2016

V predavanju z naslovom "Kič njegovi obrazi" bo Miha Kelemina poskušal orisati nastanek tipa manipulativnega portreta v likovni umetnosti, se vprašati, kje in kdaj se je prvič pojavil in če ga je možno, in predvsem smiselno, zgodoviniti. Časovno se bo opredelil na minulo stoletje, geografsko pa predvsem na območja, kjer je kriznim prelomnicam sledil izbruh kulta osebnosti. S slednjim so bili namreč prežeti številni totalitarni sistemi – prav totalitarni in komunistični kič pa sta bila pozneje nastavek za kapitalističnega, ki je posnemal in posvojil njune vzorce, nemalokrat tako oblikovno kot vsebinsko.

V osnovi termin kič označuje predmet, ki je cenena kopija, pri kateri je moč opaziti težnjo k neke vrste poenostavljenosti in metodični šabloniziranosti. Črpa iz vsega, kar je na trgu zaželeno in po določenem času razvodeni tudi vse "novo". Nekoč je veljalo, da je kič nadomestna kultura, namenjena tistim, ki so neobčutljivi za vrednote "resnične" kulture in da gre za relativno pozen pojav v zahodni kulturi, saj je bila predpogoj zanj popolna dozorelost kulturne tradicije, ki je kiču dostopna, da jo uporabi. Med temi upodobitvami se bo Kelemina osredotočil na portretne upodobitve in manipulacijo, ki ji je bila podvržena človeška podoba, predvsem obraz. Manipulacija tega je v umetnosti 20. stoletja skorajda vseprisotna – vseprisotna je pravzaprav skozi vsa zgodovinska obdobja, vendar si zaradi družbenopolitičnih sprememb v zadnjem stoletju zasluži še več kritičnega presojanja. Če je 20. stoletje obvladovala ideološka konstrukcija telesa, danes njeno mesto zavzema biološka konstrukcija; če nas je nekoč z vsakega kovanca, plakata in izložbe spremljal en in isti obraz voditelja, nas danes v (popularni) kulturi in umetnosti spremlja en in isti obrazni tip, ki je "vitruvijsko" in edino pravo merilo lepote.

Miha Kelemina (1985) je diplomiral na enopredmetnem študiju umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (2010). Leta 2011 se je vpisal v Svet umetnosti, šolo za kustose in kritike sodobne umetnosti, ki deluje v okviru SCCA-Ljubljana. Po končanem izobraževanju je na SCCA-Ljubljana delal v video arhivu in knjižnici, trenutno pa je koordinator Sveta umetnosti, razstavno-raziskovalnega programa Studio 6 in sodelavec video arhiva Postaja DIVA. Končal je tudi dodatno izobraževanje v projektnem menedžmentu na tečaju Vodja projekta. Je ustanovni član kolektiva OFFTIR, društva za vizualno in zvočno umetnost, s katerim se je predstavil na U3, 7. Trienalu sodobne slovenske umetnosti. V letu 2015 je tudi sodelavec projekta VideoWall, od leta 2013 pa sodelavec Redakcije za kulturo in humanistične vede Radia Študent, kjer je urednik oddaje Art-Area.

Soočanja s sodobno vizualno umetnostjo, ki se bodo zvrstila od januarja do marca leta 2016, nastajajo kot stalno sodelovanje med Mestno galerijo Nova Gorica in SCCA-Ljubljana. Začeli so z izmenjavami mednarodnih predavateljev v okviru šole za kustose in kritike Svet umetnosti, nadaljevali v letu 2014 s predavanji sodelavcev SCCA (Barbara Borčić, Ida Hiršenfelder, Saša Nabergoj), v letu 2016 pa se bodo prav tako s sodelavci SCCA osredotočili na posamezna poglavja v sodobni umetnosti.