2016

Daleč od ljudi (Loin des hommes, Francija, 2014, barvni, 110 min.)

režija David Oelhoffen
scenarij David Oelhoffen (po literarni predlogi Alberta Camusa)
fotografija Guillaume Deffontaines
glasba Nick Cave, Warren Ellis
montaža Juliette Welfling
igrajo Viggo Mortensen (Daru), Reda Kateb (Mohamed), Djemel Barek (Simane), Vincent Martin (Balducci), Nicolas Giraud (poročnik Le Tallec), Hatim Sadiki (Abdelkader), Yann Goven (René), Antoine Régent (Claude)
produkcija One World Films, Pathé, Perceval Pictures, Kaléo Films, Jouror Développement
festivali, nagrade (izbor) Benetke 2014: nagrada skrinja filma mladih za najboljši film, nagrada interfilm, nagrada SIGNIS; Sarlat 2014: nagrada za glavno moško vlogo; Rim 2014: nagrada za najboljši evropski filmski projekt leta; Stockholm 2015: nagrada ekumenske žirije; München 2015: nagrada Fritz-Gerlich; Toronto 2014; Arras 2014; Les Arcs 2014; Beograd 2015; Tribeca 2015
povprečna ocena občinstva 4,5
povprečna ocena kritike 4,5

zgodba
Leta 1954, tik pred izbruhom alžirske vojne za neodvisnost. Daru, v Alžiriji rojeni potomec španskih priseljencev, je učitelj, ki poučuje skupino lokalnih otrok v odročni gorski vasici. Nekega dne se pred njegovo šolo pojavi žandar z arabskim ujetnikom Muhamedom. Daruju prinaša ukaz, da mora kmeta pospremiti pred kolonialno sodišče, kjer naj bi mu sodili za umor. Daru sprva okleva, saj meni, da to ni njegova stvar, še posebej potem, ko mu Muhamed prizna, da je dejansko zakrivil očitani umor. A ko se ponoči pred šolo pojavijo Muhamedovi sovaščani in ga želijo na mestu likvidirati, maščevati kri za kri, si Daru premisli. In tako se v času, ko se v dolini širi upor in ozračje polni sovraštvo, ta na videz zelo različna moža podata na nevarno pot čez atlaško gorovje …

komentar
»Na tem mestu velja omeniti, da morda Oelhoffnov film močneje kot njegova literarna predloga ustreza naslovu Camusove zgodbe, ki se v francoščini glasi l'hote, kar pomeni 'gost', lahko pa tudi 'gostitelj'. Če je v vlogi slednjega po nujnosti dogodkov najprej Daru, pa se njuni vlogi med potovanjem ves čas menjavata ali pa sta hkrati oba v obeh. Tisto, kar je še zlasti vredno pozornosti, pa je dejstvo, s kako malo sredstvi in z zgolj dvema likoma uspe režiserju učinkovito sugerirati in povedati več, kot to zmorejo marsikatere vojne epopeje: v majhnih, intimnih zgodbah, kjer je edina prava scenografija narava, je mogoče zrcaliti univerzalna vprašanja, kakršna v zgodovini vedno nakopičijo prelomni dogodki, ne da bi za to potrebovali množico oseb in še večjo množico besed. Še največ 'besed' ima v tem filmu pravzaprav glasba Nika Cava in Warrena Ellisa, a spet ne na način, da bi bila vzpostavljena kot ena od protagonistk, ampak je organsko stopljena s podobo. Daleč od ljudi je film, ki pokaže, kako lahko razdalja med dvema posameznikoma postane zavezujoča bližina in kako lahko primarni občutek za prav in ne prav vedno najde pot do srca drugega, pa če je ta še tako drugačen od nas.«
Ženja Leiler, Delo

»Daleč od ljudi nas v 50-a leta prejšnjega stoletja vrača zaradi svoje predloge: gre za adaptacijo kratke zgodbe Gost, Camusove alegorije napetih francosko-alžirskih odnosov v letih po drugi svetovni vojni. Scenarist in režiser Oelhoffen si je v odnosu do skopega besedila dovolil precej vsebinskih svoboščin (navsezadnje je spremenil konec), a ohranil njeno eksistencialistično jedro: usoda obeh protagonistov je iztočnica za vprašanja o osebni svobodi, odgovornosti za lastne odločitve in posameznikovem mestu v svetu. [...] Če je bil v predlogi kdaj poudarek na nepremostljivih razhajanjih med različnima kulturama, so ta v prenosu na filmsko platno, ki peripetiji dodaja element potovanja in dogodivščine, popolnoma izgubljena: mirni učitelj se v stiski seveda izkaže za žilavega junaka, ki bi bil lahko potegnjen naravnost z Divjega zahoda, Mohamed pa je preprost, a plemenit 'divjak', ki bi raje sprejel nezasluženo smrtno kazen, kot pa sprožil verigo krvnega maščevanja, ki bi se lahko vlekla še cele generacije. Na skupni poti bosta možaka seveda ugotovila, da sta si med seboj veliko bolj podobna kot različna, kar bo še dodatno utrdilo njuno robato, redkobesedno bromanco. [...] Direktor fotografije Guillaume Deffontaines (Ljubezen je popolni zločin, Mali Quinquin) v tem severnoafriškem vesternu opravi veliko delo: bolje kot vsak dialog zajame veličino prazne afriške pokrajine in majhnost človeških usod v primerjavi z njo; obenem uporablja predvsem igre (naravne) svetlobe in sence. Drugi vrhunski element je seveda izvirna glasbena podlaga, delo stalnih sodelavcev Nicka Cava in Warrena Ellisa, ki se (filmsko) očitno specializirata na ambient neonoir vesterna (The Proposition, Jesse James in strahopetec Robert Ford).«
Ana Jurc, MMC RTV SLO

izjava avtorjev
»Trčenje dveh pravnih sistemov je v središču zgodbe in razmerij med liki. Priča smo dvema kulturama in dvema sistemoma moralnih vrednot, ki so ju zgodovinske okoliščine prisilile k sobivanju. /…/ Prve podobe, ki so mi prihajale na misel, navdahnjene z dogodki in pokrajino v zgodbi, so podobe iz vesternov: razsežna in sovražna pokrajina, nevarno in napeto ozračje ter možje, ki nihajo med dostojanstvom in brutalnostjo, razpeti med hrepenenjem po življenju in hrepenenjem po smrti. Imamo tudi osrednje like vesterna: belega človeka, ki prinaša civilizacijo, utelešenje reda in miru, ter njegovo nasprotje, 'divjo' plemensko figuro. /…/ A moj film ne temelji na ameriškem mitu o osvajanju Zahoda. /…/ Sodi v tisto družino vesternov, ki so mit napadali ali rušili, raje kot da bi ga krepili ...«
David Oelhoffen, režiser in scenarist

režiser
Francoski režiser David Oelhoffen se je rodil leta 1968. Takoj po študiju se je zaposlil v eni francoskih produkcijskih hiš, sredi 90-ih let pa je še sam pričel snemati kratkometražna filmska dela, s katerimi so ga vabili na številne festivale. Leta 2006 posname svoj celovečerni prvenec z naslovom Nos retrouvailles (Naša srečanja), ki ga naslednje leto povabijo v Cannes, in sicer kot uradnega tekmovalca sekcije Teden kritike. Daleč od ljudi je njegov drugi celovečerec.

http://youtu.be/eQdfBSkY1Mk