2018

Mesečina
(Moonlight, ZDA, 2016, barvni, 111 min.)

Režija: Barry Jenkins
Scenarij: Barry Jenkins (po dramski predlogi Tarella Alvina McCraneyja)
Fotografija: James Laxton
Glasba: Nicholas Britell
Montaža: Joi McMillon, Nat Sanders
Igrajo: Mahersala Ali (Juan), Shariff Earp (Terrence), Alex R. Hibbert (Little), Janelle Monae (Teresa), Naomie Harris (Paula), Jaden Piner (Kevin – otrok), Ashton Sanders (Chiron), Jharrel Jerome (Kevin – najstnik)
Produkcija: A24, PASTEL, Plan B Entertainment
Festivali, nagrade: nagrade oskar 2017: za najboljši film, za najboljšega igralca v stranski vlogi, za najboljši prirejeni scenarij; nagrade zlati globus 2017: za najboljši film – dramo; nagrada AFI 2017: za najboljši film minulega leta; Chicago 2016: nagrada občinstva za najboljši igrani film; Palm Springs 2017: nagrada za najbolj izstopajočo igralsko interpretacijo (Mahershala Ali), nagrada za obetavnega režiserja (Barry Jenkins); Rotterdam 2017: nagrada občinstva
Povprečna ocena občinstva: 5
Povprečna ocena kritike: 5
Distribucija: Con film

Zanimivosti
Kdor si je ogledal letošnjo podelitev oskarjev, se najverjetneje še kako dobro spomni, kako drugačna je bila Mesečina od vseh ostalih nominirancev, pa naj je šlo za nominirance v kategoriji najboljšega filma, najboljšega igralca ali pa za najboljšo montažo. V skoraj vseh kategorijah je Mesečina s svojo ustvarjalno ekipo predstavljala nekakšen precedens. Dejstvo, da se je ta mali, neodvisni, igralsko povsem temnopolti in tematsko skrajno nekonvencionalni, za Hollywood skoraj provokativni film znašel med nominiranci, je mnoge osupnilo. Tako se je na podelitvi skoraj vsem zdelo povsem normalno, da je nagrado za najboljši film prejela Dežela la la Damiena Chazella, pa čeprav sta se napovedovalca zmotila. Razlogi za tak odnos večine do tega dela pa so sledeči: v vsej zgodovini podeljevanja teh tako čaščenih kipcev je Mesečina sploh prvi film z izključno temnopolto igralsko ekipo, ki je prejel kipec za najboljši film; prav tako še nikoli tega kipca ni dobil film, ki bi obravnaval homoseksualno oziroma lezbično tematiko; v celotni zgodovini se s kipcem za najboljši film ponaša le eno delo, ki je imelo nižji proračun od Mesečine (Bombna misija Kathryn Bigelow); Joi McMillon je bila prva temnopolta montažerka, ki je bila deležna nominacije za oskarja; in končno, Mahershala Ali je prvi musliman, ki je prejel oskarja za najboljšo vlogo. Po vsem naštetem je verjetno veliko lažje razumeti, zakaj skoraj nihče ni zares verjel, da bi lahko Mesečina – kljub temu da je na stavnicah visoko kotirala – dejansko odnesla katerega izmed kipcev, kaj šele tistega za najboljši film.

Zgodba
Rosno mladi Chiron, ki z mamo živi v revnih predelih mondenega Miamija, se v zapuščenih poslopjih skriva pred sovrstniki, ki se izživljajo nad njim. Domov se nikoli ne zateče, saj ga boli gledati, kako njegova mama zaradi zasvojenosti z mamili propada pred njegovimi očmi. Tako se zbliža s preprodajalcem Juanom, ki se nanj naveže in do njega pokaže nekaj nedvoumne naklonjenosti in topline. Preselimo se za nekaj let v prihodnost: Chirom se še vedno najpogosteje skriva pred sovrstniki, ki ga zbadajo in trpinčijo, prav tako pa se izmika domu, kjer njegova mama vse globje drsi v zasvojenost z mamili, svojo razvado pa podpira s prostitucijo. Chiron se zbliža s Kevinom in do njega prične kmalu čutiti nekaj več kot golo prijateljstvo. Vse bolj se zaveda, da ga Kevin tudi fizično privlači. A Kevin se tega ustraši in Chirona zato, da bi se pokazal pred sovrstniki, neusmiljeno pretepe. Znova se za nekaj let premaknemo v prihodnost. Chirom je zdaj odrasel moški. Po dolgem času se znova sreča s svojo materjo. Oba sta se medtem močno spremenila in se zavedla svojih napak. Mama ga prosi odpuščanja. In čeprav je bila bolečina, ki mu jo je s svojim vedenjem zadala, resnično močna in globoka, se Chiron odloči, da ji oprosti. Iskrenost med njima je pristna. To Chirona privede do odločitve, da potrebuje tudi soočenje s Kevinom, saj je v vseh minulih letih med njima ostalo veliko neizrečenega.

