2021

Sadeži pozabe (Mila, Grčija/Slovenija/Poljska, 2020, barvni, 90 min.)

Režiser, ki so ga kritiki ob beneški premieri razglasili za novi up grškega novega vala, prinaša komično, nadrealistično in čudno aktualno zgodbo o identiteti, spominu in izgubi, postavljeno v svet, ki ga je zajela skrivnostna pandemija. Zmagovalec zadnjega Liffa.

Režija: Christos Nikou
Scenarij: Christos Nikou, Stavros Raptis
Fotografija: Bartosz Świniarski
Glasba: The Boy
Montaža: George Zafiris
Igrajo: Aris Servetalis (Aris), Sofia Georgovassili (Anna), Anna Kalaitzidou, Argiris Bakirtzis, Kostas Laskos, Babis Makridis
Produkcija: Boo Productions (Grčija), Perfo Production (Slovenija), Lava Film (Poljska)
Festivali, nagrade: Ljubljana 2020: nagrada za najboljši film festivala; Portorož 2020: vesna za najboljšo manjšinsko koprodukcijo, vesna za najboljši zvok; Solun 2020: najboljši igralec mednarodnega programa; Seville 2020: najboljši film festivala; Les Arcs 2020: nagrada mlade žirije za najboljši film; Denver 2020: posebna nagrada žirije; Linz – Crossing Europe 2021: nagrada občinstva za najboljši film; Dublin 2021: nagrada kritikov za najboljši film; in številne druge.
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zanimivosti
Na prvi pogled se morda zdi, da so Sadeži pozabe še eno tistih sodobnih del, kakršen je na primer tudi poljski Švic, ki tematizirajo vdor sodobne digitalne tehnologije v naša življenja in se skozi svojo zgodbo sprašujejo ali o posledicah tega vdora ali pa razmišljajo o statusu tehnologije v družbi in našem razmerju do nje. A pozorni gledalec bo kmalu dojel, da je v Sadežih vendarle tudi nekaj bistveno drugačnega, nekaj, kar to delo nedvoumno loči od ostalih tovrstnih del. Delo Christosa Nikouja namreč ni tako izrazito zazrto v naš tehnološki zdaj, v storitve, kot so spletna družbena omrežja, ali k spremenjenemu načinu komunikacije in druženja, ki ga prinašajo te tehnologije. Ne, Sadeži pozabe se na veliko abstraktnejši ravni sprašujejo o splošnejšem razmerju posameznika in podobe, o vlogi pripovedovanja v podobah tako na ravni družbene konstrukcije realnosti kot tudi posameznikove identitete. In v tem pogledu oziroma zaradi tega so veliko bližje klasikom modernega filma, kakršen je na primer Markerjev film La Jetée, kakor pa svojim prej kot ne povprečnim sodobnikom.

Zgodba
Aris, samotar v tridesetih, nenadoma izgubi spomin, ta nepojasnljiva amnezija pa prizadene tudi številne druge prebivalce njegovega domačega mesta. Rekli bi lahko celo, da se mesto srečuje z nenavadno, še nikoli videno pandemijo, zaradi česar ji zdravstvene ustanove posvetijo posebno pozornost, ki se odraža predvsem v iskanju alternativ klasičnim pristopom. Tako Arisa v bolnišnici vključijo v program eksperimentalnega zdravljenja, ki temelji na uporabi sodobnih tehnologij. Te naj bi bolnikom omogočile podoživetje posameznih dogodkov iz mladosti in obdobja zgodnje odraslosti oziroma ponovno izgradnjo lastne identitete, izgubljene z nastopom amnezije. Z isto diagnozo in pod okriljem iste ustanove se tudi Anna odloči za alternativno zdravljenje in tako se z Arisom kmalu spoznata. Druženje z Anno v njem prebudi še akutnejšo potrebo po ponovni opredelitvi lastne identitete in s tem tudi svoje osebnosti.