KOLEDAR DOGODKOV

Otožna Jasmine
Blue Jasmine, ZDA, 2013, barvni, 98 min.

režija Woody Allen
scenarij Woody Allen
fotografija Javier Aguirresarobe
montaža Alisa Lepselter
igrajo Cate Blanchett, Alec Baldwin, Sally Hawkins, Bobby Cannavale, Andrew Dice Clay, Peter Sarsgaard, Michael Stuhlbarg
produkcija Perdido Productions
festivali, nagrade (izbor) oskarji 2014: najboljša glavna igralka; zlati globusi 2014: najboljša igralka v filmu (drama); BAFTA 2014: najboljša igralka; Santa Barbara 2014: najbolj izstopajoči igralec leta (Cate Blanchet)
povprečna ocena občinstva 4,5
povprečna ocena kritike 4,5
distribucija Cinemania group

zgodba
Elegantni Newyorčanki Jasmine se po končanem zakonu z bogatim poslovnežem Halom popolno življenje obrne na glavo. Preseliti se mora v skromno stanovanje sestre Ginger in začeti znova. V San Francisco pripotuje v slabem duševnem stanju, v boju s katerim si pomaga z velikimi količinami antidepresivov. Še vedno ohranja videz pripadnice bogatega sloja, toda v resnici je brez prebite pare in čustveno labilna, saj je bil prej denar tisti, ki ji je dajal občutek varnosti. Nasprotuje sestrinemu razmerju s Chilijem, ki se ji zdi »zguba«, kakršna je bil tudi Gingerin bivši mož Augie. Ginger sestri predlaga, naj razmisli o karieri na področju notranjega oblikovanja, saj si je to nekdaj želela početi in bi se skladalo z njenimi še vedno visokimi ambicijami. Toda Jasmine se raje odloči za službo receptorke v zobni ambulanti, kjer pa se nehote zaplete s svojim šefom, dr. Flickerjem. A prava rešilna bilka za Jasmine se pojavi šele kasneje, s prihodom diplomata Dwighta.

komentar
"V primerjavi z drugimi njegovimi filmi je Otožna Jasmine videti tako, kot da bi bil snet s časopisnih naslovnic. Veseli, nasmejani, srečni Jasmine, ki jo igra Cate Blanchett, se namreč na lepem zgodi Bernie Madoff: njen mož (Alec Baldwin), patološki finančni špekulant, namreč tako strmoglavi, da jima država potem pobere še vse premoženje. Jasmine, še malo prej kraljica newyorškega jet-seta, elitnih park-avenijskih zabav in prestižnega življenja, je nenadoma »dead broke«, brez prebite pare, kar jo – pač v slogu propadlih, zlomljenih Američanov, potrebnih regeneracije, odrešitve in novega začetka, magari nove identitete – odpelje na Zahod (»Go West«), v San Francisco (Allenov prvič), k sestri (Sally Hawkins), blagajničarki, ki bi ji bilo lahko ime tudi Stella, kajti nevrotična, tesnobna, depresivna, blodna Jasmine – ženska na robu živčnega zloma – postane njena Blanche DuBois. Woody Allen, ki je v prejšnjih filmih, recimo v Notranjostih, kanaliziral filme Ingmarja Bergmana, namreč v Otožni Jasmine kanalizira Williams-Kazanov Tramvaj Poželenje, toda spoštljivo, brez samoprecenjevanja (Stanley Kowalski, sestrin »brutalni« mož, ki ga je igral Marlon Brando, je prevelik le za enega igralca, zato ga »nadomešča« več likov in več igralcev), pri čemer pa skuša originalu tudi malce pomagati in najti razlog, zakaj sta si bili Stella in Blanche DuBois, sicer sestri, kulturno in socialno tako različni – hej, morda sta bili v resnici posvojeni, jasno, vsaka posebej. Film Otožna Jasmine je – v primerjavi z drugimi Allenovimi filmi – že kar marksističen, saj nam pokaže psihodinamiko razredne družbe: revni zlahka prevzamejo navade višjega razreda, medtem ko bogati navad nižjega razreda zlepa ne morejo prevzeti."
Marcel Štefančič, jr., Mladina

