2018

Družina (Družina, Slovenija, Avstrija, 2017, barvni, 106 min.)

Režija: Rok Biček
Scenarij: Rok Biček
Fotografija: Rok Biček
Montaža: Rok Biček, Yulia Roschina
Nastopajo: Matej Rajk, Barbara Kastelec, Nia Kastelec, Alenka Rajk, Boris Rajk, Mitja Rajk, Ivka Gruden, Emanoela Skulj, Robert Krese, Aleksej Kastelec, Estera Dvornik, Gabrijela Simetinger
Produkcija: Cvinger film ZKD, Zwinger film, RTV Slovenija
Festivali, nagrade: Locarno 2017: glavna nagrada sekcije Teden kritike; Portorož 2017: vesna za najboljši film festivala; Amsterdam – IDFA 2017; Sarajevo 2017; Trst 2018; Crossing Europe 2018; Budimpešta 2018
Povprečna ocena občinstva: 4,5
Povprečna ocena kritike: 5
Distribucija: Demiurg

Zanimivosti
Rok Biček, avtor večkrat nagrajenega Razrednega sovražnika (skupaj je prejel skoraj 30 mednarodnih nagrad, med drugim tudi na najpomembnejših svetovnih filmskih festivalih, kakršna sta na primer Beneški in tisti v Mannheim-Heidelbergu), s katerim se je silovito uveljavil v mednarodnem prostoru in v trenutku postal ena mladih zvezd avtorskega filma, se tokrat vrača z izvirno slovensko inačico Linklaterjevih Fantovskih let, filmom torej, ki na platno prinaša vpogled v desetletje življenja njegovih likov. Z družino Rajk se je namreč prvič srečal že okrog leta 2006, ko je bil še študent in je iskal temo za svoj študijski projekt. In iz tega srečanja mu je uspelo izpeljati uspešen kratkometražni dokumentarni zapis, delo enakega, preprostega naslova – Družina. Že takrat so mu nekateri očitali – povsem neosnovano, neutemeljeno in, kot se je pokazalo kasneje, krivično –, da zlorablja subjekt svojega dela. Očitek, ki so ga z isto mero neosnovanosti in krivičnosti vanj zalučali tudi ob domači premieri njegovega zadnjega dela, svojskem nadaljevanju in nadgradnji tega kratkega dokumentarca izpred desetih let. Seveda, res je, da je Biček v svojem najnovejšem delu tej družini dobesedno »zlezel pod kožo« in razgalil njihovo življenje. A hkrati jim že več kot desetletje stoji ob strani in opozarja na razmere, v katerih živijo nekatere slovenske družine, ter na rigidnost birokratskih postopkov. Med promocijo filma pa se je sam v veliki meri umaknil v ozadje in pustil Mateju, da izstopi in opozori nase. S tem se Rok pridruži največjim dokumentaristom zgodovine, tistim, ki udejanjijo misel o filmu kot orodju družbenega razvoja.

Zgodba
Matej je bil rojen v odročni slovenski vasici v družini oseb s posebnimi potrebami. Dolga leta je skrbel za svoja umsko zaostala starša in starejšega brata, zato se nikoli ni zares vklopil med vrstnike. Drugačen je tako v družini kot tudi v odnosu do širše okolice. Ko pri dvajsetih postane oče, se za trenutek zdi, da mu je uspelo preseči družinske določnice, a kmalu se izkaže, da njegove osebnostne poteze in vedenjski vzorci v življenje mlade družine vnašajo razdiralen nemir …

