2020

Tatiči (Manbiki kazoku, Japonska, 2018, barvni, 121 min.) 

Režija: Hirokazu Koreeda
Scenarij: Hirokazu Koreeda
Fotografija: Ryuto Kondo
Glasba: Haruomi Hosono
Montaža: Hirokazu Koreeda
Igrajo: Lily Franky (Osamu SHibata), Sakura Ando (Nobuyo Shibata), Mayu Matsuoka (Aki Shibata), Kilin Kiki (Hatsue Shibata), Yôko Moriguchi (Yoko SHibata), Naoto Ogata (Yuzuru Shibata), Miyu Sasaki (Yuri Hojo)
Produkcija: AOI Promotion, Fuji Television Network, GAGA
Festivali, nagrade: Cannes 2018: zlata palma za najboljši film; Antalya 2018: nagrada Asia Pacific Screen za najboljši film; azijske filmske nagrade 2019: najboljši film, najboljša filmska glasba; nagrade japonske filmske akademije 2019: najboljši film, najboljši scenarij, najboljši režiser, najboljši scenarist, najboljši direktor fotografije, najboljši skladatelj, najboljša igralka, najboljša stranska igralka (in druge); francoske filmske nagrade césar 2019: najboljši tuji film; Key West 2018: najboljši film po izboru kritike; München 2018: najboljši film mednarodnega programa; številne druge festivalske nagrade
Odziv občinstva: izrazito navdušen
Odziv kritike: enoglasno izraženo navdušenje
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zanimivosti
Zdi se, da pogosto pozabljamo na to, da dela, ki jih posname nek filmski ustvarjalec, ne govorijo le o temah, ki jih režiser v njih obravnava, pač pa nam subtilno – in seveda zgolj posredno – pripovedujejo tudi zgodbo o režiserjevem življenjskem, osebnostnem razvoju. A ta pripoved je običajno vsaj prekrita, če ne celo dobro skrita. In le redko se pripeti, da stopi v ospredje. Pa vendar se zdi, da je prav japonski cineast Hirokazu Koreeda tisti, ki nam skozi svoja dela, skozi formalne in vsebinske premike v njih, najbolj razločno in nedvoumno razkrije to, kako se tudi sam kot človek spreminja. Kako so se tiste stvari, ki so mu bile nekoč pomembne, danes umaknile drugim, skoraj diametralno nasprotnim. V tem pogledu velja omeniti le dve deli, dva ekstremna dela premice njegove ustvarjalne poti: prvenec Fantomska svetloba in njegovo zadnje delo, Tatiče. Prvega kot briljantni primer mojstrskega udejanjenja slogovnega minimalizma, drugega kot čarobni primer posameznikove senzibilnosti, njegovega izostrenega družbenega čuta ter hkrati njegove sposobnosti, da lastna prepričanja nevsiljivo prenese drugim skozi ustvarjene filmske podobe. V Fantomski svobodi je močno izstopala avtorjeva želja po slogovni perfekciji, in tako se še danes spomnim popolne tišine in skrajno izostrene pozornosti občinstva v veliki dvorani rotterdamskega festivala, ko smo 20 minut negibno strmeli v platno in čakali, da je ženska, ki je hodila po robu pečine nad morjem (v podobi sta se tam stikala nebo in zemlja), počasi prišla z ene strani platna na drugo. Tatiči pa so v slogovnem pogledu in na idejni ravni radikalno drugačno delo, delo, ki nam preko kadrov, v katerih je vse polno »napak« (rok, ki prekrivajo pogled, kaotično razporejenih linij pogleda ipd.), daje jasno vedeti, da Koreede hladni slogovni perfekcionizem preprosto ne zanima več, zato pa je vso svojo pozornost usmeril k tistemu, kar naseljuje njegove podobe – k človeku, oziroma celo bolje, sočloveku. 

