2018

Trije plakati pred mestom (Three Billboards Outside Ebbing, Missouri, Velika Britanija, ZDA, 2017, 115 min.)

Režija: Martin McDonagh
Scenarij: Martin McDonagh
Fotografija: Ben Davis
Montaža: Jon Gregory
Glasba: Carter Burwell
Produkcija: Graham Broadbent, Peter Czernin, Martin McDonagh
Igrajo: Frances McDormand, Woody Harrelson, Sam Rockwell, John Hawkes, Peter Dinklage, Caleb Landry Jones, Abbie Cornish, Kathryn Newton, Samara Weaving, Lucas Hedges, Clarke Peters, Brendan Sexton III, Kerry Condon, Željko Ivanek
Festivali, nagrade: najboljši scenarij – Benetke; nagrada občinstva – Toronto; nagrada občinstva – San Sebastián, Camerimage, Leeds, Denver, San Diego; nagrade zlati globus za najboljši film, glavno žensko vlogo in stranskega igralca v kategoriji drama ter najboljši scenarij; nagradi britanskega neodvisnega filma (BIFA) za najboljšo montažo in glasbo ter devet nominacij, vključno z nominacijo za najboljši britanski neodvisni film; nagrada AFI za film leta. London. Tokio. Viennale. Black Nights, Talin. Liffe. Oskar 2018 za glavno žensko vlogo in za moško stransko vlogo.
Distribucija: Blitz Film & Video Distribution

Zgodba
Več mesecev je že minilo, odkar so Mildred Hayes umorili hčerko, policija pa še vedno ni našla morilca. Razjarjena in prizadeta mati se zato odloči za drzno potezo. Najame tri reklamne panoje, ki stojijo pred vstopom v domače mestece, nanje pa da napisati ogorčeno sporočilo, namenjeno šefu policije Williamu Willoughbyju. Plakati nemudoma sprožijo kontroverzo. Ko se v primer vmeša policist Dixon, nezrel mamin sinko in nestrpen nasilnež, se bitka med Mildred in možmi postave v mestecu Ebbing še zaostri.

Izjava avtorja
»Odločil sem se, da je bila oseba, ki je najela oglasne plakate, žalujoča mati – in od te točke dalje se je scenarij napisal skorajda sam. Mildred je močna, odločna in besna, toda hkrati je zlomljena. Iz tega je vzklila zgodba. /…/ Ker je to, kar se je zgodilo Mildredini hčerki tako žalostno in grozovito, se mi je zdelo najpomembnejše, da komedijo, tudi tisti najbolj črni humor, obdržim na vajetih in poskrbim, da je glede tona ves čas v ospredju Midredina bitka z občutkom brezupa. /…/ Kam greš, ko se zaradi izgube in jeze znajdeš v brezizhodni situaciji? Kaj lahko narediš, bodisi konstruktivnega ali destruktivnega, da bi stvari spremenil in nekaj dosegel? Zanimivo je razmišljati, kaj se zgodi, ko ni nobenega upanja, pa si vendarle odločen, da boš drezal, dokler se to upanje ne pojavi. Mislim, da je zato ta film drugačen od večine kriminalk; preveva ga večno vprašanje, ‘kaj če tega zločina ni mogoče razrešiti?’«
Martin McDonagh

Režiser
Martin McDonagh (rojen leta 1970 v Londonu) je priznani britanski dramatik in režiser irskih korenin. Njegov kratkometražni prvenec Six Shooter (2004) je bil leta 2006 prejemnik oskarja za najboljši kratki igrani film. Kot scenarist in režiser je nato podpisal svojo prvo celovečerno uspešnico, komično kriminalko Morilca na kolektivca (In Bruges, 2008), ki mu je prinesla nagradi BIFA in BAFTA za najboljši izvirni scenarij, igralcu Colinu Farrellu pa zlati globus za najboljšo moško vlogo v komediji ali muzikalu. Sledila je še bolj črno-komična kriminalka Sedem psihopatov (Seven Psychopaths, 2012), za katero je v sekciji Midnight Madness festivala v Torontu prejel nagrado občinstva. Trije plakati pred mestom so avtorjev tretji celovečerni film.