Komentar
»Filmu prepričljivost in pristnost v vsakem primeru daje predvsem Matej, ki se z radovednostjo in iznajdljivostjo upira determinirajočim silnicam svojega okolja, a ga hkrati pogosto še vedno odseva. Matej se dogajanja in snemanja okrog sebe zaveda do te mere, da lahko s tem spretno manipulira, in čeprav ga na primer občasno obišče socialna delavka in mu pomaga kontekstualizirati njegove učne probleme, je težko s prstom pokazati na kakšno njegovo očitno napako ali pomanjkljivost. V filmu razgrnjene različne plasti njegovega dojemanja sveta ga vzpostavijo kot osvežujoče tridimenzionalen lik in proti koncu pripovedi odstrejo tudi nekatere njegove problematične vedenjske vzorce v odnosih z bližnjimi – predvsem z duševno prizadetim bratom – kar pravzaprav osmisli tako dolgo snemanje. S tem se Matej razodene kot neke vrste novi junak in antijunak slovenskega filma, čeprav ali pa prav zato, ker nam je ves čas vsaj malce podoben ali pa nas na neki način spominja na katerega izmed ljudi, ki smo jih kdaj poznali. /…/ Bičkovo izpostavitev družinske celice pa lahko pri nas morda vidimo celo kot del širšega filmskega trenda premišljevanja »pravih« in »nepravih« družin v luči sodobnih družbenih transformacij, kar so samo v zadnjem letu ali dveh na neke relativno sveže načine počeli npr. tudi filmi Mama, Ivan in Družinica. /…/ Bičkova Družina se kljub vsemu v prvi vrsti še vedno zdi predvsem film o odraščanju in pri tem izstopa tudi zato, ker se izogiba pričakovani procesualnosti. Če svojo pripoved začne s prizori rojstva in časom po rojstvu Matejevega otroka, nas v nekem trenutku nepripravljene vrže k posnetkom Mateja kot štirinajstletnega šolarja, ki je podobno dezorientiran tudi v kakšnem kasnejšem trenutku, a režiser pri preskakovanju kljub odsotnosti metatekstualnih elementov dogajanje uspešno povezuje z majhnimi, neočitnimi iztočnicami, ki nas orientirajo v času in prostoru. Nenehne elipse v njegovi strukturi tako niso anomalije ali naključja, temveč njegov glavni gradnik, ki lahko že nudi podlago našemu razumevanju nestabilnih družinskih odnosov in Matejevega razvoja.«
Jernej Trebežnik, Radio Študent

»Magnum opus Roka Bička je brezkompromisen primerek cinéma vérité /…/. Film ponudi toliko snovi za razmislek in toliko čustev, ki jih je treba identificirati, da je kumulativni učinek izčrpavajoč, a hkrati resnično izpolnjujoč.«
Vladan Petković, Cineuropa

»Kljub poznavanju in občudovanju dela Roka Bička me je dokumentarec Družina spravil v stanje osuplosti, da je mogoč po sto in nekaj letih filmske zgodovine tak še neviden zarez v občutljivo človeško intimo. Da lahko kamera posname tako humano resničen in šokantno pretresljiv dokument. Da se v montažno domišljeni sopostavitvi izjemno posebnega in prepoznavno občega, patološkega in presežnega pričevanje sestavi v filmski organizem, ki predstavlja kakovostni unikum v svetovnem merilu. Chapeau!«
Gorazd Trušnovec, MMC RTVO SLO

Izjava avtorja
»Prepričan sem, da bi moral dokumentarni film prikazati dejstva, ki odsevajo našo družbo tako, da ne manipulira niti z nastopajočimi niti z gledalcem. Najmočnejše je zavedanje, ob katerem spoznamo, da so se dogodki, ki jih opazujemo z varnega sedeža kinodvorane, resnično nekomu zgodili. In ta posameznik, tako podoben nam samim, se mora z njimi sprijazniti. Doživljanje sveta prikazujem skozi svojo poetiko s pripovedovanjem zgodbe, ki se ne trudi izogniti se problematičnim temam. Sočasno pa je zraven še čustvena zgodba, ki naslavlja/zaobjema večen koncept staranja in življenja nasploh.«
Rok Biček, režiser in scenarist

Režiser
Rok Biček se je rodil leta 1985 v Novem mestu. Na ljubljanski AGRFT je vpisal in nato diplomiral iz filmske in televizijske režije. Že med študijem se je lotil zanimivega projekta, s katerim je na festivalih študentskega filma pritegnil nemalo pozornosti – kratkometražnega dokumentarca Družina, iz katerega je kasneje, po več kot desetletju, nastal istoimenski celovečerec, ki je hkrati nadgradnja in nadaljevanje prvega. Sicer pa mu je mednarodno uveljavitev prinesel že njegov celovečerni igrani prvenec, Razredni sovražnik, v katerem se je lotil nadvse aktualne teme samomora med najstniki, pritiska, ki ga doživljajo v šolskem sistemu, ter odnosa z učitelji. Njegov uspeh je bil hipen in silovit: v Benetkah mu je pripadla prestižna nagrade sekcije Mednarodni teden kritike, nagrada FEDEORA, na domačem festivalu, nacionalnem filmskem srečanju v Portorožu, pa je osvojil kar osem vesen! Uspeh je dopolnil z uvrstitvijo v ožji izbor za evropsko filmsko nagrado LUX (pristal je med tremi finalisti, kar ni uspelo še nikomur pri nas). Družina je Bičkov drugi celovečerec.