2018

S slavnostno prireditvijo Cvetje z vrtov patra Stanislava se je v soboto, 6. oktobra 2018, ravno na dan (in uro) stoletnice smrti bogoslovca in velikega jezikoslovca patra Stanislava Škrabca, formalno izteklo Škrabčevo leto, ki je potekalo pod okriljem frančiškanskega samostana Kostanjevica v Novi Gorici. Slavnostni nagovor prireditve je bil zaupan dr. p. Edvardu Kovaču, navajamo ga v celoti. Vabimo vas, da si tudi sami preberete enega vrhuncev slavnostne prireditve.

* * * 

Spoštovani g. župan, spoštovani p. provincial, dragi ljubitelji slovenske besede, gospe in gospodje! 

Danes smo se zbrali, da počastimo velikana slovenskega jezikoslovca, očeta slovenskega glasoslovja, moža, ki je bil etično zavezan kleni slovenski besedi, urednika in pisatelja, duhovnega človeka in redovnega manjšega brata, p. Stanislava Škrabca. 

Letos poteka 100 let, odkar je pater Stanislav umrl, ali bolje povedano, odkar se je rodil za večnost in vstopil v svet, v katerega mu je pomagala verovati lepota slovenske besede. Danes se spominjamo moža, ki je prisluškoval melodiji materinega jezika in se hkrati poganjal na jezikovna razpotja številnih drugih jezikov, se opravil z njihovim bogastvom, ter se nato vračal nazaj k domačemu jeziku, da bi ga bolje doumel, razčlenjeval in ga pojasnjeval, predvsem pa ljubil. Spominjamo se velikega domoljuba in izjemnega svetovljana.

Kot vemo, je pater Stanislav iz idilične Ribniške doline odšel na študij v mesti Ljubljano in Gradec, nato pa prišel na Goriško, prav v tukajšnji kraj, na Kostanjevico, in ostal v najbolj sončnem predelu Slovenije več kot 42. let. Velika vojna, ki je s Soško fronto ogrozila njegov samostan, ga je izgnala iz rajskega vrta Goriške in popeljala v Ljubljano, kjer je na današnji dan pred 100 leti usahnil. Na njegovem grobu, ki ima na pokopališču Frančiškovih bratov na Ljubljanskih Žalah osrednje mesto, je vklesan napis: »Slovencem jasnil je slovenskega jezika dušo.«

Jezikoslovci, slovenisti in glasoslovci nam bodo še naprej na simpozijih razkrivali veliki pomen njegove znanstvenega dela, meni pa nocoj dovolite, da se skušam vsaj malce zazreti v globino njegove duše. 

Pater Stanislav je deloval, kot vemo, v času, ko se je v slovenskem jezikoslovju spopadalo dvoje pogledov: prvi (povezan z M. Čopom) je bil jezikovno zelo dosleden in je zagovarjal strogo spoštovanje jezikovnega izročila, in drug pogled (povezan z J. Kopitarjem), ki je upošteval prvenstveno živi govor.

Pater Stanislav se nam najprej razkrije kot zelo moder mož, ki je uvidel, da je za razvoj jezika potrebno upoštevati oboje: na eni strani tradicijo, vse tja do protestantskih piscev, a dlje ne, saj ne vemo, kje bi se potem ustavili. In na drugi strani je potrebno upoštevati živo govorico, saj si vsak jezik sam utira svojo življenjsko pot. V tem zelo modernem upoštevanju obeh načel se nam pater Stanislav Škrabec razkrije kot človek miru in sprave. Uvidel je, da zaradi jezika ni dobro imeti pravde, saj prerekanje o jeziku ni nujno samo duhovita črkasta pravda, ob kateri se je muzal naš Prešeren. Naš spor nas lahko preveč razdvoji in razprši, jezik pa mora povezovati in ne ločevati. Najbrž pa je p. Škrabca k tej spravi dveh načel nagnil tudi njegov evangeljski duh, kajti v sveti Knjigi piše, da dober gospodar prinaša iz zakladnice novo in staro. Poznati je potrebno bogastvo starega izročila, hkrati pa se odpirati k novim izrazom, ki jih imajo morda narečja iz obrobne Slovenije ter lahko bogatijo govorico osrednje Slovenije. P. Stanislav Škrabec je uresničeval čudovito načelo velikega misleca in teologa Johna Henrya Newmna: tradicija se mora spreminjati, da ostane ista. Če jezik hoče izražati nove vidike življenja in biti svež ter mlad, se mora bogatiti, s tem pa tudi spreminjati. 

