KOLEDAR DOGODKOV

      Matej Grahek, flavta
Miran Kolbl, violina
Maja Rome, viola
Petra Gačnik Greblo, violončelo

V komornih delih Wolfganga Amadeusa Mozarta (1756–1791) so kombinacije pihal in godal redke. Štiri izmed petih tovrstnih skladb so kvarteti za flavto oz. za flavto, violino, violo in violončelo, to pa je za skladatelja, ki flavte ni maral, dokaj presenetljivo. Prvi izmed kvartetov, Kvartet v D-duru, je nastal ob koncu leta 1777. V tem času sta skladatelj in njegova mati Maria Anna na poti do Pariza preživela šest mesecev v Mannheimu. Ljubiteljski flavtist Johann Baptist Wendling je Mozarta seznanil z drugim ljubiteljem tega pihala, Ferdinandom Dejeanom, bogatim zdravnikom, uslužbencem Nizozemske vzhodnoindijske družbe. Ta je Mozartu obljubil 200 florinov, če zanj zloži »tri lahke in kratke koncerte ter nekaj kvartetov za flavto«, kot je skladatelj napisal očetu. Nekaj dni pozneje je v opravičilo dejal, da ga po eni strani Dejeanovo naročilo veseli, vendar: »Ne najdem niti urice miru. Lahko komponiram samo ponoči, potem pa zjutraj ne morem vstati. Poleg tega nihče ne more samo delati. Lahko bi čečkal ves dan, toda skladbe gredo v svet, jaz pa se jih nočem sramovati. Pa še to – precej me ovira dejstvo, kot sami veste, da moram komponirati za instrument, ki ga ne prenesem.« V naslednjem pismu (18. decembra) je omenil, da bo »kmalu končal kvartet za 'indijskega Nizozemca'«, in resnično – Kvartet v D-duru, K. 285, je nastal že po enem tednu. Čeprav ima v skladbi flavta vodilno vlogo od uvodnega Allegra do konca, jo ves čas spremlja in dopolnjuje violina: enkrat v tercah, drugič v kotrapunktu, občasno kot odmev ali kot »navadna« spremljava. Adagio, v katerem spevna melodija flavte in spremljava godal s pizzicatom občasno pričarata vtis petja pevca ob spremljavi kitare, ter sklepni Rondeau z izjemno ljubko temo si sledita brez premora.

Do 14. februarja 1778 je Mozartu uspelo napisati tudi drugi »Dejeanov« kvartet, Kvartet v G-duru, K. 285a. Ima samo dva stavka, ohranil pa se je le v kopiji iz leta 1792. Oba stavka sta napisana v isti tonaliteti in podobnem tempu, vendar pazljivemu poslušalcu ne bodo ušli subtilni kontrasti v instrumentaciji in harmonski barvi tega prikupnega diptiha.

Kvartet v C-duru, K. Anh. 171 (285b), ima v Köchlovem seznamu Mozartovih del nekoliko zavajajočo oznako. Nekdaj so tudi ta kvartet povezovali z Dejeanovim naročilom, potem pa so muzikologi ugotovili, da je zelo verjetno nastal nekoliko kasneje na Dunaju. Ker zanesljivega podatka v ohranjenih materialih ni (rokopis je izgubljen), so izhajali iz neposrednega dokaza – skica desetih uvodnih taktov prvega stavka (Allegro) je namreč napisana na istem listu notnega papirja kot arija iz opere Beg iz seraja (ki je nastala v letih 1781/82). Dodatna potrditev je tudi tesna povezava med drugim stavkom (Andantino), temo s šestimi variacijami, in Serenado za trinajst pihal, K. 361. Kaj je botrovalo skladateljevi odločitvi, da bo ponovno pisal za enako zasedbo kot pred leti v Mannheimu, ni jasno.

Zadnjo omembo kvartetov za flavto najdemo v Mozartovem pismu očetu (3. oktobra 1778), napisanem, ko se je ob vračanju iz Pariza ustavil v Nancyju in se pritoževal na račun Dejeana, ker je »… ob odhodu iz Pariza spravil partiture v napačen zaboj, tako da jih bo sedaj poslal, šele ko bo prišel v Mannheim.«

Četrta skladba, Kvartet v A-duru, K. 298, pa je zagotovo nastala na Dunaju, in sicer leta 1786. Dokaze za to pa (čeprav na rokopisu ni datuma) najdemo v glasbi – Mozart se je v njej ponorčeval iz nekaterih svojih kolegov skladateljev. Uvodni Andantino je niz variacij na pesem An die Natur Mozartovega prijatelja, dunajskega založnika in flavtista Franza-Antona Hoffmeistra. Drugi stavek (Menuett) vsebuje temo francoske ljudske pesmi Il a des bottes, des bottes, Bastien. V finalu – Mozart ga je duhovito označil kot Rondieauoux, ker je poln nenavadnih in nasprotujočih si oznak (npr. Allegretto grazioso, ma non troppo presto, pero non troppo adagio; cosi--cosi--con molto garbo ed espressione) – pa si je skladatelj »sposodil« delček materiala iz Paisiellojeve opere Le gare generose, ki je bila pri srcu Nancy Storace (tudi Mozartovi prijateljici, ki je v Figarovi svatbi upodobila Suzano). Glede na dejstvo, da je bila Paisiellojeva opera na Dunaju prvič uprizorjena leta 1786, je to še ena potrditev datiranja skladbe.

