2018

Samo konec sveta
(Juste la fin du monde, Kanada, Francija, 2016, barvni, 97 min.)

Režija: Xavier Dolan
Scenarij: Xavier Dolan (po istoimenski dramski predlogi Jean-Luca Lagarcea)
Fotografija: André Turpin
Glasba: Gabriel Yared
Montaža: Xavier Dolan
Igrajo: Nathalie Baye (mama), Vincent Cassel (Antoine), Marion Cotillard (Catherine), Léa Seydoux (Suzanne), Gaspard Ulliel (Louis), Antoine Desrochers (Piere Joliecoeur)
Produkcija: Sons of Manual, MK2 Productions, France 2 Cinéma
Festivali, nagrade: Cannes 2016: velika nagrada žirije, nagrada ekumenske žirije; francoske filmske nagrade césar 2017: za najboljšega igralca, za najboljšo montažo, za najboljšega režiserja; Hamburg 2016: nagrada art kinodvora za najboljši film; kanadske filmske nagrade 2017: za najboljši film, za najboljšo fotografijo, za najboljši prirejeni scenarij, za najboljšo režijo, za najboljšega igralca v stranski vlogi
Povprečna ocena občinstva: 4
Povprečna ocena kritike: 4
Distribucija: Cinemania group

Zanimivosti
Mladi, komaj 28-letni, a že naravnost osupljivo uspešni in prodorni čudežni deček kanadske kinematografije, Xavier Dolan, se je tokrat lotil priredbe dramskega besedila morda najbolj prepoznavnega, vsekakor pa najpogosteje uprizorjenega sodobnega francoskega dramatika, Jean-Luca Lagarcea. Tudi slednji je sicer pričel ustvarjati že v mladih letih in tako do svojega 38. leta, ko je umrl za posledicami okužbe z virusom AIDS-a, ustvaril že resnično obsežen opus dram, gledaliških in opernih režij, proze in esejev. A v nasprotju z Dolanom, ki je slast slave okusil že zelo kmalu, je zanimanje za Lagarceova dela skokovito poraslo šele po njegovi smrti. Tako so prav dramo Samo konec sveta na oder postavili tudi pri nas, in sicer leta 2008, ko so na osnovi prevoda Suzane Koncut k produkciji pristopili SNG Drama, Mini teater ter Cie Phillippe Calvario (slednji je gledališko igro tudi zrežiral).

Zgodba
Mladi pisatelj se po dvanajstih letih odsotnosti vrne domov, da bi družino seznanil z novico o svoji bolezni in bližajoči se smrti. A družinsko popoldne se kljub začetnemu zadovoljstvu in velikemu pričakovanju vseh družinskih članov kmalu sprevrže v vihar zamer, grenkobe, osamljenosti in dvomov, kjer vsak poskus sočutne geste konča pod težo dejstva, da ti ljudje ne znajo niti poslušati niti ljubiti. Louisa namreč pričaka mlajša sestra Suzanne, ki jo je zdaj že uveljavljeni pisatelj zapustil, ko je bila še otrok, in je v bistvu sploh ne pozna. Na domu pa ga poleg mame pričaka tudi starejši brat Antoine, navidezno simpatičen mlad moški, ki pa se kmalu izkaže za nepoboljšljivega kolerika.

Komentar
»Xavier Dolan se v Samo konec sveta poigrava s svojimi obsesijami in jih stopnjuje do točke histerije. Ne more si kaj, da si ne bi privoščil stiliziranih prizorov, ki so bolj kot kaj drugega sami sebi namen (na primer zasanjan spomin na srečanja s prvim fantom). V šestem celovečercu ostaja zvest večini svojih prijemov, tudi temu, da si zna izposoditi skrajno 'nekul', zlajnan evropopovski kič in ga reciklirati v idealno glasbeno podlago (iz naftalina med drugim privleče Mobyja, Blink-182 in celo tole grozoto). Izpiljen soundtrack je tako v očitnem kontrastu z ritmom pripovedi, ki se upira klasičnemu dramatičnemu trikotniku: vsakič, ko se zdi, da se približujemo vrhuncu, ga kateri od družinskih članov prepreči z meandrastim samogovorom. Odsotnost katarze pomeni tudi, da bo film, ki je lani v Cannesu sicer osvojil veliko nagrado žirije, všeč veliko manj ljudem kot predlanska Mamica. In v resnici je manj dodelan: prikaže nam nič manj kot 'konec sveta', sesutje družinske celice – ob tem pa pozabi poiskati kako globljo čustveno resnico svojih likov onkraj njihovih obsesij in nevroz. Definira jih le še njihova nezmožnost komunikacije, kar ni veljalo za veliko bolj detajlirane like Dolanovih prejšnjih filmov.«
Ana Jurca, MMC RTVSLO

