CORPUS CHRISTI, r. Jan Komasa (Poljska/Francija, 2019)
Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica
Corpus Christi (Boże Ciało, Poljska/Francija, 2019, barvni, 116 min.)
Film, temelječ na resničnem pojavu lažnih duhovnikov na Poljskem, je sodobna in provokativna parabola o veri, odpuščanju in odrešitvi, ki jo poganja nepozabni nastop glavnega igralca.
Režija: Jan Komasa
Scenarij: Mateusz Pacewicz
Fotografija: Piotr Sobociński jr.
Glasba: Evgueni Galperine, Sacha Galperine
Montaža: Przemysław Chruścielewski
Igrajo: Bartosz Bielenia (Daniel), Eliza Rycembel (Marta), Aleksandra Konieczna (Lidia), Tomasz Ziętek (Pinczer), Barbara Kurzaj (vdova Ewa Kobielski), Leszek Lichota (župan), Zdzisław Wardejn (duhovnik), Łukasz Simlat (oče Tomasz)
Produkcija: Aurum Film, Podkarpacki Fundusz Filmowy, WFS Walter Film Studio, Canal+ Polska (Poljska), Les Contes Modernes (Francija)
Festivali, nagrade: Benetke 2019: univerzitetna nagrada kralj Ojdip za najboljši film; Stockholm 2019: nagrada za najboljšega igralca; Reykjavik 2019: posebna omemba v sekciji Novi pogledi; Poljski nacionalni filmski festival 2019: najboljša režija, najboljši scenarij, najboljši igrani film, nagrada občinstva za najboljši film, nagrada mreže kinematografov za najboljši film, najboljši glavni igralec, najboljša glavna igralka, nagrada Don Kihot – nagrada poljskega združenja kino klubov za najboljši film, nagrada filmskih publicistov za najboljši film, nagrada filmskih publicistov za najboljšo produkcijo; Minsk 2019: nagrada občinstva za najboljši film, nagrada za najboljšo režijo, posebna nagrada žirije za najboljši celovečerni film; Chicago 2019: srebrni Hugo za najboljšega igralca; Vilnius 2020: nagrada občinstva za najboljši film; in številne druge
Distribucija: Demiurg
Zanimivosti
Znano je, da je Poljska ena najbolj predanih katoliških držav v Evropi. Celo tako zelo, da so Poljaki pogosto bolj papeški od papeža samega. Rekli bi lahko še, da so Poljaki (še posebno uradna poljska Cerkev in z njo povezana desna populistična oblast) samooklicani zastopniki »najtrše linije« med evropskimi katoliki. Njihovo ortodoksno, skoraj inkvizicijsko tolmačenje katoliške vere, njihova neizprosnost v oznanjanju in tolmačenju »edine resnice« pa prihaja danes, ko Katoliško cerkev vodi eden najliberalnejših papežev, kar jih je bilo – srčni, odpri in predvsem sočutni papež Frančišek, za katerega se zdi, da se s svojimi pogledi glede vere vrača k izvornemu, svetopisemskemu krščanstvu, katerega temeljni postulat je brezpogojna »ljubezen do drugega« (pa čeprav ta ni iste barve kože, čeprav ni iste vere, čeprav ni edine »naravne« spolne usmerjenosti …) – še toliko bolj do izraza. Upali bi si celo reči, da je kontrapunkt med papeževim iskrenim sočutjem do ljudi katerekoli rase, barve kože in celo veroizpovedi, njegovo pristno skromnostjo in neizmerno spoštljivostjo, s katero nagovarja tudi najbolj revne in marginalizirane skupine in posameznike, ter njegovo brezpogojno ljubeznijo do sočloveka na eni strani in na drugi poljsko ortodoksno, pravoverno linijo, ki pogosto uprizarja izbruhe ozkosrčnosti, nestrpnosti, hipokrizije ter vsaj dvomljive, če že ne naravnost zlagane »predanosti« Kristusovemu nauku, tako zelo izrazit in silovit, da se nemalokrat zdi, da imamo opravka s povsem različnima verama. Povezava oblasti in Cerkve, ter hkratna prežetost družbe z vero, je celo tako močna in silovita, da v poljski družbi kritičnega in predvsem javnega premisleka take usmeritve skorajda ni moč najti, celo v polju umetnosti ne. Tudi Komas se s filmom Corpus Christi na prvi pogled izogne neposrednemu soočenju s poljsko Cerkvijo. A bližji in predvsem bolj poglobljen vpogled v njegovo delo nam razkrije, da njegovo preizpraševanje temeljnih konceptov krščanske vere, odrešitve in odpuščanja, prav tako pa tudi iskrenosti osebnega razmerja z vero pravzaprav prodre do samega bistva problema.
Zgodba
Dvajsetletni Daniel je med bivanjem v prevzgojnem domu zaslišal Božji klic, a kot obsojeni zločinec ne more v semenišče. Po prestani zaporni kazni se tako odpravi na drug konec države, kjer mu je dodeljeno delo na žagi. V vasi pa se predstavi za duhovnika in po spletu naključij kmalu prevzame vodenje župnije. Prihod karizmatičnega mladega pridigarja je za vaščane priložnost, da se soočijo s tragedijo, ki razžira malo skupnost …