"Po večletnem snemanju v Evropi se je Woody Allen vrnil domov in posnel parabolo za naš čas ter svoj najboljši film zadnjih dvajsetih let. Otožna Jasmine zastavi vprašanje, kakšna je krivda tistih, ki niso vedeli, čeprav bi morali vedeti. Gre za nevednost, ki je namerna: potreba po obrambi lastnega miru pred dejstvi, ki bi ga ogrožali. To je vprašanje, ki je bilo v srcu moralnega spraševanja po drugi svetovni vojni, obdobju, v katerem je Allen dozoreval in ki ga je intelektualno in moralno izoblikovalo. To je končno tudi najbolj boleče vprašanje holokavsta. No, Allen se v Otožni Jasmine seveda ne ukvarja s holokavstom. Toda skromnost filma je varljiva. Allen je namreč to pomembno vprašanje, v katerem se osebna morala križa z družbeno, živopisno priredil za čas krize neoliberalnega kapitalizma. Zgodba o Jasmine French, ženi mogočneža z Wall Street, ki izgubi vse, ko je on aretiran zaradi poneverbe, ni le moralni pouk, čeprav je film moralna zgodba. Ta duhovit in osredotočen film nudi specifičen, morda celo zloben dramski užitek: zabavno propadanje zabavne osebe, nekaj, kar je Allenu tako pisano na kožo, da je čudno, da se s tem ni pogosteje ukvarjal."
Andrej Gustinčič, MMC RTV SLO

izjava avtorjev
"Čeprav bi zgodbo seveda lahko tudi tokrat umestil v katero izmed evropskih mest, kjer sem snemal v zadnjih letih, na primer v London – in to kljub dejstvu, da se tam zdi razredna razslojenost družbe veliko bolj rigidna –, pa vendarle menim, da je ta z določenega vidika pristno ameriška. Da le v ameriškem družbenem kontekstu lahko deluje pristno. Kar pa zopet ne pomeni, da je tudi idejno omejena v ta družbeni kontekst. Ali, če povem malce drugače: to še ne pomeni, da ne govori o nekem univerzalnem fenomenu, o problemu, ki lahko zadeva posameznika iz katerega koli
družbenega okolja. Otožna Jasmine je namreč film o ljudeh, ki so postali odvisni od nekega načina življenja in se zato takrat, ko so zanj nenadoma prikrajšani, v življenju ne znajdejo več, počutijo se ogrožene. Pa čeprav to v resnici sploh niso. Ne trpijo zaradi tega, ker ne bi imeli kaj jesti, temveč zato, ker se jim hrana, s katero se ne nazadnje tudi
identificirajo, ne zdi dovolj prestižna. Ta »grožnja« njihovemu življenju se torej odvija na simbolni ravni."Woody Allen, režiser in scenarist (iz pogovora z Scottom Foundasom, Variety, Owenom Gleibermanom, Entertainment Weekly, in Joshuo Rothkopfom, Time Out)

režiser
Woody Allen se je rodil leta 1935 v New Yorku. Na začetku svoje kariere je deloval predvsem kot pisec besedil za razne komične oddaje na televiziji, kot stand-up komik pa je v 60. letih nastopal tudi sam. Na samostojno pot, kot scenarist, igralec in režiser, je stopil v 70. letih, ko je ustvaril komedije, kakršni sta Bananas (1971) in Povampirjeni Miles (Sleeper, 1973). Za svojo odo moderni ljubezni v New Yorku, izvrstni film Annie Hall (1977), je prejel oskarja za najboljši film, s tem filmom pa se je tudi uveljavil kot eden osrednjih ameriških cineastov. Od začetka 80. let je v neverjetni formi, saj v povprečju posname kar en film na leto. V tem obdobju tako posname tudi take mojstrovine, kot so Zelig (1983), Hana in njeni sestri (Hannah and her Sisters, 1986), Zločini in prekrški (Crimes and Misdemeanors, 1989), Alice (1990) ter Možje in žene (Husbands and Wives, 1992). V 90. letih je zašel v krajšo kreativno krizo, ki pa jo je že v drugi polovici tega desetletja uspešno premagal in se s filmom Razstavljeni Harry (Deconstructing Harry, 1997) tudi zmagoslavno vrnil. Sledilo je nekaj izvrstnih del, kot na primer Zadnji udarec (Match Point, 2005), prav v zadnjem desetletju pa se je – na veliko presenečenje mnogih – ustvarjalno preselil v Evropo in v različnih evropskih državah posnel niz nadvse uspešnih filmov. Tako Otožna Jasmine, njegovo zadnje celovečerno delo, hkrati predstavlja njegovo vrnitev v ameriško družbeno okolje, kateremu je posvetil veliko večino svojega opusa. Allen pa se ob snemanju filmov posveča tudi svoji drugi ljubezni – jazzu.

http://www.youtube.com/watch?v=trocSxxvjMo