanju drame! Prej nasprotno: spregovori skoraj lahkotno, trezno, neobremenjeno, kar je vsekakor velika prednost.

Zgodba
Alain je uspešen pariški knjižni založnik, ki se poskuša prilagoditi digitalni revoluciji. Léonard, eden najuspešnejših avtorjev njegove založbe, mu ponuja svoj najnovejši roman, nad katerim pa Alain ni navdušen. Njegova žena je nasprotnega mnenja, a so razlogi za njeno navdušenje vse prej kot poklicne narave. Da bi Alainova založba ujela korak s časom, pod svojo streho privabi Laure, privlačno strokovnjakinjo za spletno založništvo, ki nima nikakršnih pomislekov nad digitaliziranjem knjig. Ko se poklicne spletke začnejo prepletati z zasebnimi, se mora Alain dokončno odločiti, kakšna bo prihodnost njegove ugledne založbe. 

Komentar
»Občinstvo se bo razdelilo /…/ na tiste, ki se bodo vživeli v režiserjevo nežno satiro o buržoaznem belem intelektualnem mehurčku, ter tiste, ki jim bo šla na živce satirikova zelo očitna umeščenost v ta isti mehurček. Dejstvo, da Assayasova komedija govori tudi o tej nevarnosti – nezmožnosti ubežati tistemu, kar neki lik sijajno poimenuje 'avtofikcija' –, bo obe strani samo še bolj prepričalo v svoj prav. /…/ Film ni zgolj parodija na klepetave francoske izobražence. Ena izmed njegovih odlik – pravzaprav številnih odlik – je, da eno ob drugo postavi satiro in intelektualno debato. Vprašanja, o katerih liki razpravljajo ob kosilu in večerji, na podpisovanjih knjig in v radijskih intervjujih, so pereča in vabijo k razmisleku. Ali splet in družabna omrežja ubijajo pismenost ali pa nas kot še nikoli doslej spodbujajo k branju, pisanju in razmišljanju o tem, kako se izražamo? Ali vstopamo v svet postresničnosti, kjer predsodki in laži štejejo več kot prepričanja in preudarnost? Ali internetni algoritmi, ki nam vsiljujejo vsebine, prevzemajo vlogo kritikov, kakršen sem sam? Assayas le polagoma pusti scenariju, da razkrije svoj komični potencial. Plasti idej namreč preprede s prisrčnimi, inteligentnimi in seksi komičnimi elementi, ki pa nikoli ne gredo v škodo scenarija. /…/ Po resnejših premišljanjih o dvojnih življenjih v Oblakih nad Sils Mario in Osebni stilistki je plodoviti francoski režiser očitno začutil potrebo, da v svoj zadnji film vnese nekoliko lahkotnosti – in ta lahkotnost je nalezljiva. /…/ Juliette Binoche je v odlični formi, ravno tako iskrivo komična, kot je bila v Žarku v srcu /…/.«
Lee Marshall, Screen Daily

»Toda ko se Alain, Selena in Leonard zapletejo v lahkotni, igrivi, ležerni vrtiljak perverzno transparentne nezvestobe, postane jasno, da komedija Dvojna življenja ni le reimaginacija Obhajancev, ampak da je v resnici neke vrste bergmanski double-bill, saj je obenem tudi povsem očitna reimaginacija Bergmanovega Nasmeha poletne noči (1955) v dobi revenge porna. Ljubezen tu ne skriva, da je prežeta z igrami v igri, resentimentom, norostjo in maščevanjem. A glede na to, da je Nasmeh poletne noči reimaginacija Shakespearove romantične komedije Sen kresne noči (1595), ki je nastala v dobi srhljivih, krvavih tragedij maščevanja, v dobi elizabetinskega revenge porna (Kydova Španska tragedija, Shakespearov Hamlet, Marstonovo Antonijevo maščevanje ipd.), se zdi, da skušajo Dvojna življenja, ki so videti tako, kot da jih je Olivier Assayas posnel pred desetimi leti (ja, digitalna doba je res hitra!), le skleniti začarani krog zahodne kulture, ki v digitalni kapitalizem pada tako kot svetloba v črno luknjo.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina 

