2018

Molk
(Silence, ZDA, Tajvan, Mehika, 2016, barvni, 161 min.)

Režija: Martin Scorsese
Scenarij: Jay Cocks, Martin Scorsese (po istoimenski literarni predlogi Shusakuja Enda)
Fotografija: Rodrigo Prieto
Glasba: Kathryn Kluge, Kim Allen Kluge
Montaža: Thelma Schoonmaker
Igrajo: Andrew Garfield (Rodrigues), Adam Driver (Garupe), Liam Neeson (Ferreira), Tadanobu Asano (prevajalec), Ciaran Hinds (oče Valignano), Yosuke Kubozuka (Kichijiro), Yoshi Oida (Ichizo), Shinya Tsukamoto (Mokichi), Issey Ogata (stari samuraj/Inoue), Nana Komatsu (Monica/Haru), Ryo Kase (João /Chokichi)
Produkcija: Cappa Defina Productions, CatchPlay, Emmett/Furla/Oasis Films (EFO Films), Fábrica de Cine, IM Global, SharpSword Films, Sikelia Productions
Festivali, nagrade: nagrade AFI 2017 (Ameriške filmske akademije): nagrada za film leta; film je prejel še vrsto anglosaksonskih medijskih oziroma strokovnih nagrad, ki jih podeljujejo različna kritiška ali filmska združenja (nagrado bostonskih filmskih kritikov spletnih medijev, združenja dallaških filmskih kritikov, nagrado mednarodnega cinefilskega združenja in podobne)
Povprečna ocena občinstva: 4
Povprečna ocena kritike: 4,5
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zanimivosti
Martin Scorsese izhaja iz tradicionalne italijanske katoliške družine, ki se je dve generaciji pred njegovim rojstvom v Združene države preselila iz okolice Palerma. V njihovi družini je imela vera eno osrednjih vlog, zato ni presenetljivo, da je tako tudi v Scorsesejevem opusu. Molk je pravzaprav zaključek njegove neformalne trilogije, ki jo je posvetil religioznim figuram, spopadajočim se z dvomi in prespraševanji svoje vere. Govorimo seveda o ciklu, v katerega nas je vpeljala Zadnja Kristusova skušnjava iz leta 1988 in ki se je nato nadaljeval s Kandunom, svojskim portretom 14. dalajlame, tibetanskega verskega voditelja Tenzina Gyatsa. Scorsese se je tako na snemanje Molka pričel pripravljati že v začetku 90-ih let, a projekta mu zaradi različnih razlogov (predvsem nepripravljenosti financerjev za produkcijo filma) ni uspelo pripeljati do realizacije. Tako je bilo vse do Volka z Wall Streeta, po katerem je Scorsese postavil ultimat – ali bo moj naslednji film Molk ali pa bom prenehal snemati. Tega so se seveda vsi ustrašili in tako je Scorsese lahko končno posnel svoj morda najbolj osebni in intimni projekt.

Zgodba
Sedemnajsto stoletje, čas japonskega preganjanja krščanske vere. Mlada idealistična jezuitska duhovnika se izkrcata na neizprosni obali japonskega podeželja. Prišla sta, da bi poiskala svojega nekdanjega mentorja, ki je tamkaj širil krščanstvo, zdaj pa naj bi se odpovedal svoji veri in postal budist. Mladeniča se znajdeta v skrivnostni deželi, ki je ne razumeta, z vodnikom, ki mu ni moč povsem zaupati. V naslednjih mesecih postaneta priči dogodkov, ki globoko zamajejo temelje njune vere.

Komentar
»Molk iz naslova je molk Boga, kot ga sprva občuti Rodrigues, ko je postavljen pred največjo preizkušnjo svoje vere. Pa Bog res molči? Ali je zanj, s tem pa seveda za vsakega verujočega posameznika, vprašanje zunanje potrditve vere res bistveno vprašanje? In kdo pravzaprav resnično molči, ko molči Bog? Konec koncev dobrega in zla ne povzroča Bog, ampak človek. Scorsesejev Molk /…/ na ta vprašanja odgovarja z – molkom. Natančneje: odgovarja z vizualno preprostim, počasnim in temačnim ter obenem nežnim in sočutnim filmom. Ter predvsem s tako teološkim kot teleološkim disputom in kontemplacijo, ki nikamor ne hitita in se ne menita za gledalčeva pričakovanja. Vprašanje smiselnosti vere in trpljenja, še zlasti pa vprašanje vere v svetu, ki se ne zmeni (več) za vero, je lahko obenem vznemirljiv filozofsko-šahovski spopad, lahko pa je seveda tudi zelo intimna duhovna in čustvena izkušnja skrivnosti vere same. Scorsese z Molkom razpre oba horizonta – od posameznega gledalca pa je odvisno, kateri ga bo angažiral.«
Ženja Leiler, Delo

»Scorsesejevo mojstrstvo je v tem, da ob pomoči osupljive palete Rodriga Prieta vizualno na moč elegantno spaja japonsko asketsko lepoto in katoliško ikonografijo s skoraj janzenistično strogostjo in zadržanostjo. Gibson je pri Kristusovem pasijonu dosegel transcendenco s filmsko ekscesnim prikazom telesnega nasilja, ob Molku pa se velja prej spomniti na diametralno nasprotni primer – Scorsesejev Čas nedolžnosti iz leta 1993, v katerem je virtuozno prefinjeno prikazano, kako neusmiljeni so lahko družbeni obredi in norme.«
Gorazd Trušnovec, RA SLO (ARS – Gremo v kino)

