KOLEDAR DOGODKOV

Zimsko spanje
Winter Sleep, Turčija/Nemčija/Francija, 2014, barvni, 196 min.

režija Nuri Bilge Ceylan
scenarij Ebru Ceylan, Nuri Bilge Ceylan (po literarni predlogi Antona Čehova)
fotografija Gökhan Tiryaki
montaža Nuri Bilge Ceylan, Bora Göksingöl
igrajo Haluk Bilginer, Melisa Sözen, Demet Akbag, Ayberk Pekcan, Serhat Mustafa Kiliç, Nejat Isler
produkcija Zeynofilm, Bredok Filmproduction, Memento Films Production
festivali, nagrade Cannes 2014: zlata palma za najboljši film, nagrada FIPRESCI; La Rochelle 2014; Nova Zelandija 2014; Sarajevo 2014; Sao Paolo 2014
povprečna ocena občinstva 4,5
povprečna ocena kritike 5
distribucija FIVIA – Vojnik

zgodba
Aydin se je nekoč preživljal kot igralec. A čeprav je bil pri tem nadvse uspešen in resnično priljubljen tudi pri najširšem občinstvu, pridobljena slava pa je godila njegovi nečimrnosti ter jo ne nazadnje še spodbujala in stopnjevala, je v nekem trenutku ugotovil, da ga takšno življenje več ne zadovoljuje. Odločil se je, da se upokoji in da si v eni izmed vasi v Kapadokiji kupi hotel, v katerega se bo preselil z ženo in sestro ter ga sam upravljal in vodil. Aydina sicer tudi tu, v tem odročnem predelu osrednje Anatolije, kot igralca zelo dobro poznajo, kar mu po svoje godi. A življenje v tej mali vasici, ki je v zimskem času skoraj prazna, njegovemu življenju narekuje prav poseben ritem. Časa ima na pretek, zato za lokalni časnik redno piše kolumno, predvsem pa postanejo njegovi intimni odnosi veliko bolj intenzivni: na eni strani z ženo, s katero imata pogosto burne diskusije, na drugi s sestro, ki se je nedavno ločila. Ob tem pa se Aydin poigrava še z mislijo, da bi izdal knjigo o turškem teatru.

komentar
"Novo delo turškega režiserja Nurija Bilga Ceylana, Zimski spanec, s katerim je na letošnji izdaji Cannesa prejel zlato palmo za najboljši film festivala, je poglobljena, meditativna komorna drama o lastniku hotela v malem mestecu, čigar intelektualni snobizem in domišljavo samozadovoljstvo sta skozi film ves čas na udaru, za kar poskrbi z dogodki bogata zima. Ceylan si je že s svojimi predhodnimi deli prislužil status enega najbolj inovativnih in dovršenih cineastov z začetka 21. stoletja. Zimski spanec, dobitnik prestižne zlate palme na letošnjem cannskem festivalu, pa je čudovit dodatek k njegovemu bogatemu opusu. Rekli bi lahko, da je kot filigransko izbrušen diamant z mnogimi ploskvami in v marsikaterem pogledu je z njim naredil korak naprej glede na pretekla dela. Med drugim sta osupljivi že nepopustljivost in brezkompromisnost, s katerima plast za plastjo, brez milosti, s tega samozadovoljnega in ozkosrčnega moža lupi vse, kar je lažnega. Z osredotočenim, prodornim pogledom, podobnim tistemu, ki ga je Bergman vpeljal v svojih komornih dramah, je Ceylan zarezal v domišljavo samopodobo osebe, ki se je imela za večvredno od banalnosti vsakdana, ter jo končno prisilil v to, da se sooči s svojo resnično podobo, s tem, kdo in kaj v resnici je. Čeprav gledalec nedvoumno zazna, da se je avtor vseskozi trudil nadzirati svojo pripoved in jo je raje omejeval, kot pa da bi zašel v ekspresivno baročnost, pa zato celota ni nič manj zapeljiva in hipnotična ter neusmiljena, ko te enkrat zagrabi."
Piers Handling, Toronto Film Festival