Rekli smo, da imamo patra Stanislava Škrabca za očeta slovenskega glasoslovja. Vidimo, da je že kot suplent na Novomeški frančiškanski gimnaziji napisal razpravo iz fonetike: »O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi«. Tujci, ki se uče slovenskega jezika, zelo težko razumejo spreminjanje našega naglasa. Pater Stanislav je vedel, da moramo tudi v naglasu odkriti zakonitost in jo spoštovati. Toda njegovi pogledi na zven slovenskega jezika niso bili le sad poglobljenega študija, ampak tudi rezultat njegove ljubezni do materinega jezika, ko je zaslišal pojočnost domače besede, podobno kot veliki Stendhal, ki je, ko je slišal slovensko govorico, dejal: »Njih jezik je kakor pesem«. Pater Stanislav je polno zvočnost slovenskega jezika slišal ne samo v svoji materinski dolenjščini, ampak tudi v tukajšnji goriški govorici, tisti govorici, ki je s svojo blagoglasnostjo osvojila Simona Gregorčiča. Vemo, da je pater Stanislav zelo strogo ocenjeval preveč umetne in okorele poizkuse ustvarjanja novih jezikov, kot so bile različne oblike esperanta, zato je sam ponudil neko različico svetovnega jezika, kateremu je dal ime »evlalija«, kar pomeni »blagoglasna«. Tudi novi izrazi ali neologizmi morajo biti blagoglasni in izražati ne samo umne domislice, ampak tudi utrip srca. Vendar moramo priznati, da je v svojih obravnavah zveneče zakonitosti slovenskega jezika bil na trenutke tudi pater Stanislav prestrog. Zato je Pleteršnik, ki se je sicer ob njem učil fonetike, kdaj v svojih slovarjih ubral enostavnejšo pot. Tako je pač narekoval živi jezik. Včasih vidimo, da nekdo še bolje uresničuje neke naše zamisli, če so prave, in to se je kdaj zgodilo tudi patru Stanislavu Škrabcu.

Dovolite mi, da poleg dveh načel pri razvoju jezika in poleg poudarjanja blagoglasnosti slovenskega jezika omenim še znamenito teorijo »izvršilnosti« besede, ali tako imenovano performativnost.

Pater Stanislav je v veliki debati o glagolskem vidu, se pravi o dovršnih in nedovršnih glagolih, razvil tudi še svojo teorijo performativnosti, kar pomeni, da lahko neka dejanja izvršimo le, če jih izrečemo. Takšen glagol je npr. obljubljati. Če te besede ne izrečemo, če ne obljubimo, tega dejanja enostavno ne bo. Pater Stanislav je bil prepričan, da se je moč slovenke besede, ki vsebuje tudi izvršilnost, razvila preko branja in prevodov bibličnih besedil, ali še bolj določeno, preko bogoslužnega jezika. Liturgični jezik človek zavezuje.

Danes je v strokovnem svetu (Igor Žagar) že uveljavljeno dejstvo, da je teorijo o performativnosti besede prvi razvil pater Stanislav Škrabec in sicer že 50 let pred Austinom, ki je veljal za njenega začetnika. Kako je lahko prišel pater Stanislav do takšnih genialnih rešitev? Najbrž zato, ker je razumel, da je lepota jezika v etični zavezanosti pomenu njegove besede. Etična zahteva je tista, ki daje besedi najvišje dostojanstvo in lepoto, ker potem ta beseda ne samo, da odseva resničnost, ampak to dejanjskost in resničnost  celo ustvarja. 

Od tod spoznanje patra Stanislava, da bomo Slovenci obstali, dokler bo v nas etična pokončnost. Če jo bomo ohranili, bomo sposobni izražati tudi pristnost slovenske besede. Znali bomo izraziti tisto, kar je resnično med nami, ter hkrati postati to, kar govorimo. In če je ta lepa slovenska beseda povezana z ljubeznijo, potem postane tudi ljubezen zavezujoča in nam odpira prihodnost.

Hvala lepa!