2019

Prevajalec, avtor, urednik, doktor literarnih ved Jakob Jaša Kenda je kot prvi Slovenec prehodil znamenito Apalaško pot – 3500 km dolgo divjinsko pot, ki preči 14 ameriških zveznih držav, njen skupni vzpon pa obsega kar 142 km. Izkušnjo je prelil v potopisni roman Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike, napeto čtivo, ki nagovarja raznovrsten krog bralcev: od pustolovcev in pohodnikov do tistih, ki so jim bližja sprehajanja po leposlovnih pokrajinah.

Apalaška pot poteka po istoimenskem pogorju, čez 14 ameriških zveznih držav na vzhodu ZDA. Dolga je nekaj prek 3.500 kilometrov in ima toliko skupnega vzpona, kot da bi se šestnajstkrat z nivoja morske gladine povzpel na Everest: 142 kilometrov. Obenem gre za divjinsko pot, na kateri je pohodnik celo teden dni daleč od prve naselbine, potopljen globoko v naravo ameriških gozdov. Spričo zahtevnosti, dolžine in starosti jo imenujejo 'mati vseh poti'.

Jakob Jaša Kenda - Šulo the Beast, kakor so mu po apalaški tradiciji sopotniki nadeli pohodniško ime, je v javnosti najbolj znan po svojih prevodih, predvsem Harryja Potterja. Kot doktor literarnih ved, avtor ali urednik je podpisan pod številne publikacije od antologij do beril. Za mnoge časopise in revije piše o literaturi in filmu ter predava. Rado se ga tudi pokliče, kadar se v kakšni kulturni instituciji pokaže potreba po kriznem menedžerju. Ena njegovih največjih ljubezni pa je pohodništvo in leta 2017 je kot prvi Slovenec prehodil Apalaško pot.

Roman Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike je iskriv in iskren zapis o avtorjevem doživljanju te dolge pešpoti. Prek razgibanega dogajanja med pohodom prikazuje tudi posebnosti te divjinske poti, ameriške narave in pohodništva. Prek popotnih tovarišev, mest ob poti in ljudi, ki jih srečuje v njih, pa razkriva sodobno ameriško stvarnost. Pot je, kot jo je v blogu na spletni strani Airbeletrina opisal Kenda, »scela urejen sprehod: je vzdrževana, ves čas označena z markacijami, z močno pokončno belo črto, z bivaki na okoli vsakih dvanajst kilometrov, največkrat blizu vode, dostikrat s sanitarijami, čeprav bazičnimi«. 

Eden vzgibov zakaj se je avtor sploh odpravil na to dolgo in izzivov polno pot je bila poezija Kajetana Koviča iz knjige Navodila za hojo: »iti, hoditi / ne, ker to hočeš / ne, ker je treba / ampak ker tukaj / razen te hoje / drugega ni«. Vsaj enkrat v življenju je to metaforo življenja želel (do)živeti v čisto dobesednem smislu in prav to bo z nami delil znotraj merčevskih Potohodcev, vabljeni!