"Navsezadnje je v Cannesu zmagal Nuri Bilge Ceylan, turški režiser, ki je za favorita veljal od trenutka, ko se je v torek zjutraj odvrtela projekcija Zimskega spanca (Winter Sleep), njegovega sedmega filma, s katerim je zacementiral svoj status enega vodilnih svetovnih cineastov. V tem trenutku Ceylan uživa enako vsesplošno odobravanje, kot sta ga bila koncem devetdesetih let deležna denimo Abbas Kiarostami in malce kasneje Michael Haneke. To ni le status kakovostnega avtorja, ki serijsko proizvaja odlične filme, to je nekaj več – kubrickovski status avtorja, čigar dela iščejo nove poti in vsakič znova presenečajo. Ceylan se je bil sposoben v pravem trenutku distancirati od dobro učvrščene in prepoznavne meditativne poetičnosti, ki bi jo v nasprotnem marsikdo utegnil označiti za dolgovezni manierizem, ter posneti dialoško nabit film na temo družinske dinamike, ateizma, etičnih imperativov in še več; povedano drugače, izginila sta dvoumnost oziroma izmuzljiva metaforičnost njegovih (oziroma junakovih) nazorov – v Zimskem spancu prevladujejo jasno artikulirani pogledi na svet."
Simon Popek, Dnevnik

izjava avtorja
"Še zdaleč ni res, da kot filmski ustvarjalec ne maram govorjene besede. Izrazito dialoški film je bil ne nazadnje že moj celovečerni prvenec Zapredek (1997). A ker dialogov nismo snemali neposredno na snemanju, smo imeli kasneje z njimi same težave. Nikakor niso hoteli zveneti pristno. In priznati moram, da se od takrat dalje filmskega dialoga malce bojim. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da ga ne maram. Prej bi rekel nasprotno. Kar sploh ni presenetljivo, saj prav tako obožujem teater. Tu je še moje najnovejše delo, Zimski spanec. Kar pozorno si ga poglejte in videli boste ne samo to, da je v njem veliko dialoga, pač pa da je jezik izrazito literaren. Vedel sem, da je njegova uporaba v filmu nadvse tvegana. A tokrat se mi je k sreči izšlo."
Nuri Bilge Ceylan, režiser in koscenarist

režiser
Nuri Bilge Ceylan se je rodil v Istanbulu leta 1956. Čeprav sta ga fotografija in posredno tudi film pritegnila še kot najstnika, saj se je redno udeleževal fotografskih natečajev, pa se je študijsko sprva usmeril v naravoslovje, saj je diplomiral z nazivom elektroinženirja. Toda slutil je, da to ni prava pot, zato si je pred iskanjem zaposlitve vzel nekaj prostega časa in se odpravil najprej v London, nato pa še v Nepal, pod streho sveta, da bi tam spravil v red svoje podstrešje. Sledila je vrnitev v Turčijo, kjer je moral opraviti še obvezno služenje vojaškega roka. In prav v tem času se je v njem oblikovala dokončna odločitev, da se brezkompromisno posveti pripovedovanju s podobo. Medtem je vendarle preteklo že kar nekaj let in tako je Ceylan svoje prvo profesionalno filmsko delo, kratki igrani film Zapredek (Koza, 1995), s katerim je nastopil v tekmovalnem programu canskega festivala, posnel šele tik pred 40. letom, celovečerni prvenec Mestece (Kasaba, 1997) pa dve leti kasneje. Sledeči Majski oblaki (Mayis Sikintisi, 1999) ter film Oddaljen (Uzak, 2003) tvorijo trilogijo, ki je Ceylana dokončno dvignila med najpomembnejša imena sodobnega avtorskega filma ter mu prinesla status morda celo največjega evropskega odkritja druge polovice 90. let. V Cannesu je prvič nagrajen prav s filmom Oddaljen, za katerega prejme veliko nagrado, od takrat dalje pa je prav vsak njegov obisk tega festivala obeležen z nagrado: Podnebju (Iklimler, 2006) namenijo nagrado FIPRESCI, filmu Tri opice (Uc Maymun, 2008) zlato palmo za režijo, delu Bilo je nekoč v Anatoliji (Bir zamanlar Anadolu'da, 2011) veliko nagrado ter nedavno Zimskemu spancu zlato palmo za najboljše delo.

http://www.youtube.com/watch?v=P1nQbYtTPQg