2021

Sodelujejo:

Helena Alenka Bizjak
mati pokojnega skladatelja, avtorica nagovora o sinu, skladatelju in poetu ter
recitatorka njegovih pesmi

Miklavž Komelj
umetnostni zgodovinar in pesnik, avtor razmišljanja o prijateljevanju z Mihaelom Pašem

Mateja Kunstek
pevka zbora Slovenske filharmonije

Lado Jakša
skladatelj in fotograf, avtor multivizije, fotografije in avtorske glasbe na temo skladateljevih razmišljanj in glasbenih snovanj ter izbora besedil; izvajalec glasbe “v živo”

VSTOP PROST!

---

Mihael Paš (1970–2015) je bil eden najpomembnejših slovenskih skladateljev elektroakustične glasbe, ki jo na zelo izviren način povezoval z instrumentalnimi in vokalnimi zvoki. Ker je živel razmeroma umaknjeno, njegov opus še ni dovolj znan v širši javnosti, ves čas pa je bil izredno cenjen v krogih skladateljev in poznavalcev. V sodobni glasbi je njegov opus nekaj povsem izjemnega s svojo do bolečine intenzivno evokacijo transcendence. Elektronska glasba zanj ni nikoli pomenila samo formalnega eksperimenta, ampak mu je pomenila način, kako je mogoče vključiti v glasbeno sporočilo vse elemente zvočne realnosti. Paševa glasba sprejema vase vso konfliktnost in kaotičnost eksistence današnjega časa, ne da bi ju poskušala ublažiti, toda omogoča, da ju uzremo v taki potujitvi, da se celo ta konfliktnost in  kaotičnost pokažeta kot odsev neke višje harmonije. Tako dosega resnično sakralnost.

Mihael Paš, maturant novogoriške gimnazije in pravnuk pesnice Lili Novy, je študiral kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je leta 1999 diplomiral v razredu profesorja Uroša Rojka. Že v času študija se je navduševal nad elektroakustično glasbo. Zanimala sta ga »neskončna zvočna paleta« in »možnost absolutne realizacije skladateljske ideje« v tem mediju. Ena njegovih najpomembnejših skladb iz zgodnjega obdobja je Dies irae za ansambel, živo elektroniko, elektronski posnetek in utrip srca, ki je bila leta 2001 tudi predstavljena na mednarodni skladateljski tribuni.  Tu se srečata eshatologija in najbolj osebno – srce, o katerem je pisal tudi v svoji poeziji, je imelo zanj še čisto poseben pomen zaradi njegove prirojene srčne bolezni, ki je najbrž pripomogla k temu, da je znal že zelo zgodaj vso življenjsko realnost videti tudi v perspektivi ogroženosti s smrtjo. V tem času je ustvaril še več skladb za domače in tuje izvajalce, kot so ansambel Festine, APZ Tone Tomšič, violončelist  Vasja Legiša in violinistka Nadežda Tokareva. Do leta 2006 se je  skoraj povsem posvetil delu na Uredništvi za resno glasbo za Radio Slovenija, nato pa se je spet intenzivneje vrnil h komponiranju. Približno takrat je nastala skladba S za posneto elektroniko in žarnico, ki je bila predstavljena na Mednarodni skladateljski tribuni za elektronsko glasbo. Ta skladba učinkuje docela metafizično, ko združuje posnetke naključnih fragmentov pogovorov z rafali in liturgičnim govorom v silovitem stopnjevanju. Mislim, da je to eno najpretresljivejših del slovenske sodobne glasbe. V tem času je po naročilu Društva slovenskih skladateljev nastal tudi njegov Godalni kvartet A. S. »Moja duša poveličuje Gospoda«, ki je bil izveden na Komorni noči Društva slovenskih skladateljev, leta 2010 pa je bil v okviru Komorne noči izveden njegov Godalni trio. Leta 2007 je po naročilu APZ Tone Tomšič nastala njegova Missa brevis, leta 2009 pa po naročilu festivala Slowind skladba Satonamor za pihalni kvintet, klavir in elektroniko ter sekiro, ki je bila izvedena v okviru festivala Slowind, pa tudi na Mednarodni skladateljski tribuni Rostrum v Lizboni. Skladba govori o boju med silami svetlobe in teme – tej tematiki pa so posvečene tudi številne njegove pesmi. Postumna predstavitev njegovega dela se je zgodila leta 2015 na spominskem koncertu Tišina v dvojnem zrcalu v atriju ljubljanskega Mestnega muzeja.