2020

Mirai (Mirai no Mirai, Japonska, 2018, 98 min., podnapisi) 8+

Film o čarobnem potovanju skozi čas.

Režija: Mamoru Hosoda
Scenarij: Mamoru Hosoda
Vodji animacije: Hiroyuki Aoyama, Ayako Hata
Umetniška direktorja: Takashi Omori, Yohei Takamatsu
Montaža: Shigeru Nishiyama
Glasba: Masakatsu Takagi
Glasovi: Moka Kamishiraishi, Haru Kuroki, Gen Hoshino, Kumiko Aso, Mitsuo Yoshihara, Yoshiko Miyazaki, Koji Yakusho
Festivali, nagrade: nominacija za oskarja za najboljši celovečerni animirani film 2019; nominacija za zlati globus za najboljši celovečerni animirani film 2019; nominacija za najboljši animirani celovečerni film, Azijsko-pacifiške filmske nagrade, 2018; nagrada za najboljši animirani film – Sitges 2018; nagrada annie za najboljši celovečerni animirani film 2019, Annecy 2018; nominacija za najboljši celovečerni film – Hamburg 2018; nominacija za nagrado občinstva - Montréal 2018; nominacija za najboljši celovečerni film – Valladolid 2018; uradni izbor, program Štirinajst dni režiserjev – Cannes 2018; Animateka 2018
Distribucija: Društvo 2 koluta


Zgodba
Štiriletni deček Kun preživlja srečno otroštvo s staršema v nekem mestu, v neki hiši. Kun dobi mlajšo sestro Mirai. V središče zanimanja staršev takrat vstopi deklica. Deček zatočišče poišče na vrtu, kjer raste čarobno družinsko drevo. Tam lahko potuje skozi čas. Sreča se s sorodniki iz preteklosti, z mamo kot majhno deklico, iz prihodnosti pa ga obišče najstniška sestra Mirai ter ga vodi po njegovih občutkih. Na fantastičnem potovanju Kun pride do pomembnih spoznanj o sebi.

Zanimivosti
Štiriletni deček ima precej omejen pogled na svojo okolico in režiserju se je zdelo, da bi to najlepše ponazoril s hišo in vrtom. Sklenil je, da morata imeti pomembno vlogo v zgodbi, saj za otroka predstavljata pravo vesolje. Zasnovo hiše so zaupali arhitektu, ki je pri projektu sodeloval, kot da načrtuje čisto pravo hišo: podrobno je preučil prostor, svetlobo in materiale. In nastala je hiša, ki ni niti tipično japonska niti zahodnjaška; z zaporedjem podestov in odsotnostjo pregrad še najbolj spominja na gledališki oder. Vrt in drevo na njem sta mogočna simbola časa in povezujeta tematike spreminjajočih se letnih časov, minevanja časa in rodovne zgodovine … Narava je bistvenega pomena za človekovo celovitost in iz te misli vzkali Kunova domišljija. Simbolično in minimalistično jo ponazarja čarobno družinsko drevo.

Izjava avtorjja
»Spoznal sem, da je življenje naših otrok kljub generacijskemu prepadu zelo podobno našemu. Ko sem postal oče, sem presenečen ugotovil, da otrokom govorim iste stvari, kot so jih meni govorili starši, prav tiste, ki sem se jim tako dolgo upiral. Kaj drugega se v tem ponavljanju življenj prenaša iz generacije v generacijo, od staršev na nas in od nas na naše otroke, če ne brezkončna neprekinjenost bivanja?
S hišo, vrtom in povsem običajno družino sem želel vzbuditi občutek tega velikega bivanjskega kroga in kroga življenja, ki ga tkemo vsi, vsak posebej.
Najpomembnejših življenjskih tem se rad lotevam tako, da izhajam iz drobnih dogodkov. Z uporabo razvedrilnega medija sem želel raziskati novo izrazno sredstvo, ki bi bilo v koraku s konceptom družine v njenih najnovejših oblikah. In čeprav film morda na zunaj ni nič senzacionalnega, je izraz moje globoke osebne ambicije.«
Mamoru Hosoda

Režiser
Mamoru Hosoda se je rodil leta 1967 v Tojami na Japonskem. Po diplomi na Kolidžu za umetnost v Kanazawi se je pridružil studiu Toei Doga (zdaj Toei Animation Co., Ltd.) in se podal na profesionalno pot animatorja. Leta 1999 je režiral svoj prvi kratki (20-minutni) film Digimon Adventure, ki je doživel kinematografsko distribucijo, v letu 2000 pa njegovo 40-minutno nadaljevanje Digimon Adventure: Our War Game! in po zaslugi inovativnega, sodobnega sloga pritegnil pozornost kritikov. V film je uvedel tudi teme, ki so se pozneje v njegovem delu redno ponavljale. Kmalu zatem se je osamosvojil in kot režiser leta 2006 sodeloval pri filmu The Girl Who Leapt Through Time (filmski priredbi znane novele Yasutake Tsutsuija). Film je požel veliko navdušenja in njegov uspeh je presegel vsa pričakovanja: na japonskih platnih se je vrtel kar eno leto. Nato je bil prikazan v številnih drugih državah, med drugim v Franciji, kjer je občinstvo spoznalo Hosodovo delo na velikem platnu. Leta 2009 je režiral svoje prvo avtorsko delo Summer Wars, ki po estetiki spominja na Digimon. V letu 2011 je Hosoda v sodelovanju z Yuichirom Saitom (producentom, ki ga spremlja že vso kariero) ustanovil svoj animacijski studio, Studio Chizu, in se postavil na čelo novega gibanja na področju kinematografskega animiranega filma. Prva produkcija studia je s filmom Volčja otroka (2012) ter njegovim naslednikom The Boy and the Beast (2015) utrdila Hosodovo priljubljenost na Japonskem in po svetu, predvsem v Franciji.