2018

Vsi vejo (Todos lo saben, Francija, Italija, Španija, 2018, barvni, 132 min.)

Režija: Asghar Farhadi
Scenarij: Asghar Farhadi
Fotografija: José Luis Alcaine
Glasba: Javier Limón
Montaža: Hayedeh Safiyari
Igrajo: Penélope Cruz (Laura), Javier Bardem (Paco), Ricardo Darín (Alejandro), Eduard Fernández (Fernando), Bárbara Lennie (Bea), Inma Cuesta (Ana), Elvira Mínguez (Mariana), Ramón Barea (Antonio), Carla Campra (Irene)
Produkcija: Memento Films Production, Morena Films, Lucky Red
Festivali, nagrade: Cannes 2018: otvoritveni film festivala; Karlovi Vari 2018; München 2018; Melbourne 2018; Sarajevo 2018; Toronto 2018
Povprečna ocena občinstva: 4,5
Povprečna ocena kritike: 5
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zanimivosti
Konec 80-ih let so ustvarjalci slovenskega filma menili, da je z vidika najbolj učinkovitega in ekspresivnega elementa filmske govorice jezik tisti, ki mu pripada odločilna vloga. Nenazadnje tudi zato, ker naj bi mu podeljeval umetniško avro. In tako smo nekaj časa gledali povsem negledljive filme, v katerih so celo kmetje podajali monologe v visoki, knjižni slovenščini. Nato je konec 90-ih let slovenska filmska politika oziroma ožja skupina odločevalcev znova menila, da je jezik tisti, ki filmu podeljuje pravo mero narodne pripadnosti, in tako smo znova gledali bizarne filmske zmazke, v katerih se je morala slišati samo slovenska beseda. No, k sreči obstajajo tudi ustvarjalci, ki nam na najlepši možni način pokažejo, da je jezik le eden izmed elementov filmske govorice in da ta nikakor ni avtonomna, samozadostna enota, pač pa se mora prilagajati glede na kontekst. V tem pogledu izstopajo dela iranskega cineasta Asgharja Farhadija. Ločitev je posnel v jeziku farsi in pobral množico nagrad. Preteklost je posnel, pretežno, v francoščini ter prejel množico nagrad. V Trgovskem potniku je angleški jezik enakovreden farsiju in znova je zanj prejel vrsto nagrad. Svojega zadnjega filma, Vsi vejo, pa se je ponovno lotil v zase novem jeziku, španščini. In tudi tokrat ga vsi hvalijo. A ne le to – Vsi vejo nam pokaže tudi to, da je ob spremembi vsebinskega in formalnega konteksta potrebno spremeniti tudi izrazna sredstva filma oziroma način njihove rabe. Poglejte film s te perspektive in presenečeni boste, kako bogato in raznoliko izraznost premorejo nekateri filmski ustvarjalci, ki jih upravičeno imenujemo mojstri.

Zgodba
Laura se po 14 letih iz Buenos Airesa, kjer si je z možem Alejandrom ustvarila družino, vrne v domačo vas blizu Madrida, da bi se udeležila sestrine poroke. Snidenje je nadvse prisrčno, a hkrati zamaje temelje njenega življenja. Znova se namreč sreča s svojo staro ljubeznijo, Pacom, ki je zdaj poročen z učiteljico Beo. Ko ugrabijo Laurino najstniško hčerko Irene, njej pa zabičajo, da o tem pod nobenim pogojem ne sme obvestiti policije, se ji prične družina zaradi njenega pristanka na pogoje ugrabiteljev zoperstavljati. Alejandro ne zmore samo nemočno čakati, zato se odloči, da bo priletel iz Argentine in se ji pridružil. Medtem se v Španiji celotna situacija prične še dodatno zapletati, saj se ugrabitvi pridružijo še zemljiški spori in stare družinske zamere. Po pomoč se družina zateče k znancu, upokojenemu policistu, a pri tem še sluti ne, da bo njegova preiskava na dan privlekla tudi številne neprijetne družinske skrivnosti.

Komentar*
»Asghar Farhadi mojstrsko izrabi vrhunsko špansko govorečo igralsko zasedbo, da bi vtkal teme ljubezni, zamer, razrednih odnosov, denarja in družinskih vezi v to energično zgodbo, polno dvomov, obtožb, namigovanj, zavajanj in drugih še kako dobrodošlih sestavin iz arzenala drame in suspenza.«
Lisa Nesselson, Screen International

