KOLEDAR DOGODKOV

Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju (En duva satt på en gren och funderade på tillvaron, Švedska/Norveška/Francija/Nemčija, 2014, barvni, 100 min.)

režija Roy Andersson
scenarij Roy Andersson
fotografija István Borbás, Gergely Pálos
glasba Hani Jazzar, Gorm Sundberg
montaža Alexandra Strauss
igrajo Holger Andersson (Jonathan), Nils Westblom (Sam), Charlotta Larsson (Lotta), Viktor Gyllenberg (kralj Karel XII.), Lotti Törnros (učiteljica flamenka), Jonas Gerholm (osamljeni polkovnik), Ola Stensson (kapitan, brivec)
produkcija Roy Andersson Filmproduktion AB, 4 1/2 Film
festivali, nagrade (izbor) Benetke 2014: zlati lev; Toronto 2014; Busan 2014; Solun 2014; LIFFe 2014; Rotterdam 2015
ocena občinstva 4
povprečna ocena kritike 5

zgodba
Sam in Jonathan sta potujoča prodajalca različnih pretežno neuporabnih, a »nadvse zabavnih pripomočkov«, kot so na primer vampirski zobje, smejalna naprava, groteskna obrazna maska ... Ko sta sama in si lahko privoščita trenutke prijateljske iskrenosti, si pogosto priznata, da se jima njuni največji prodajni hiti le redkokdaj zdijo resnično smešni. A kot svojemu poslu povsem predana profesionalca, neoporečna in neomadeževana trgovca z žarom verujočih ljudi prepričujeta, da jim bo s pripomočki, ki jih ponujata, uspeh zagotovljen, saj naj bi bilo splošno znano, kako so duhoviti ljudje v družbi bolje sprejeti. Ko tako brez jasnega cilja vandrata po deželi, na svoji poti srečata vse polno zanimivih likov: kapitana ladje, ki je opustil življenje na morju in postal brivec; učiteljico flamenka, ki rada otipava svojega mladega učenca; šepajočo natakarico, ki namesto denarja od strank sprejema poljube; celo vojaško brigado iz 18. stoletja, na čelu katere je kar sam kralj Karel XII. Skozi oči dveh trgovcev odkrivamo absurdnost človekovega obstoja v zablodeli in dezorientirani družbi zahodnega sveta.

komentar
»Andersson vse podredi tezi, da smo vsi že mrtvi, da je vseeno, kateri dan v tednu je, in da le še čakamo, da se zgodi tisto, kar se mora neizogibno zgoditi: kadri so dolgi, kamera je negibna, barve so izprane, ritem je pogreben, humor je obešenjaški, ljudje – bledični, brezkrvni, zombificirani – pa so le dioramske 'žive jaslice', spodvite v serijo skečev, anekdot, gegov in vicev, ki sporočajo, da je življenje le kozmični vic. Trgovska potnika (Holger Andersson & Nils Westblom), ki se vijeta med temi skeči, ljudem ponujata nesmiselne 'igračke', ki naj bi jih spravile v dobro voljo in smeh, toda smeh je za žive le to, kar so za mrtve elektrošoki. Nič ni bolj smešnega in komičnega od ljudi, ki se delajo, da so živi. In nič ni bolj absurdnega od ljudi, ki si naročajo kosila, pa čeprav vedo, da jih ne bodo mogli pojesti. A Andersson nas opozori še na nekaj: hkrati tudi nič bolj srhljivega ni.«

Marcel Štefančič, jr., Mladina

izjava avtorja
»Flamski slikar iz 16. stoletja, Bruegel starejši, je med svojimi renesančnimi mojstrovinami naslikal sijajno pokrajino z naslovom Lovci v snegu. Z vrha hriba nad majhnim flamskim mestom vidimo vaščane, kako drsajo po zamrznjenem jezeru v dolini. V ospredju se trije lovci in njihovi psi vračajo z lova. Z golih drevesnih vej nad njimi štiri ptice radovedno opazujejo naprezanje ljudi spodaj. /…/ zdi se, kot da tuhtajo: Le kaj delajo ljudje tam doli? Zakaj so tako zaposleni? /…/ Goloba sestavljajo vsakdanje in neobičajne zgodbe, ki prikazujejo naše življenje v vsej njegovi veličini in trivialnosti, lepoti in tragediji, pretiravanju in žalosti – in sicer s panoramske perspektive, kot bi jih pripovedoval ptič, ki razmišlja o človeškem stanju.«

Roy Andersson, režiser in scenarist

režiser
Roy Andersson se je rodil leta 1943, in sicer v švedski prestolnici Göteborgu. V mednarodnem prostoru se je uveljavil leta 1970, ko je njegov prvi celovečerec, Švedska ljubezenska zgodba (En kärlekshistoria), osvojil štiri nagrade na Berlinskem filmskem festivalu. Že sredi 70-ih let je pričel Andersson intenzivno ustvarjati tudi na polju televizijskih oglasov ter se kmalu razvil v enega najbolj cenjenih avtorjev na tem področju. S svojimi kratkimi TV-spoti je postal tudi serijski zmagovalec, saj je na oglaševalskem canskem festivalu osvojil kar osem zlatih levov. Hkrati pa mu je tovrstno ustvarjanje zagotovilo izdatna finančna sredstva, ki jih je lahko vlagal v lastno filmsko ustvarjanje. Ta način dela mu omogoča ustvarjanje resnično intenzivnih in premišljeno zasnovanih del, ki pogosto sežejo po najvišjih priznanjih. Leta 2000 je na primer v Cannesu prejel posebno nagrado žirije za Pesmi iz drugega nadstropja (Sånger från andra våningen), prvi del trilogije »o tem, kako je biti človek«. Sedem let kasneje je bil na omenjenem festivalu prikazan drugi del trilogije, film Ti, ki živiš (Du levande). Filma sta utrdila Anderssonov osebni slog, ki ga zaznamujejo statični posnetki, do potankosti premišljeno zasnovane podobe ter preplet absurdnega humorja in človečnosti. Leta 2009 ga je Muzej moderne umetnosti v New Yorku počastil z razstavo, na kateri si je bilo poleg njegovih filmskih del mogoče ogledati tudi nekaj televizijskih oglasov. Anderssonov peti celovečerec Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju je tretji in zadnji del njegove petnajst let nastajajoče trilogije.