KOLEDAR DOGODKOV

SUONO BASSO
Karin Gemeinhardt, fagot, kljunasta flavta (Nemčija),
Kaja Kapus, violončelo (Slovenija),
Barbara Adamczyk, čembalo (Poljska).

* * * * *

O ZASEDBI
Poustvarjanje ansambla Suono basso (igram/zvenim nizko, tudi nizek zven) se je začelo z zvočno predstavo, z nizkim, tenorskim zvenom fagota in violončela ter basovsko oporo čembala. Vsi trije spadajo k različnim skupinam glasbil – pihalom, godalom, inštrumentom s tipkami – zato se njihov zven med seboj precej razlikuje. Kar ni ovira, nasprotno – barvna mešanica ustvarja novo barvo. Kljunasta flavta in desna roka čembalistke ji dodata svetli kontrast. Koliko posamezne zvočne barve se umeša v nov odtenek, je prepuščeno glasbenicam samim.

V redko slišani zasedbi se vloge menjujejo. V svetu stare glasbe se fagot, violončelo in čembalo največkrat pojavljajo v eni skupni funkciji - funkciji continuo inštrumentov. Skupini, ki v piramidi baročne glasbe zaseda prvo stopnico, harmonski temelj vsem naslednjim. Vendar se vloga lahko hitro spremeni. Vsak od njih je istočasno avtonomen akter z lastnim karakterjem, lastno identiteto. Zmožen, da se loči od spremljevalne in se z lastno linijo vživi v vlogo melodičnega inštrumenta. Vselej pa ni bilo tako. Fagot in violončelo sta si vlogo solističnega inštrumenta šele morala ustvariti skozi čas.

Suono basso oživlja glasbena dela poznega baroka za dva enakovredna basovska inštrumenta in basso continuo ter solistična dela - s spremljavo in brez nje - za posamezen inštrument, ki so kljub temu, da štejejo med najlepša svoje vrste, premalo poznana. Smernice za interpretacijo črpajo glasbenice iz najstarejšega ohranjenega notnega gradiva: avtografskih rokopisov, manuskriptov kopistov in prvih tiskov. Z izvajanjem na kopijah avtentičnih inštrumentov in ob popolnem spoštovanju notnega zapisa, ki je neusahljiv vir glasbenih sporočil, upoštevajo izvajalsko prakso tedanjega časa tako zvesto, kot je ob pomoči samega notnega zapisa in pisnih virov sodobnikov ter istočasno ob pomanjkanju neizpodbitnih resnic o samem izvajanju in hkrati celo nasprotujočih se poročil o tedanjih praksah, le mogoče. Z željo, da premostijo nekaj stoletno časovno razliko in s še vedno povedno glasbo nagovorijo današnjega poslušalca.

NA PLESU Z VELIKANI

Fagot, violončelo in čembalo, v baročni glasbi pogosto 'le' continuo, harmonsko ogrodje, 'nizko ležeča' preproga. Želijo stopiti iz množice in odplesati svoj ples. Vsak s svojim lastnim korakom, pa vendar skupaj. V mejah dovoljenega - različni stili in oblike poznobaročne Evro-pe postavljajo pravila igre. Vendar se na plesu marsikaj zgodi. Se morda s pravim Velikanom v vsakem zbudi skriti plesalec?

KONCERTNI PROGRAM

Joseph Bodin de Boismortier (1689-1755)
Suita skladb, ki se jih lahko igra posamično, op. 40

Domenico Gabrielli (1651-1690)
Ricercar za violončelo solo št. 1 v g-molu

Antonio Vivaldi (1678-1741)
Sonata za violončelo in basso continuo v e-molu, op. 17 št. 5, RV 40

Johann Sebastian Bach (1685- 1750)
Fantazija v c-molu, BWV 906

Georg PhilippTelemann (1681-1767)
Sonata za fagot ali violončelo in basso continuo v f-molu iz Der Getreue Musikmeister

Georg Friedrich Händel (1685-1759)
Sonata za kljunasto flavto in basso continuo v a-molu, op. 1 št. 4, HWV 362

Georg PhilippTelemann (1681-1767)
Sonata za violončelo in basso continuo v D- duru iz Der Getreue Musikmeister

François Couperin (1668 -1733)
Preludij št. 2 v d-molu iz L’art de toucher le clavecin

Joseph Bodin de Boismortier (1689-1755)
Sonata za violončelo ali fagot ali violo da gamba in basso continuo v D-duru, op. 50 št. 3