2021

FILMSKI ŠOPEK: Mustang, Colette, Dnevnik Diane Budisavljević

---

Dnevnik Diane Budisavljević (Hrvaška, Slovenija, Srbija, 2019, čb, 88 min.)

Režija: Dana Budisavljević
Scenarij: Dana Budisavljević, Jelena Paljan
Fotografija: Jasenko Rasol
Glasba: Alen Sinkauz
Montaža: Marko Ferković
Igrajo: Alma Prica (Diana), Igor Samobor (Julije), Mirjana Karanovic (Julijeva sestra), Biserka Ipša (ga. Đakula), Krešimir Mikic (g. Stein), Ermin Bravo (Bresler), Živko Zelenbrz (priča), Nada Vlaisavljević (priča), Zorka Janjanin (priča), Milorad Jandrić (priča)
Produkcija: Hulahop, December, This and That Productions
Nagrade, festivali: Pulj 2019: nagrada za najboljši film, za najboljšo režijo, za najboljšo montažo, za najboljšo glasbo, nagrada občinstva, nagrada FEDEORA; Cottbus 2019: nagrada za najboljši prvenec; Jeruzalem 2019: nagrada Schoumann za najboljši film; Zagreb 2019: nagrada mladinske žirije za najboljši film
Distribucija: Cinemania group

Zgodba
Leto 1941. Diana Budisavljević, žena uglednega zagrebškega zdravnika, izve, da ustaška vojska pravoslavne ženske in otroke zapira v taborišča, kjer umirajo od lakote in bolezni. Z nekaj prijatelji v svojem stanovanju organizira tvegano kampanjo, s katero reši gotove smrti več kot deset tisoč otrok. Gre za eno največjih humanitarnih zgodb druge svetovne vojne, a Dianino ime je zaradi njenega avstrijskega porekla za dolga leta izbrisano iz zgodovine. Zanjo niso nikoli slišali niti otroci, ki jim je rešila življenje. Film preplete igrani del, spomine preživelih ter arhivske posnetke iz taborišča.

Komentar
»To je film o Hrvaški leta 1942, pa tudi o Hrvaški leta 2019. Film, ki ne obtožuje, ampak priča. Film, ki ne pripoveduje, temveč dokumentira. Če bi mu spodaj podpisani gledalec moral poiskati sorodnika, bi bil to Valček z Baširjem. /…/ Oba filma se izogibata fikcionalizaciji /…/, saj govorita o zločinih, s katerimi se obe družbi – izraelska in hrvaška – nista pripravljeni soočiti.«
Miljenko Jergović, Jutarnji list

»[Film], odet v črno-belo paleto in estetsko izčiščene prizore, ustvarja posebno vzdušje pritajenosti, napetosti, tragičnosti in rahle distance, dobrodošle pri obravnavanju še vedno s čustvi nabitih spominov na drugo svetovno vojno. Filmski ljubitelji iz držav nekdanje Jugoslavije, siti populističnih delitev po veri, nacionalnosti in zgodovinskih zaslugah, so zato razumljivo odprtih rok sprejeli zgodbo, ki govori prav o preseganju teh delitev, in kot pravi avtorica, daje upanje in spodbuja zdrav razum v času, ko vedno bolj izginjata.«
Žiga Brdnik, Večer