2020

Konje krast (Ut og stjæle hester, Norveška, Švedska, Danska, 2019, barvni, 123 min.)

Režija: Hans Petter Moland
Scenarij: Hans Petter Moland (po literarni predlogi Pera Pettersona)
Fotografija: Rasmus Videbæk
Glasba: Kaspar Kaae
Montaža: Jens Christian Fodstad, Nicolaj Monberg
Igrajo: Stellan Skarsgård (Trond), Bjørn Floberg (Lars Haug), Tobias Santelmann (Trondov oče), Danica Curcic (Jonova mama), Jon Ranes (15-letni Trond), Sjur Vatne Brean (17-letni Jon), Gard B. Eidsvold (Franz), Pål Sverre Hagen (Jonov oče), Anders Baasmo Christiansen (Olav), Tone Beate Mostraum (Trondova mati)
Produkcija: 4 ½ Film (Norveška), Helgeland Film (Švedska), Zentropa Entertainments (Danska)
Festivali, nagrade: Berlin 2019: srebrni medved za izjemen umetniški prispevek (fotografija); Trondheim 2020: glavna nagrada za najboljše oblikovanje zvoka; nagrade amanda 2019 (norveške filmske nagrade): najboljši film, najboljša režija, najboljša fotografija, najboljša glasba, najboljša moška stranska vloga
Odziv občinstva: naklonjen do izrazito naklonjen
Odziv kritike: naklonjen do zadržano naklonjen
Distribucija: Cinemania group

Zanimivosti
V zadnjih dveh desetletjih smo bili v kontekstu evropskega avtorskega filma soočeni s številnimi ustvarjalnimi izbruhi znotraj okvirov posameznih nacionalnih kinematografij, od novega grškega do novega romunskega filma. Večina jih je bila predvsem festivalskih fenomenov, medtem ko je novi skandinavski film požel tudi pozornost širšega občinstva. Bil je namreč prvi, ki se ni pustil omejevati ne slogovno ne zvrstno in ne produkcijsko. Avtorji, kot so Roy Andersson, Knut Erik Jensen, Joachim Trier, Thomas Alfredson, Niels Arden Oplev, Ruben Östlund, Nicolas Winding Refn in drugi, so ustvarjali divje raznovrstna in raznolika dela. Značilni predstavnik tega skandinavskega preporoda pa je tudi Hans Petter Moland, avtor, ki je ustvarjal razpet med evropskim in hollywoodskim produkcijskim načinom ter svoj prepoznavni slog zasnoval na prepletu form avtorskega in žanrskega filma. Ali če povemo malce drugače: bil je tisti, ki je v svet avtorskega filma morda še najbolj prepričljivo in posrečeno uvažal elemente “komercialne” produkcije. In prav zaradi tega je s svojim zadnjim izdelkom, hipnotično in čarobno priredbo Pettersonovega romana Konje krast, osupnil vse, saj je ta videti, kakor da bi se njegov dozdajšnji filmski svet obrnil na glavo. Drzno, osvežujoče in nepričakovano.

Zgodba
Trond po nesreči, v kateri mu je pred tremi leti umrla žena, še vedno žaluje. Proda podjetje in se preseli v samotno hišo na norveško podeželje. Nekega večera sliši moškega, ki kliče svojega psa. Izkaže se, da je ta moški Lars, deček iz njegove mladosti, in tako začne podoživljati poletje leta 1948 – zadnje, ki sta ga z očetom preživela skupaj. Bivala sta na planšariji ob meji s Švedsko, tam se je Trond družil z Jonom, Larsovim bratom, dokler ta po nesreči, za katero se je čutil odgovornega, ni odšel od doma. Seznanil se je še s sosedom, ki mu pripoveduje o njegovem očetu, saj je ta med vojno živel zelo skrivno življenje. Trond takrat še ne sluti, da mu oče tudi tokrat nekaj prikriva.