Izjava avtorja
»Digitaliziranje našega sveta in njegovo preoblikovanje v algoritme je sodobni vektor spremembe, begajoče in prevzemajoče. Digitalna ekonomija krši pravila in pogosto zakone. Poleg tega pod vprašaj postavlja vse, kar se je zdelo v družbi trdno in gotovo. Vendar se razblini ob samem stiku. Dvojna življenja si ne prizadeva analizirati delovanja nove ekonomije, temveč raje opazuje, kako nas ta vprašanja pretresajo, osebno, čustveno in včasih humorno. To je postalo tema filma. Narediti sem hotel lahkoten, živahen film; komedijo, ki bi se na sproščen način ukvarjala s sodobnim svetom.«
Olivier Assayas, režiser in scenarist

Režiser
Olivier Assayas se je rodil leta 1955 v Parizu, Francija. Je sin znamenitega francoskega scenarista in režiserja Jacquesa Rémyja. Njegov prav poseben odnos do filma ter izstopajočo senzibilnost za razbiranje filmskih podob, nenazadnje pa tudi dejstvo, da je znal vse to sam tudi artikulirati, najprej v mislih in nato skozi besedo, prelito na papir (ali računalniški ekran), so že na začetku osemdesetih zaznali člani uredništva francoske filmske revije Cahiers du Cinéma in ga povabili k sodelovanju. Z revijo je sodeloval do druge polovice 80. let (kratek čas tudi kot urednik), nato pa se je odločil za neposreden stik s filmom. Začel je kot soscenarist pri filmih Andréja Téchinéja Rendez-Vous in Le Lieu du Crime, leta 1986 pa je posnel lastni celovečerni igrani prvenec z naslovom Désordre. Mednarodno pozornost je vzbudil s filmom Paris s’eveille (1991), za katerega je prejel prestižno nagrado Jeana Vigoja za najboljši film francoskega mladega avtorja. Sledili so filmi, s katerimi smo se spoznali tudi pri nas: Mrzla voda (L’Eau froide, 1994), Irma Vep (1996; posvetilo Louisu Feuilladu in prvo sodelovanje z zvezdnico hongkonškega filma Maggie Cheung), za katerega je prejel nagrado na festivalu v Rotterdamu, HHH: Portret Hou Hsiao Hsiena (HHH – Un portrait de Hou Hsiao-Hsien, 1997; portret največjega tajvanskega filmskega režiserja) in Konec avgusta, začetek septembra (Fin août, début septembre, 1998). Kar trije Assayasovi filmi zapored – Les Destinées sentimentales (2000), Demonlover (2002) in Čista (Clean, 2004) – so se uvrstili v tekmovalni spored filmskega festivala v Cannesu, kjer je bila nato predstavljena še Surova ljubezen (Boarding Gate, 2007), sklepni del nenačrtovane trilogije (skupaj s filmoma Demonlover in Čista), zasnovane na ideji internacionalizacije in nove, globalizirane družbe. Sledili so filmi Poletni čas (L’Heure d’été, 2008; družinska drama z Juliette Binoche), Carlos (2010; televizijska mini serija o vzponu in padcu zloglasnega 'mednarodnega terorista' in medijskega zvezdnika 'Carlosa Šakala'), Nekaj je v zraku (Après mai, 2012; delno avtobiografski portret protikulture zgodnjih sedemdesetih, dobitnik nagrade za najboljši scenarij v Benetkah), Oblaki nad Sils Mario (Sils Maria, 2014; preplet resničnosti in fikcije, v katerem se soočijo ikona evropskega avtorskega filma Juliette Binoche ter hollywoodski zvezdnici Kristen Stewart in Chloë Grace Moretz) ter Osebna stilistka (Personal Shopper, 2016; nagrada za najboljšo režijo v Cannesu). Režiserjev zadnji film Dvojna življenja je svetovno premiero doživel v tekmovalnem programu festivala v Benetkah.