MANCHESTER BY THE SEA, r. Kenneth Lonergan (ZDA, 2016)
Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica
Manchester by the Sea
(Manchester by the Sea, ZDA, 2016, barvni, 137 min.)
Režija: Kenneth Lonergan
Scenarij: Kenneth Lonergan
Fotografija: Jody Lee Lipes
Glasba: Lesley Barber
Montaža: Jennifer Lame
Igrajo: Casey Affleck (Lee Chandler), Michelle Williams (Randi Chandler), Kyle Chandler (Joe Chandler), Lucas Hedges (Patrick), Gretchen Mol (Elise Chandler), C. J. Wilson (George)
Produkcija: Amazon Studios, K Period Media, Pearl Street Films, The Media Farm, The Affleck/Middleton Project, B Story, Big Indie Pictures
Festivali, nagrade: nagrade oskar 2017: za najboljši scenarij, za najboljšega glavnega igralca; nagrade zlati globus 2017: za najboljšega igralca v igranem filmu – drami; nagrade BAFTA 2017: za najboljšega igralca, za najboljši scenarij; Gijón 2016: nagrada AISGE za najboljšega igralca, posebna nagrada žirije; Lizbona 2016: nagrada za najboljši film; Palm Springs 2017: nagrada za posebne dosežke
Povprečna ocena občinstva: 5
Povprečna ocena kritike: 5
Distribucija: Con film
Zanimivosti
Ko je Lonerganov film na letošnji podelitvi oskarjev odigral eno pomembnejših vlog in na koncu prejel dva pri Američanih tako čaščena kipca (tistega za scenarij in za glavno moško vlogo), se je med ostalimi nominiranci zdel kot palček med velikani (natančneje, neodvisni palček med hollywoodskimi velikani). V produkcijskem pogledu je namreč razlika med neodvisnimi in v Hollywoodu posnetimi projekti enormna. Ne samo kar zadeva finančno konstrukcijo, pač pa tudi kadrovsko in tehnično zasedbo. A čeprav Manchester by the Sea velja za značilnega predstavnika ameriške neodvisne produkcije, bi lahko rekli, da se je na neki način rodil v Hollywoodu. Idejo zanj sta namreč pričela gnesti in oblikovati hollywoodska igralca prve kategorije, Matt Damon in John Krasinski. Zamislila sta si, da bo v filmu o »čustveno pohabljenem« moškem srednjih let v glavni vlogi zaigral Krasinski, medtem ko naj bi Damon film režiral. Ker pa se jima je oblikovanje končnega scenarija izmikalo, sta na pomoč poklicala svojega prijatelja, Kennetha Lonergana. Kmalu sta mu ponudila tudi režijo, a pod pogojem, da Damon zaigra v glavni vlogi. Ker pa se Damonu zaradi njegovih hollywoodskih obveznosti to ni izšlo, je nazadnje vendarle pristal, da glavno vlogo prevzame drug igralec. Toda pri tem je bil neomajen: to je lahko le in izključno njun dragi prijatelj Casey Affleck. In tako se je tudi zgodilo, Damon pa je pristal med producenti filma (vloga, ki je bila sprva namenjena Krasinskemu).
Zgodba
Samotarski in nepriljudni Lee Chandler se po smrti starejšega brata Joeja vrne v rodni Manchester-by-the-Sea, kjer presenečen izve, da ga je brat imenoval za skrbnika svojega sina Patricka. Medtem ko se življenje živahnega najstnika še naprej vrti okoli hokeja, garažnega benda in deklet, pa se je Lee vse bolj prisiljen soočiti s preteklostjo, ki ga je ločila tako od žene Randi kot od skupnosti, v kateri se je rodil in odraščal.