»Tu je preveč intenzivnosti zaradi intenzivnosti. Preveč resentimenta zaradi resentimenta. Preveč znojenja zaradi znojenja. In preveč grimas zaradi grimas – to vendarle ni nemi film, temveč talkie, ki le išče dober izgovor, da bi lahko verbalni crescendo prekinil z moldavskim megahitom Dragostea Din Tei (via O-Zone). Filmi o vrnitvi domov so žanr zase: prvič, ta, ki se po dolgih letih vrne domov, je imel vse razloge, da je odšel, drugič, če se ne bi zgodilo nekaj nepričakovanega, se ne bi nikoli vrnil, tretjič, ko se vrne, družinske odnose skremži in napne, in četrtič, konča se s katarzo. Samo konec sveta ni velik film o vrnitvi domov, pa ne le zato, ker se kanadski wunderkind Xavier Dolan na vse te klišeje le pofočka in ker je uživanje v tesnobi zamešal z leonejevskim uživanjem v velikih planih, temveč zato, ker vsem že takoj po vrnitvi izgubljenega sina na obrazih piše: Hočem katarzo! Le incest bi bil tu prava katarza. Pa sveta še vedno ne bi bilo konec.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina

Izjava avtorja
»Teme, ki se jih je Lagarce loteval, čustva junakov – naj bodo glasna ali prikrita –, njihove napake, njihova osamljenost, njihovo trpljenje, občutek manjvrednosti … vse to mi je bilo blizu – kot nedvomno večini izmed nas. A njegov jezik … ta je bil zame nekaj tujega, nekaj novega. Poln spodrsljajev, zatikanj, slovničnih napak … Ponavljanja in odvečnosti, ki bi jih večina piscev takoj črtala, je Lagarce sprejel z odprtimi rokami. Njegovi liki, živčni in malodušni, so plavali v morju besed, tako razburkanem, da je vsak njihov pogled, vsak vzdih, ki se je vtihotapil med vrstice, postal /…/ trenutek miru, v katerem so igralci ustavili čas. Hotel sem, da bi igralci besede izgovarjali tako, kot jih je Lagarce zapisal. Brez kompromisov. Njegova zapuščina se namreč skriva prav v tem jeziku. Z njim je zaznamoval naš čas. Če bi ga ublažil, bi zbanaliziral Lagarcea. Ne zdi se mi pomembno, ali lahko ljudje v filmu 'čutijo' gledališče. Film se napaja pri gledališču. Navsezadnje: mar ne potrebujeta drug drugega? /.../ To je film o jeziku, o komunikaciji. /.../ Film o nasilju. O tem, kaj se zgodi, ko ne znamo komunicirati, kajti ko tega ne znamo, postanemo nasilni, se zapremo vase, odrinemo ljudi od sebe. To je film o ljudeh, ki ne zmorejo misliti, ki ne zmorejo poslušati, ki ne zmorejo biti sočutni drug do drugega.«
Xavier Dolan, režiser in scenarist

Režiser
Xavier Dolan se je rodil leta 1989 v Montrealu, Kanada. Že pri rosnih štirih letih je žačel nastopati v televizijskih reklamah, pozneje pa v celovečernih filmih in TV-serijah. Režijski prvenec Ubil sem svojo mamo (J'ai tué ma mère, 2009), za katerega je sam napisal tudi scenarij in v njem odigral glavno vlogo, je prejel nagrado občinstva na LIFFu, na festivalu v Cannesu pa je zanj prejel kar tri nagrade v sklopu programske sekcije Štirinajst dni režiserjev. V sekciji Posebni pogled festivala v Cannesu 2010 je Dolan predstavil svoj drugi celovečerec, stilizirano romanco, ki se spogleduje s Truffautovo slovito novovalovsko klasiko Jules in Jim, Namišljene ljubezni (Les amours imaginaires). Dolanov naslednji film V vsakem primeru Laurence (Laurence Anyways) zabeleži kroniko nesojenega razmerja med transseksualcem, ki želi zaživeti kot ženska, in njegovim dekletom; leta 2002 je prav tako tekmoval v sekciji Posebni pogled festivala v Cannesu, Suzanne Clément pa je prejela nagrado za najboljšo igralko. Leta 2013 je bil na festivalu v Benetkah premierno predvajan Dolanov film Tom na kmetiji (Tom à la ferme), v katerem režiser nastopi v vlogi glavnega lika, žalujočega homoseksualca, ki zabrede v temačne skrivnosti družine svojega pokojnega partnerja. Leta 2014 je na festivalu v Cannesu žirija nagradila Mamico (Mommy), v kateri režiser prikaže kompleksen odnos med materjo samohranilko in njenim težavnim, hiperaktivnim sinom ter njuno zadržano sosedo – nagrado si je Dolan tistega leta razdelil z Jean-Lucom Godardom za film Zbogom jeziku (Adieu au langage). Mamico smo pri nas videli tako na festivalu LIFFe kot tudi v rednem sporedu kinematografov. Samo konec sveta je že šesti celovečerec režiserja, ki šteje komaj sedemindvajset let.

...