Glasbeniki kvarteta so vidni člani orkestra Slovenske filharmonije. Na pobudo flavtista Mateja Grahka so v letu 2013 pri ZKP Slovenija posneli in izdali zgoščenko s štirimi Mozartovimi kvarteti za flavto in godalni trio.

Matej Grahek je od leta 1997 solo flavtist Slovenske filharmonije. Na Konservatoriju za glasbo v Ljubljani je profesor od leta 1999, leto kasneje pa je postal docent tudi na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Dodiplomski in podiplomski študij je končal na ljubljanski akademiji v razredu profesorja Fedje Rupla, izpopolnjeval pa se je na salzburškem Mozarteumu v razredu prof. Irene Grafenauer. V času študija je prejel več uglednih nagrad. Solistično nastopa z orkestrom Slovenske filharmonije, veliko pozornosti namenja džezu s solo projekti z Bigbandom RTV Slovenija in je soustanovitelj pihalnega kvinteta Artvento. Solistično in v komornih skupinah je do sedaj nastopal na številnih prizoriščih doma in v tujini. Sodeloval je pri desetih zgoščenkah, pet od njih je izdal kot solo projekte.

Miran Kolbl je koncertni mojster simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije in prvi violinist kvarteta Tartini. Študiral je pri prof. Igorju Ozimu v Kölnu in pri slovitem kvartetu Amadeus komorno igro, študij pa je nadaljeval v Bernu. Z Orkestrom Slovenske filharmonije, s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije, kjer je deset let deloval kot koncertni mojster, ter s številnimi drugimi orkestri in komornimi zasedbami je doslej solistično izvajal številna koncertna dela, za katera je prejel odlične kritike in nagrade, med drugim nagrado Prešernovega sklada kot članu Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije in nagrado Prešernovega sklada za solistično udejstvovanje. Do sedaj je posnel pet zgoščenk.

Violistka Maja Rome je srednjo glasbeno šolo končala v Celju. S študijem je nadaljevala na Akademiji za glasbo Ljubljana, najprej pri prof. Svavi Bernhardsdottir, diplomirala pa je v razredu prof. Mileta Kosija, pri katerem je končala tudi podiplomski študij, dodatno pa se je izobraževala tudi v tujini. Na državnih tekmovanjih mladih glasbenikov je prejela več nagrad, med drugim je prejemnica Prešernove nagrade Akademije za glasbo in kristalnega grba Mestne občine Celje. Kot solistka je na domačih in tujih odrih nastopala z različnimi orkestri. Veliko igra tudi kot komorna glasbenica, deluje kot vodja viol v Slovenski filharmoniji in je članica Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije. Na pedagoškem področju že več let sodeluje z Akademijo za glasbo v Ljubljani.

Petra Greblo je študirala na Akademiji za glasbo Ljubljana, v razredu prof. Miloša Mlejnika. V času študija je prejela več nagrad na državnih tekmovanjih in drugo nagrado na tekmovanju v Italiji (Gorizia). Je dobitnica študentske Prešernove nagrade. Kot solistka je nastopila s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Orkestrom Slovenske policije, Orkestrom Slovenske vojske, v času študija z orkestrom Akademije za glasbo ter z orkestrom Musikkolegium Winterhthur. Izpopolnjevala se je v Los Angelesu na University of Southern California, podiplomski študij pa nadaljevala na Visoki šoli za glasbo Winterhur-Zürich v Švici. Je članica Orkestra Slovenske filharmonije in sodeluje v različnih komornih sestavih.

Program:

Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791)

Kvartet v C-duru, KV 171 (285b)
Allegro
Thema
Var. 1
Var. 2
Var. 3
Var. 4
Var. 5
Var. 6

Kvartet v G-duru, KV 285a
Andante
Tempo di Menuetto

***

Kvartet v A-duru, KV 298
Thema
Var. 1
Var. 2
Var. 3.
Var. 4
Menuetto
Rondeau

Kvartet v D-duru, KV 285
Allegro
Adagio
Rondeau

Vstopnina: 14 €, 10 €