Komentar
»Frances McDormand v sodobnem vesternu Martina McDonagha dominira kot ženska, ki maščuje hčerin umor. /…/ Ona je Mildred Hayes, angel maščevanja v spopadu s svetom. Zaklenite vrata in zapahnite okna. Mildred pribesni po glavni ulici kot prekaljen in zagrizen Spencer Tracy v Slabem dnevu v Black Rocku. /…/ Tistih, ki poznajo McDonaghovo delo, ne bo presenetilo, da so Trije plakati pred mestom drzen in pester film, robustno zgrajen in nadrobno spisan surovi karneval malomestne Amerike. Toda premore tudi veliko, utripajoče srce in neolepšano sočutje do svojih prepirljivih prebivalcev. /…/ Pri McDonaghovem filmu pa je najbolj impresivna njegova svobodna narava, njegova smodniška senzibiliteta; zavedanje, da se lahko ljudje v hipu obrnejo za 180 stopinj. Trije plakati se začnejo kot sodobni vestern: ne manjka mu mariachi glasbe in srepih pogledov, ki streljajo čez zaspano glavno ulico. Nato skrene v levo, da bi naslikal komični portret malega mesta. Se obrne v desno, da bi postal potepuški pikareskni roman. Stara prepričanja so ovržena, v stiski se kujejo nepričakovana zavezništva in nekaterim od teh likov uspe celo preživeti. McDonagh jih nato zbere vkup in prepusti usodi, iskanju srečnega konca ali naslednje avanture, karkoli že jih bo prej doletelo.«
Xan Brooks, The Guardian

»Jeza je energija v McDonaghovem briljantnem filmu Trije plakati pred mestom, enem najboljših tega leta. V zgodbi ‘o Jugu Združenih držav z irsko držo’ scenarista in režiserja filma Morilca na kolektivca jeza ni bolezen, ki jo moramo pozdraviti. Kot večino avtorjevih del zgodbo preveva duh Flannery O’Connor – navedek O’Connorjeve, da se ‘resnica ne spreminja v skladu s tem, ali jo lahko prenesemo’, bi lahko bil slogan tega filma. Hollywood nas rad uči, da je jeza greh in da le sprejemanje in razumevanje vodita k resnični sreči. Kar je lažje reči kot narediti, kajne? Kako naj ne bi bili jezni na svet, ki ni pošten? /…/ Človek se mora boriti. Samo skozi borbo in bes lahko druga čustva, kot sta empatija in razumevanje, privrejo na površje. Jeza ni bolezen, temveč korak na poti k razumevanju sveta. In nihče ne zna biti jezen bolje od Frances McDormand, ki tu odigra svojo najboljšo vlogo po Fargu /…/. /…/ Trije plakati pred mestom so eno tistih resnično redkih del, ki se zdijo hkrati globoka in prizemljena, ki navdihujejo, ne da bi se za to manipulativno trudila. Zelo malo filmov me je v zadnjem času v enaki meri tako nasmejalo in spravilo v solze. Zelo malo filmov zadnje čase je bilo tako dobrih.«
Brian Tallerico, www.rogerebert.com

»Če ste dodobra seznanjeni z McDonaghovim delom, potem veste, kaj vas čaka: sarkastična duhovitost, obilica profanosti, neobičajni preobrati, pogosto brutalno nasilje in tiste vrste kompleksen, elokventen rafal dialogov, ob kakršnem se vam zvrti v glavi – predstavljajte si Tarantina, če ne bi bil tako obseden z dokazovanjem, koliko filmov je že videl. Če pa poznate samo režiserjeva filma Morilca na kolektivca in Sedem psihopatov, boste morda presenečeni, da je ustvaril in v jedro te prav posebne zgodbe umestil tako močen ženski lik. Avtorjeva gledališka dela pogosto temeljijo na ženskah z jekleno voljo (poglejte si The Beauty Queen of Leehane in The Cripple of Inishmaan), toda zdi se, kot bi Mildred zasedala edinstveno mesto v McDonaghovem panteonu likov. To je ženska, ki žaluje, ki je besna kot hudič, ki zna biti materinska, pa tudi zahrbtna kot kača.«
David Fear, Rolling Stone

