2019

O LEPA MOJA VIDA
Slovenske ljudske balade, ljubezenske pesmi in ples

Ljoba Jenče, glas, kristalna skleda
Zoran Škrinjar, klavir
Lenart Krečič, saksofon
Jasna Hribernik, video 

Predstavniki folklorne skupine Val Resia Rozajanska dolina (Italija)
Folklorna skupina Kal nad Kanalom

Na večer slovenskih ljudskih pesmi in plesov v koncertni obliki s premiernim videom srečanj z nosilci izročila vabi izjemna interpretka balad in pravljic Ljoba Jenče, ki letos veže koncertni cikel pernahtna nit ob tridesetletnici svojega prvega samostojnega koncerta tudi na Goriškem. S svojim delovanjem osvetljuje široko paleto izraznih možnosti naše bogate kulturne dediščine.  S častitljivimi gosti nam bo pričarala doživetje od izvirne žive ljudske dediščine do koncertne izvedbe balad, ko se v interpretaciji približa izrazno samospevu, ponekod šansonu in džezu. Iz Rezije, Lokovca, rodne Cerknice in številnih slovenskih krajev je pevka v svoji karieri ponesla globino in naravno lepoto naših pesmi vse od Lhase v Himalaji do OZN v New Yorku, od Aleksandrije v Egiptu do Kraljeve akademije v Londonu. Za tak korak potrebuješ pogum in trdno vero v moč izročila lastnega naroda.

Z Rezijani, ki nam bodo odplesali plesno izročilo Rezije ob igranju godcev na citiro in bunkulo, bo tudi zapela. Ljubezenske pesmi o rožicah in strmih gorah ter vodi, ki odhaja v druge kraje so večno lepe in v duetu Ljobe Jenče s Sandrom Quaglia so pred leti že zazvenele po mreži vseh evropskih radijskih postaj.

S Folklorno skupino Kal nad Kanalom naša gostja že več let sodeluje za ohranjanje glasbene dediščine Lokovca, rodne vasi njene mame in širše Banjške planote. V sodelovanju s TKD Lokovec so gostovali celo v Kremsu. Odplesali bodo koreografijo iz izvirnega izročila Kalanov Na brjarju po raziskavi dr. Mirka Ramovša.

Rezija je področje, kamor so pred več kot pol stoletja začeli zahajati naši znanstveni raziskovalci in tam odkrili zaklad, ohranjeni osameli otok slovenskega izročila. Milko Matičetov in Valens Vodušek sta pri ljudskih pevkah Floriano v vasi Liščace leta 1962 odkrila ljudsko balado Da lipa moja Wida, ki osvetljuje drugačno usodo žene. Slednja je bila zvijačno ugrabljena ob morski obali in ni šla v svet prostovoljno za boljšim življenjem, kot jo je v umetni poeziji prepesnil France Prešeren in je zaradi lepote pesniškega jezika upravičeno zablestela. A ljudska Lepa Vida nikoli ni prenehala ljubiti. In slednje sporočilo je bilo vodilo Ljobi Jenče, da je s pianistom Juretom Goručanom ustvarila recital, osebno izpovedno interpretacijo ljudske balade, ki ji sledi niz pesmi iz ljudske dediščine Notranjske, Gorenjske, Prekmurja in Porabja.

V Rezijo je umetnico in zbirateljico vpeljal dr. Roberto Dapit, s katerim sta tudi posnela nekaj dokumentarnega gradiva. Kot pričevanje o neposrednem prenosu izročila od ljudske pesnice in pevke Cirille Madotto bo video gradivo v avtorski video prepletla režiserka Jasna Hribernik.  Na koncertu bo več video prispevkov, tudi iz Muzeja rezijanskih ljudi in k recitalu O lepa moja Vida.

Koncertni del večera je namenjen avtorski osebno izpovedni interpretaciji ljudskih balad in ljubezenskih pesmi, ki jim bo poleg pevke Ljobe Jenče svojo glasbeno podobo vdahnil z improvizacijami na klavir akademski pianist Zoran Škrinjar, ki ga je usoda oslepelosti doletela v letih študija glasbe, a je uspel preseči oviro in deluje kot klasični koncertni in jazz pianist, v nekaj pesmih se jima bo pridružil saksofonist Lenart Krečič, vodja Big band orkestra RTV Slovenija. Temelj koncertnemu delu bo glasbeno delo istoimenske zgoščenke, ki sta jo pianist Jure Goručan in pevka Ljoba Jenče posnela v Panonski nižini v studiu glasbenika Borisa Kovača, ki je bil glasbeni producent in tudi aranžer nekaterih pesmi.

Prisluhnite posnetku...

Fotografija: Branko Čeak (2019)

* * *

Recenzija Simone Moličnik, mag. muzikologije, urednica za ljudsko glasbo na Prvem programu Radia Slovenija (20. 3. 2019)

O LEPA MOJA VIDA    

V času, ko se globalizem vrača nazaj v nacionalizme, slovenska glasbena umetnost na številnih področjih ponuja univerzalizme – tudi z navdihom ljudske pesemske dediščine.

Eden takih je novi zvočni album Ljobe Jenče z naslovom: O lepa moja Vida (Oh, my fair Vida). Vsekakor ne gre za niz ljudskih pesmi, temveč za intenzivno, osebno izpovedno glasbeno zgodbo umetnice, ki diha s slovensko ljudsko dušo. To pomeni, da je pozorna do zapisanega in ustno izročenega spomina, ki ga podoživi in (tokrat v umetniški interpretaciji) postavi v današnji čas ter mu odpira nadaljnjo pot v prihodnost.

Nad zgodbo Lepe Vide, ki je sicer znana po mitu hrepenenja, tokrat prevlada izraz ljubezni. Navdihuje jo devet ljudskih pesmi z uvodno: rezijansko različico Lepe Vide, glasbeni in vsebinski razvoj pa nato nadaljujejo ljubezenske pesmi z virom na Gorenjskem, Notranjskem, v Prekmurju in Porabju. Pevski izraz Ljobe Jenče ohranja melodično pristnost, a prinaša izvedbeno svežino. Dramaturški lok tako posameznih skladb kot celote pa intenzivno poglobi klavirski part pianista Jureta Goručana s harmonskimi »izleti« na področja drugih glasbenih zvrsti, z bogatimi »programsko« zasnovanimi vmesnimi pasusi ter z okusnimi ritmično-metričnimi kontrasti. Zvočni kontrapunkt dodajata še flavtistka Milena Jančurić ter saksofonist Boris Kovač.

Glasbeni recital Ljobe Jenče in Jureta Goručana z gosti, ki ga prinaša estetsko dovršen zvočni album O lepa moja Vida, je večplastna avtorska nadgradnja preprostih, a izrazno izpovednih ljudskih pesmi, ki se zvrstno zbližajo zdaj s samospevom, zdaj s šansonom, zdaj z džezovsko glasbo, hkrati pa ohranijo razdaljo v tolikšni meri, da ostajajo povsem samosvoje, edinstvene, brezčasne in univerzalne. In tudi v tem smislu v slovenski in svetovni prostor prinašajo novo zgodbo o Lepi Vidi.