2022

Dežela nomadov (Nomadland, Nemčija/ZDA, 2020, barvni, 108 min.)

Po zaprtju tovarne, ki je prebivalcem mesteca dajala kruh, se šestdesetletna Fern (Frances McDormand) odpravi v neznano. Postane ena izmed sodobnih nomadov, ki živijo na socialnem robu, poznajo pa svobodo in solidarnost. Trije oskarji (najboljši film, režija in glavna ženska vloga).

Režija: Chloé Zhao
Scenarij: Chloé Zhao, Jessica Bruder
Fotografija: Joshua James Richards
Glasba: Ludovico Einaudi
Montaža: Chloé Zhao
Igrajo: Frances McDormand (Fem), Charlene Swankie (Swankie), David Strathairn (Dave), Tay Strathairn (James), Cat Clifford (Cat), Warren Keith (George), Peter Spears (Peter), Gay DeForest (Gay)
Produkcija: Cor Cordium Productions, Hear/Say Productions, Highwayman Films (ZDA)
Festivali, nagrade: nagrade oskarji 2021: najboljši film leta, najboljša igralka v glavni vlogi, najboljša režija; nagrade BAFTA 2021: najboljši film, glavna ženska vloga, najboljša režija, najboljša fotografija; Chicago 2020: nagrada občinstva za najboljši film; Denver 2020: nagrada redki biser za najboljšo režijo; nagrade zlati globusi 2021: najboljši film v kategoriji dramskih del, najboljša režija; Palm Springs 2021: nagrada za režiserja leta; San Diego 2020: nagrada občinstva za najboljši film; Toronto 2020: nagrada po izboru občinstva; Benetke 2020: zlati lev za najboljši film; nagrada SIGNIS – pomembna omemba (Chloé Zhao)
Distribucija: Blitz film & video distribution, d. o. o.

Zanimivosti
Dežela nomadov, to »malo« (s produkcijske perspektive), skromno in nepretenciozno delo, ki je osupnilo svet in nas znova opozorilo na dejstvo, da lahko filmske podobe svoj siloviti izrazni potencial udejanjijo tudi brez pomoči bombastične hollywoodske produkcijske mašinerije, je na letošnji podelitvi oskarjev vsaj na prvi pogled skoraj pričakovano, celo samoumevno, »snedla« najprestižnejšo nagrado – oskarja za najboljše filmsko delo minulega leta. Seveda pa tisti, ki podrobneje poznajo delovanje Akademije in so seznanjeni z njenim svojskim načinom podeljevanja nagrad (ter še bolj svojsko, da ne rečemo kar neobičajno opredeljenimi merili), zelo jasno vedo, da je bila Dežela nomadov vse prej kot pričakovani dobitnik glavne nagrade. Še več, rekli bi lahko celo, da gre za delo, ki bi se še v ne tako zelo oddaljeni preteklosti – pravzaprav vse do pred nekaj leti – v ožji krog nominirancev lahko prebilo le kot motnja, šum v sistemu, izjema, ki potrjuje pravilo. Nobena jasnovidnost namreč ne bi bila potrebna, da bi v njem prepoznali take/tiste vrsto delo, ki se skozi prizmo akademijskih vrednot in meril brezkompromisno razkrije za programiranega poraženca. Oziroma tistega nominiranca, ki nima prav nobene možnosti za zmago, saj je med finalisti pristal zgolj in le zato, da bi lahko celotno svetovno občestvo v njem nemudoma prepoznalo kričeči dokaz, živo pričo »trdne zavezanosti članov Akademije visokim moralnim in etičnim standardom, prav tako pa tudi načelom enakopravnosti spolov ter verske, ideološke, politične in spolne strpnosti«. Skratka, rekli bi lahko, da ga člani Akademije med nominirance niso uvrstili na podlagi upoštevanja filmsko-estetskih meril, pač pa, da so jih pri tem vodili neki drugi, recimo jim bolj »dekorativni« vzgibi.

Zgodba
V propadajočem mestecu v Nevadi se zapre tovarna gradbenega materiala, ki je delovala 88 let in je edina meščane varovala pred revščino. Tisoče delavcev ostane brez prihodkov, mesto celo brez poštne številke in se uvrsti v mesto duhov. Šestdesetletna Fern, ki je prav tako delala v tovarni, se odpravi v neznano. Njen dom postane kombi in tako postane ena izmed modernih nomadov, tavajočih po opuščenih delih sveta, ki se znajdejo, kakor se pač lahko, opravljajo priložnostna dela, da ne bi potonili čisto na dno. Tako svobodno življenje je po drugi strani lepo, saj se ti ljudje srečujejo, družijo, razvijajo duh medsebojnega razumevanja in solidarnosti. Nekaj, kar vsem nam manjka.