Komentar
»Na srečo film režiserja in scenarista Barryja Jenkinsa /…/ čisto dobro shaja tudi brez te vsiljene, od zunaj prilepljene ‘dodane vrednosti’, saj gre za delo, ki v vseh pogledih presega standarde večinske produkcije in zna gledalca pritegniti prav z magijo svojih podob. Čeprav je dogajanje postavljeno v okolje marginalizirane črnske skupnosti, kjer vladata pregovorna revščina in kriminal, se pripoved prefinjeno izogne znanim klišejem in pastem (samo)pomilovanja, uveljavljene dramaturgije nasilja in površne socialne kritičnosti. /…/ Jenkins tenkočutno tke zgodbo o junakovem odraščanju in dozorevanju, vrhunsko vodi igralce skozi izbrane etape njegovega življenja in spne dele v povezano celoto. V izjemnem, domala poetičnem vizualnem slogu, z neogibnimi čustvenimi poudarki, vendar brez solzave ganljivosti, z nezgrešljivim občutkom za uničujoče posledice diskriminacijske politike, vendar brez eksplicitnega obsojanja. Prava obsodba je namreč film sam, ki stvari prikazuje tako sugestivno, da mu ni treba ničesar pojasnjevati.«
Bojan Kavčič, Vklop

»Mesečina je izjemna tudi v scenarističnem pogledu, kolikor namreč upošteva in obenem negira 'klasično' scenaristično strukturo v treh delih (začetek, sredina, konec), ki so v funkciji zasnove, razvoja in razrešitve dramatične zgodbe. Tudi Mesečina je v treh delih, toda to niso enote dramskega dogajanja, marveč tri obdobja nekega lika, Chirona – otroštvo, adolescenca in odrasla leta (v teh treh obdobjih ga igrajo Alex Hilbert, Ashton Sanders in Trevante Rhodes). In res je, ta obdobja ne minejo brez dramatičnosti in suspenza, le da sta ti kvaliteti prej kot s kakšnim vzročno-posledičnim ali pa tudi aleatoričnim dogajanjem povezani bolj z vrzelmi tako med besedami kot med dejanji ter med prikazanim in odsotnim. Prav na tak način pa sta obenem povezani z vprašanjem, kaj lahko postane iz fanta, ki ima vse pogoje (revščina, mati je narkomanka in prostitutka, sošolci ga pretepajo, ker ga imajo za 'pedra', pošljejo ga v dom za delinkvente), da izgine v podzemlju. V Mesečini ni niti sledu o kakšnem mizerabilizmu, kaj šele o pridigarstvu ali družbeni kritiki; to je 'rapsodija v črnem' z nekaj toni, ki dopuščajo, da začetek ni že tudi konec, da neko življenje ni povsem zatrto in zavoženo.«
Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

Izjava avtorja
»Avtor igre, ki nam je služila kot izvorni material, je dramatik Tarell McCraney. Priznati moram, da so me prve informacije, ki so mi jih posredovali o njegovem delu – dejstvo, da gre za relativno kratko, komaj nekaj več kot 40 strani dolgo besedilo, da gre za izrazito nelinearno pripoved, da so skoki v času nepredvidljivi in brez očitnega reda – malce prestrašile. A takoj, ko sem McCraneyjevo dramo pričel brati, sem bil več kot prepričan, da je to delo, ki sem ga tako dolgo iskal – da preprosto hočem po njem posneti film, saj pripoveduje skoraj identično zgodbo o odraščanju, kakršno sem doživel tudi sam, in sicer skoraj v istih ulicah, v katerih sem otroštvo preživel tudi sam. Ločilo naju je le nekaj ulic. Hodila sva v isto osnovno šolo. In tudi moja mama je bila zasvojena s crackom in kokainom. Pa ne samo to: v celem filmu bi težko našli prizor z njo, ki ne bi bil opis nekega resničnega dogodka, ki se je pripetil njegovi ali moji mami. McCraney je preprosto spregovoril o vsem tistem, o čemer sem si tudi sam tako dolgo želel spregovoriti. Zame je bila odločitev, da se lotim priredbe njegovega dela, resnično osvobajajoča izkušnja. Sam tako iskreno avtobiografskega besedila nisem bil zmožen ustvariti. Zares težko je iskreno in brez posegov opisati vse sranje, ki se nam je zgodilo v našem življenju. Zame je to storil McCraney, sam pa sem ga le prenesel na veliko platno.«
Barry Jenkins, režiser in scenarist

Režiser
Ameriški neodvisni cineast Barry Jenkins se je rodil leta 1979 v Miamiju na Floridi. Nase je opozoril že s svojim celovečernim prvencem, bistroumno romantično dramo Medicine for Melancholy (2008). Sledilo je obdobje, v katerem je sam spisal nekaj scenarijev in z njimi poskušal prepričati potencialne producente, a pri tem ni imel veliko uspeha. Tako je za preživetje nekaj časa delal celo kot mizar. A ker so bile njegove ambicije vendarle večje, nuja po ustvarjalnosti pa velika, je soustanovil marketinško agencijo (Strike Anywhere) in pod njenim okriljem posnel več kratkih filmov. Tako je prislužil dovolj denarja, da se je lahko lotil lastnega projekta: kratkega znanstvenofantastičnega filma z naslovom Remigration, v katerem spregovori o spreminjanju urbane in s tem tudi socialno-družbene pokrajine. Ta projekt vzbudi zanimanje odgovornih pri HBO-ju, ki mu ponudijo scenaristično sodelovanje pri priljubljeni in kritiško hvaljeni seriji Ostali (The Leftovers). Mesečina je njegov prvi celovečerni film po osmih letih, z njim pa se je uveljavil kot eden pomembnejših ustvarjalnih glasov svoje generacije.

...