TEKSTONSKE PLOŠČE, r. Peter Mettler (Kanada, 1992) - za šole in izven
Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica
Tektonske plošče (Tectonic plates, Kanada, 1992, 104 min.)
Režija: Peter Mettler
Scenarij: Peter Mettler (priredba gledališke igre Roberta Lepaga)
Fotografija: Miroslaw Baszak, Peter Mettler
Glasba: Michel Gosselin, Frédéric Chopin, Yuval Fichman
Montaža: Mike Munn
Zvok: Jane Tattersall, Marta Nielson, Peter Mettler
Igrajo: Michael Benson (natakar), Normand Bissonnette (Kevin/Chopin), Céline Bonnier (Constance), Boyd Clack (Rhys), John Cobb (dražbitelj), Lorraine Côté (Skadi/George Sand), Richard Fréchette (Antoine), Emma Davie (psihoanalitičarka), Marie Gignac (Madeleine), Robert Lepage (Jacques/Jennifer), François Pick (Bourbon), Jim Twaddle (mornar)
Producenta: Debra Hauer, Niv Fichman
Produkcija: Rhombus Media, Hauer-Rawlence Productions
Zgodba
Madeleine, študentka slikarstva, je nesrečno zaljubljena v profesorja Jacquesa. In čeprav se povsem jasno zaveda nedosegljivosti ljubljene osebe, pa jo novica o izginulem Jacquesu povsem potre. Odloči se, da bo odpotovala v Benetke in tam naredila samomor. Ko pa nato, kmalu po prihodu v Benetke, spozna Constance, heroinsko odvisnico, ter z njo preživi intimno noč, se ji misel na samomor nenadoma zazdi povsem tuja. Celo nasprotno, v njej se znova prebudi želja po odkrivanju in uživanju radosti življenja. A na svoji poti ponovno naleti na čeri: tokrat v obliki ranjene duše Constance, ki krvavi zaradi nerazrešenega odnosa z lastnim očetom. In tako Madeleine znova izgubi ljubljeno osebo … Toda hkrati spozna, da »smrt« ne pomeni nujno le neizbežnega zaključka posameznikove življenjske poti; da je skratka smrt posameznika lahko tudi rojstvo nove osebe. Nekje v ozadju vse to vznemirljivo dogajanje spremljajo duhovi velikih osebnosti, od Chopina in Jima Morrisona pa do Shakespearjeve Ofelije in Oprah Winfrey.
Rezultat enoletnega kolektivnega procesa preoblikovanja gledališke predstave (delo Roberta Lepaga in quebeške gledališke skupine Théâtre Repère) je scenarij za nenavadno, skrajno nevsakdanjo filmsko dramo, ki Lepagovo izvorno idejo – rušenje utečenih predstav o človeku in njegovi ustvarjalni dejavnosti s silami, ki so temelj geologije kontinentalnih premikov – domiselno nadgradi. Zato lahko rečemo, da je Mettlerjevo delo priredba in nadgradnja, a hkrati tudi nekakšna prisvojitev gledališke predstave Roberta Lepaga. Preiskovanja soodvisne in efemerne narave človekovih političnih, kulturnih, spolnih in osebnih meja, ki jih je Lapage zastavil v svoji igri, je Mettler poglobil in domiselno razvil v nove smeri. Zato ni težko razumeti navdušenja številnih kritikov, ki so opozarjali predvsem na dejstvo, da »še noben film v zgodovini ni potegnil takih vizualnih in čustvenih vzporednic med ves planet obsegajočim geoloških konceptom in romantično dramo posameznika«.
V sodelovanju z:
Akademija umetnosti Univerze v Novi Gorici
DAMS Cinema – Università degli Studi di Udine