Izjava avtorja
»Snov Endove knjige je del mojega življenja že od zelo mladih let. Odraščal sem v pobožni katoliški družini in bil tesno vpet v religijo. Moj temelj je še vedno rimskokatoliška duhovnost, v katero sem bil potopljen kot otrok, duhovnost, ki je globoko povezana z vero. /…/ Molk je zgodba o človeku, ki se dokoplje do bolečega spoznanja, da je božja ljubezen skrivnostnejša, kot je verjel, da Bog človeku in njegovim odločitvam prepušča veliko več, kot si mislimo, in da je Bog vedno ob nas, pa čeprav molči. /.../ Menim, da je Rodrigues dejansko našel resnico krščanstva. Tisto idejo o nesebičnosti in sočutju, ki smo jo iskali. Vem, da to zdaj najbrž ni moderno, a film govori o sočutju, o spoštovanju drugih ljudi, o spoštovanju drugih kultur in o tem, da drugim ne smemo vsiljevati svojih vrednot.«
Martin Scorsese, režiser in soscenarist

Režiser
Martin Scorsese se je leta 1942 rodil v New Yorku. Nase je opozoril že s prvencem Kdo trka na moja vrata (Who's That Knocking at My Door?, 1967), s katerim je pritegnil pozornost Rogerja Cormana, ki mu je nato zaupal režijo filma Boxcar Bertha (1972), pravi preboj na filmsko sceno pa mu je prinesla njegova prva sodobna urbana kriminalna drama Ulice zla (Mean Streets, 1973). Tematika mafije se pojavlja skozi vso režiserjevo kariero, najbolj celostno v filmih Dobri fantje (Goodfellas, 1990, srebrni lev za najboljšo režijo) in Kazino (Casino, 1995). Z nekaterimi filmi, predvsem z epsko dramo o življenju Jezusa Kristusa in njegovem boju z notranjimi demoni in skušnjavami Zadnja Kristusova skušnjava (The Last Temptation of Christ, 1988), je dvignil nemalo prahu, z mnogimi kultnimi klasikami pa je navdušil tako kritike kot gledalce. Mednje lahko štejemo filme Pobesneli bik (Raging Bull, 1980), Scorsesejevo z zlatim globusom za najboljšo režijo nagrajeno vizijo nastanka New Yorka Tolpe New Yorka (Gangs of New York, 2002), s petimi oskarji ovenčano biografijo ekscentričnega inovatorja Howarda Hughesa Letalec (The Aviator, 2004), s štirimi oskarji nagrajeno Dvojno igro (The Departed, 2006) ter film Volk z Wall Streeta (The Wolf of Wall Street, 2013), portret kontroverznega brokerja Jordana Belforta, v katerem je ob Leonardu DiCapriu nastopila tudi Katarina Čas. Scorsese pa ni bil priljubljen samo pri ameriških kritikih, kultni status je hitro začel dobivati tudi v Evropi. Prvo nominacijo za cansko zlato palmo si je prislužil z dramo Alice ne živi več tukaj (Alice Doesn't Live Here Anymore, 1974), zlato palmo pa je prejel dve leti kasneje za film Taksist (Taxi Driver, 1976). Tretjič se je v Cannesu pomeril s satiričnim filmom Kralj komedije (The King of Comedy, 1982), črno komedijo na temo ameriške kulture medijev in poveličevanja zvezdništva, leta 1986 pa je za Idiotsko noč (After Hours, 1985), nenavaden, manični sprehod po nočnih ulicah New Yorka, prav tam prejel nagrado za najboljšo režijo. S psihološkim trilerjem Rt strahu (Cape Fear, 1991) je tekmoval na festivalu v Berlinu, s portretom newyorške visoke družbe dvajsetih let dvajsetega stoletja Čas nedolžnosti (The Age of Innocence, 1993) pa na festivalu v Benetkah. Scorsese je med drugim posnel tudi nekaj dokumentarcev, med njimi vrsto glasbenih, denimo Zadnji valček (The Last Waltz, 1978), z grammyjem nagrajeni No Direction Home: Bob Dylan (2005) in poklon skupini The Rolling Stones Shine a Light (2008). Nekaj dokumentarcev je posvetil tudi filmski umetnosti – leta 1996 je po naročilu Britanskega filmskega inštituta in v sorežiji z Michaelom Henryjem Wilsonom ob stoletnici rojstva filmske umetnosti posnel štiriurni dokumentarec A Personal Journey with Martin Scorsese Through American Movies, leta 2001 pa dokumentarec, ki ljubeče popisuje njegovo ljubezen do italijanske kinematografije Il Mio Viaggio in Italia.

Med letoma 2010 in 2014 je za televizijsko hišo HBO posnel pilotno epizodo in produciral serijo Imperij pregrehe (Boardwalk Empire), razkošno gangstersko dramo o času prohibicije leta 1920 v Atlantic Cityju, ki je prejela kar dvanajst emmyjev in zlati globus za najboljšo dramsko serijo. Leta 1997 je prejel nagrado za življenjsko delo Ameriškega filmskega inštituta, leta 2012 pa BAFTO za življenjsko delo. Je tudi ustanovitelj in vodja neprofitne organizacije The Film Foundation, ki se posveča varovanju in ohranitvi filmske dediščine. Njegov zadnji film Molk je bil premierno prikazan v Vatikanu.

...