»Film, poln sarkastičnih dialogov in slikovitih likov, ki ga podžigata ironično luciden pogled na naš svet in dejstvo, da zna biti ta v istem hipu krut in ljubeč. Za zgodbo, ki je zgrajena na tako mračnih temeljih, je prav osupljivo poln upanja. In še strašansko zabaven.«
Dave Calhoun, Time Out London

»”Mislim da komedijo prepletam s krutostjo zato, ker druga drugo osvetljujeta.” Tako je v eni svojih izjav Martin McDonagh povzel bistvo svojega ustvarjanja. Lahko bi sicer rekli, da podobno velja za številne filmske in dramske ustvarjalce, od starih Grkov naprej. Toda McDonagh pri tem uspe nastopiti presenetljivo izvirno. Film Trije plakati pred mestom po izboru likov in razpoloženju spominja na vestern, po prepletanju komičnega in krutega najbolj neposredno na delo bratov Coen, po izbrušenosti in duhovitosti dialogov na Tarantina ali Davida Webba Peoplesa /…/. McDonagh je filmski eklektik, ki drugih ne citira, ampak jih po svoje pregnete. /…/ V tej tragikomediji krutosti, ki poteka v razmeroma umirjenem, klasičnem in na videz predvidljivem ritmu, vendarle ne slutimo naslednjega zasuka, še manj končne peripetije in mojstrske razsnove. Poleg tega se je teža od komično burkaško krutega, iz njegovega prvenca, tu premaknila h komično dramsko ali celo tragično krutemu. Od vsega začetka je torej film zasnovan kot nekakšno novodobno, klasično delo s ponotranjenim pogledom v dramsko bistvo družine, družbe in sveta sploh. /…/ V izjavi o prepletanju komike in krutosti začetka tega razmišljanja je McDonagh hkrati dodal, da upa, da to ni vse, kar mu je uspelo vnesti v svoje pisanje. Pomembni se mu namreč zdijo predvsem trenutki, ko za bežen hip ujameš nekaj spodobnega in življenju pritrjujočega, tudi v najbolj sprevrženem liku. Tu po njegovem tiči prava umetnost. Film Trije plakati pred mestom govori natanko o tem. In kar je najpomembneje, gledalcu da je poleg tehtne zabave predvsem misliti.«
Matej Juh, RA ARS

»Film Trije plakati pred mestom je tragedija, ob kateri boste komaj zadrževali smeh, in komedija, ob kateri vam bo slabo, toda ne od zadrževanja smeha, temveč od zadrževanja nelagodja, ki ga utegnete izžareti – in izrežati – prav v najbolj tragičnih trenutkih. /…/ Panoji, kijih najame Mildred, so tipične fotokrajnčevske »praznine «, slepe pege kapitalizma, ki je odpovedal in ki v Ebbingu nima več komu oglaševati – outsourcing je ljudi pustil na suhem, raztrgal vezi, moške pognal v paniko, ženske pa izpostavil nasilju. Ko kapitalizem odpove, od njega ostane le mašina, le to, kar ga poganja – nasilje, agresivnost, sovraštvo, nestrpnost, resentiment, maščevanje. Trije plakati pred mestom so balada o svetu, v katerem je gotova le bolečina, in ljudeh, ki bi bili krasni, če jih ne bi vsako minuto kdo ubil.« ZELO ZA
Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Poetičnost in lepota pa sta na ravni zgodbe, ki v osnovi ponuja premislek o krivdi in odgovornosti ter maščevanju in odpuščanju, predvsem v finih podrobnostih. Da, Trije plakati se lahko berejo kot vestem s kavbojskim likom, (khm) žensko, ki napove vojno lokalni policiji. A bere se tudi skozi prizmo subtilnih, čudovitih detajlov, ki spregovorijo širše o dveh Amerikah, bodisi na ravni rase, spola ali gmotnega položaja.«
Anže Lebinger, Dnevnik