»To je film o silovitem udarcu, ki trešči v nič hudega slutečo družino, in sicer v šokantno preciznem trenutku, vsaj kar se tiče zapletov in dinamike družinskih odnosov. Udarcu, ki s svojo silovitostjo ustvarja razpoke, iz katerih pa nato prično uhajati neljuba dejstva, ki zamažejo podobo družine. Farhadi to predstavi tako 'naravno' in naravnost okrutno učinkovito, da napake posameznikom postanejo nič manj kot usodni greh, tisti, ki nam ga je sicer predstavila starogrška tragedija in ki s svojo usodnostjo kar kliče po neizbežni kazni. Skratka, Farhadi nam znova postavi na ogled misli in motive, ki ga že od nekdaj skoraj obsesivno privlačijo: razkrite skrivnosti, nezaceljene rane, vračanje potlačenega. /…/ Če je Farhadi v svojih predhodnih delih vse to ovil v avro dvoumnosti, pa je tokrat, tudi po zaslugi izvrstne, samozavestne igre celotne igralske zasedbe, veliko bolj neposreden in konkreten. Pozornost pritegnejo tudi vizualno razkošni prizori, ki nas pritegnejo s svojo prostodušno in naslado užitka zbujajočo gledljivostjo, na primer tisti s poroko, saj ti s svojo barvitostjo in vizualnim bogastvom namigujejo na dela Coppole ali tista Cimina. /…/. Farhadijev dar za pripovedovanje zgodb ima nezadržno moč.«
Peter Bradshaw, The Guardian

»Po prvi uri filma Vsi vejo nas nenadoma preseneti obrat, ki bi ga prav lahko pripisali kakšni telenoveli. A v rokah iranskega scenarista in režiserja Asgharja Farhadija ta obrat, ki je eden ključnih elementov, zadobi nekakšno tragičnost, saj film popelje na pot zapletene uganke. Kot večina njegovih predhodnih del, posnetih v preteklem desetletju /…/, se tudi režiserjev prvi špansko govoreči film fokusira na preiskovanje bolečih razpok v družinskih vezeh, ki družino kmalu postavijo pred usodno preizkušnjo. /…/ Intenzivna igra njegove zvezdniške igralske ekipe s Javierjem Bardemom in Penélope Cruz na čelu Farhadiju omogoči silovito stopnjevanje zapleta. Hkrati pa se zdi, da je Farhadi ob svojem že sicer vznemirljivem pripovednem slogu tokrat naletel tudi na zase najprimernejši in za gledalca najprijaznejši formalni okvir – srhljivko o ugrabitvi, ki je prežeta s tako silovitim suspenzom, da gledalcu kar zastaja dih. /…/ Ko gruča sorodnikov obtiči na posestvu, pa Farhadi na pomoč pokliče še Agatho Christie – vsi so osumljeni in vsak od njih sumi nekoga drugega.«
Eric Kohn, IndieWire

Izjava avtorja
»Tisto, k čemur vselej stremim, ko pišem scenarij in ga nato zrežiram – in kar je pri filmu po mojem najpomembnejše –, lahko strnem v eno besedo: empatija. S svojimi filmi ne želim nujno nečesa sporočati. Če lahko gledalec iz kateregakoli dela sveta, kulture ali jezika, ki imajo povsem različne značilnosti, občuti empatijo do mojih likov, ne da bi jih poznal, če se lahko postavi v njihovo kožo, potem sem dosegel svoj cilj. To je tisto, kar najbolj poudarjam pri slehernem filmu, kar tudi sam potrebujem in kar potrebuje današnji svet: empatijo do sočloveka, ki je zmožna presegati meje in kulture.«
Asghar Farhadi, režiser in scenarist

Režiser
Iranski filmski ustvarjalec Asghar Farhadi (rojen leta 1972) je diplomiral iz filmske režije na teheranski univerzi. V času študija je režiral več gledaliških iger in nekaj priljubljenih televizijskih serij. Širše mednarodno priznanje mu je prinesel četrti celovečerec Darbareye Elly, s katerim je leta 2009 osvojil berlinskega srebrnega medveda za najboljšo režijo in nagrado za najboljši igrani dolgometražec na filmskem festivalu Tribeca. Leta 2012 smo si v Kinodvoru lahko ogledali njegov peti celovečerec, veliko mednarodno uspešnico Ločitev (Jodaeiye Nader az Simin, 2011). Delo, ki so ga kritiki v hipu in skoraj soglasno označili za mojstrovino ter ga uvrstili na številne lestvice najboljših filmov leta 2011, je avtorju prineslo več kot sedemdeset mednarodnih nagrad, vključno z berlinskim zlatim medvedom in oskarjem za najboljši tujejezični film. Preteklost (Le passé, 2013), prvi film, ki ga je režiser posnel zunaj rodnega Irana, mu je prinesel nagrado ekumenske žirije, igralki Bérénice Bejo pa priznanje za najboljšo igralko v Cannesu. Sledil je Trgovski potnik (Forushande, 2016), z njim pa nagradi za najboljši scenarij in najboljšega igralca na festivalu v Cannesu ter drugi tujejezični oskar za iranskega cineasta, ki se je že povsem uveljavil kot mojster intenzivne družinske drame v formi napete detektivke. Farhadijev osmi celovečerec Vsi vejo je bil otvoritveni film letošnjega Cannesa.