2019

Januar in začetek februarja bosta ponovno v znamenju Filmskih portretov glasbenih zvezd. Filmski izbor je tudi letos pripravil Denis Valič, ki je ob tem zapisal: "Val izvrstnih glasbenih dokumentarcev se v naše veliko zadovoljstvo ne le nadaljuje, pač pa po svoje dobiva celo nov zalet, saj se je pričel širiti celo na obale, ki jih prej ni dosegal. Kot smo lahko videli, je bil sprva nekako zamejen predvsem na področje popularne glasbe in le občasno je segel na kako bližnjih obal, na primer k jazzu. Letošnja letina pa nas bo razveselila s širitvijo, ki sega kar v dve različni smeri. Najprej in predvsem nas je vznemirilo odkritje, da so nam letos na voljo tudi dokumentarni portreti ustvarjalcev s področja klasične glasbe. In če do tega že pride, se dobrodušnemu velikanu božanskega glasu, tistemu osupljivemu glasbenemu virtuozu neverjetne karizme, kakršen je bil operni pevec Luciano Pavarotti, verjetno ne moreš izogniti. Sami smo tega neizmerno veseli. Za spoznanje manj pa dejstva, da je tako veličastno osebo v roke dobil vse preveč konvencionalni in tradicionalistični Ron Howard. Ne razumite me, prosim, narobe! Howardu priznam njegovo nadpovprečno obrtniško znanje, plodnost in željo po ustvarjanju. Toda žal se nikoli ni znal in se očitno tudi ne bo znal izviti iz vloge »popolnega hollywoodskega režiserja«, avtorja velikih uspešnic, že skoraj obratov za kovanje dobička, ki pa inventivnosti in svežine, drznosti in zmožnosti presenetiti ne premore niti za podnohtovje črnega. Tako je Pavarotti delo, ki je skoraj identično njegovemu predhodnemu glasbenemu dokumentarcu, The Beatles: Osem dni na teden, le da namesto skupine sledi posamezniku. Seveda malce karikiramo. Pavarotti nam še vedno ponuja izvrsten vpogled v življenje in osebnost tega čudovitega umetnika. A prav zaradi misli, kako blizu božanskemu bi lahko prišli v njegovi družbi, če bi nas pospremil kdo drug, se nas poloti manjša žalost. Zato je Howard pravzaprav »kriv« le tega, da se je lotil tako izjemne osebnosti. In prav ničesar drugega. A biti moramo pošteni in priznati, da bi pri tem verjetno tako ali tako večini spodrsnilo, zato gre Howarda celo pohvaliti, saj se mu je nedvoumno uspelo zadržati na nogah.

V zelo podobnem, če ne celo skoraj identičnem položaju se je znašel tudi Tom Volf: pred seboj je imel željo po izdelavi dokumentarnega portreta silovite Marie Callas, enega najbolj svojskih glasov v operni glasbi 20. stoletja, v rokah pa malo morje pikantnih zgodb o njenem zasebnem življenju ter celo nekaj vizualnega gradiva. Podobno kot Howard se je odločil, da mora biti pred tako veličino avtor čim bolj neopazen, slog pa čim bolj nevtralen, da bi do izraza prišla portretirana oseba. Rezultat je super korektno, profesionalno izpiljeno delo, ki pa mu manjka nekaj malega duha.

No, tega pa je v tretjem delu sklopa, tistem, ki ga tudi zaključuje, celo preveč, saj se zdi, da kipi kar preko njegovih robov. Z nizom glasbenih dokumentarcev se bomo z njim prvič podali v domače vode, saj nam bo Jani Sever predstavil legendo slovenskega rokenrola oziroma slovenske izvedenke punka, Petra Lovšina – Gnusa, frontmana mitičnih Pankrtov. Čeprav se verjetno marsikomu zdi, da o Peru in Pankrtih ve že vse, pa ga bo delo nedvomno presenetilo, saj nam razkriva veliko novega."

Več o programu tukaj.

Veliko užitkov!