Komentar
»Lonergan je mojster ustvarjanja trenutkov, za katere iz preostalih filmov točno vemo, kaj sledi, on pa to naše pričakovanje postavi na glavo in namesto tega postreže z nizom bolečih udarcev. Režiser gledalca tudi ne podcenjuje, kar je osvežujoče, tako da se film ogne vsem nepotrebnim pojasnjevanjem in odvečnim didaktičnim stavkom, ki služijo edino in zgolj za pojasnjevanje gledalcu tisto, kar je pogosto precej močneje brez dodatnih pojasnil. Tovrstni minimalizem nadomesti z realistično govorico in medmeti, ki zamenjajo filmsko. /…/ Pri tem zgradi boleče človeške like, ki so večplastni, kompleksni, ujeti v lasten pekel, kar najbolj pride do izraza prav pri Leeju, ki ga mojstrsko upodablja Casey Affleck v vlogi njegove kariere. Da je mlajši bratov Affleck tudi tisti bolj nadarjeni, je znano že leta, a še v nobeni vlogi Affleckova naravna introvertiranost, čemernost in momljava govorica niso prišle tako prav kot v Manchestru, kjer se z Leejem stopi in oblikuje najbolj tragični lik. Manchester by the Sea je film o krivdi, odpuščanju, bremenu preteklosti in popravnih izpitih, je film, ki razkriva človeka v svoji najranljivejši podobi, in film, v katerem trenutki tišine, neizrečenega in nerodnih poskusov pogovorov govorijo glasneje in intenzivneje od besed. Epsko in intimno hkrati. Predvsem pa bolj življenjsko od marsičesa, kar smo gledali v tem tednu. Manchester by the Sea vas bo udaril silovito, z vami pa bo ostal še dolgo po odhodu iz kinodvorane. Verjetno film letošnjega Liffa.«
Kaja Sajovic, MMC RTVSLO
»Glavna tematika, izguba družinskega člana in vse kar sledi, je zanimiva in originalna, hkrati pa se vzporedno razkriva še bolj tragična zgodba, pri odkrivanju katere nam pomagajo vmesni prizori iz preteklosti, ki sproti pomagajo razumeti sedanjost. Film lahko brez oklevanja označimo za predstavnika žanra 'coming of age' [filma o odraščanju, op. ur.], saj gre hkrati za zgodbo o velikih spremembah in novih odgovornostih, kjer sta glavna junaka izmenjaje tako stric kot nečak. Manchester by the Sea nam vseskozi kaže, da v življenju tudi v najbolj žalostnih, kritičnih, neprijetnih … skratka, neprimernih trenutkih, vse ne teče gladko, s tem pa pove, da življenje ni film, kar je ironično. 'Življenskost' tako ni zlorabljena skozi družinsko dramo, ampak jo slikajo nepredvidljive situacije v najbolj neprimernih trenutkih. (Črno)humorni vložki učinkujejo posredno in neposredno, saj se med filmom nekajkrat lahko prav naglas zasmejimo. Sam konec ni žalosten, a vseeno pusti grenak priokus. Ni vesel, a vseeno ponuja upanje. Zdi se mi, da ima Manchester by the Sea potencial, da – zanemarljivim napakam navkljub oz. prav zaradi njih – čez nekaj (deset)let(ij) obvelja za klasiko. Nasvidenje torej do takrat.«
Nik Beseničar, filmstart.si
Izjava avtorja
»Na začetku sem hotel posneti zgodbo o žalovanju /…/, potem pa sem ugotovil, da film pravzaprav veliko bolj govori o ljubezni. Vedno so me zanimale zgodbe o ljudeh, ki se imajo radi. Zelo ganljivo se mi zdi, ko ljudje skrbijo drug za drugega, celo ko se ne razumejo najbolje ali pa se med njimi zgodi nekaj strašnega. S starši, otroki, brati ali sestrami nas ne povezuje vedno ljubezen – a takrat, ko nas, je to precej velika stvar. /…/ Privlačijo me zgodbe o ljudeh, ki se spopadajo z okoliščinami, večjimi od njih samih, s situacijami, ki jih ne morejo obvladati. Zanima me tudi raznolikost človeškega doživljanja: kako ima lahko neki človek takšno življenje, njegov sosed pa popolnoma drugačno. To me vedno znova fascinira. /…/ Zelo smo si prizadevali, da bi karseda verodostojno prikazali mesto in ljudi. Vem, da to zveni nekoliko klišejsko, a redko naletim na kaj, kar bi bilo bolj zanimivo od resničnega življenja.«
Kenneth Lonergan, režiser in scenarist
Režiser
Kenneth Lonergan, priznani ameriški neodvisni cineast, scenarist in režiser ter hkrati uveljavljeni dramatik, se je rodil leta 1962 v New Yorku. Danes velja za enega najpomembnejših akterjev in hkrati najizvirnejših glasov ameriške neodvisne scene. Kariero je začel kot avtor dramskih besedil, ki so mu poleg številnih drugih priznanj prinesla nominacijo za Pulitzerjevo nagrado. Za svoj prvi film, delo z naslovom You Can Count On Me (2000), je poleg kritiškega navdušenja požel tudi številna festivalska priznanja, med drugim veliko nagrado žirije v Sundanceu in nominacijo za oskarja za najboljši scenarij. Kritika je z navdušenjem sprejela tudi njegov drugi celovečerni film, Margaret (2011), za katerega je prejel nagrado FIPRESCI na Viennalu leta 2012. Kot soscenarist se je podpisal pod hollywoodsko gangstersko komedijo Analiza pa taka (Analyze This, 1999) in Scorsesejeve Tolpe New Yorka (Gangs Of New York, 2002, nominacija za oskarja za najboljši scenarij). Lonerganov tretji film Manchester by the Sea je bil premierno prikazan na festivalu v Sundanceu.
...