Zgodba
Osamu in njegova družina živijo v revščini, na obrobju japonske družbe. Iz dneva v dan se preživljajo z majhnimi tatvinami, ki jim omogočajo vsaj to, da vsak dan na mizo postavijo nekaj malega za pojesti. Po enem njunih tatinskih podvigov se Osamu in njegov sin Šoto z bornim izkupičkom vračata domov. Na poti pa naletita na majhno, nemočno deklico, ki sama, do kosti premražena in žalostnih oči stoji tam, sredi ceste. Osamu niti za trenutek ne pomišlja: deklici hoče pomagati, zato jo povabi v njihov skromni dom, kjer se bo lahko vsaj ogrela, on pa bo poskušal izvedeti, kdo je in kje so njeni starši. Osamujeva žena je do deklice sprva zelo zadržana, saj se še sami komaj preživljajo, s še enimi lačnimi usti pa bo še težje. A ko z možem končno izvesta, kdo je, kje stanuje in kdo so njeni starši, s tem pa tudi spoznata, kako zelo žalostno in težko je njeno življenje, se odločita, da jo sprejmeta v svojo družino. Čeprav siromašni, pa so člani Osamujeve družine srečni in veseli, hvaležni za čas, ki ga lahko preživijo kot tesno povezana družina. A nato povsem nepričakovan dogodek vse to ogrozi ...

Komentar
»Sploh ne preseneča, da je japonski film Tatiči požel ogromno priznanj in nagrad (zlata palma na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu, japonski kandidat za tujejezičnega oskarja) – zgodbe o družini, ki živi v revščini, se loteva na poetičen, nežen in predvsem zelo človeški način. V tem zelo spominja na lanski Projekt Florida, še en kinematografski dragulj, a bistveno se razlikujeta v pristopu do snovi. Oba imata v ospredju otroka, pri Tatičih gre za deklico, s katero starši več kot očitno grdo ravnajo, zato jo družina tatičev ''posvoji'', vendar pa zgodbe ne vidimo skozi otroške oči, ki znajo svet narisati pisano in igrivo, ampak skozi pogled zunanjega opazovalca, ki le vsake toliko vrže pogled na skupino ljudi, ki so, združeni v revščini, našli ljubezen. Gre namreč za nekakšne vinjete iz njihovega življenja, ki pa se jih ne glede na dolgo minutažo ni mogoče naveličati, saj nekaj časa spremljamo dogajanje enega dne ali celo enega dopoldneva, potem pa zgodba brez opozorila preskoči za cel letni čas. Ti preskoki popolnoma preženejo monotonost. Še ena odlika filma pa so tudi kadri, ki so milo rečeno nenavadni. Ne glede na to, ali gre za notranje ali zunanje prizore, se kamera obnaša, kot da ji je vedno nekaj v napoto – pa naj gre za rob mize, priprta vrata, polico v trgovini … Včasih se kamera čisto približa rokam, obrazu, posodici s hrano, spet drugič se oddalji in zavzame pogled od zgoraj. S to tehniko se ustvari občutek intime, saj se počutimo, kot da smo sredi dogajanja in celo nekako voajersko premerjamo člane družine.«
Veronika Šoster, Filmstart.si

»Koreeda je mojster tudi na najosnovnejši ravni pripovedovanja zgodbe: ravno, ko se gledalec udomači v nenavadni družinski dinamiki, katere del je postal, se zaradi nepredvidene smrti začnejo skrivnosti nezajezeno usipati izza zidov zamolčane preteklosti. Z vsakim korakom stopamo globlje v svet nesentimentalnega realizma, s katerim se bodo protagonisti morali soočiti. Tatiči pač niso utopična pravljica, kjer bi neupoštevanje pravil lahko v nedogled ostalo nekaznovano. Kar je bilo na prvi pogled videti kot majhna, intimna zgodba, se razrašča tehten razmislek o preživetju, o kljubovanju brezbrižnosti sveta in nevidnosti v družbi. Režiser se ne zadovolji s poenostavljenim enačenjem med "uboštvom" in "avtentičnostjo", češ da naj bi revščina v človeku izostrila zavedanje o tem, kaj je v življenju zares pomembno. Brez dvoma eden od filmov leta, ogled obvezen.«
Ana Jurc, MMC RTVSLO

Izjava avtorja
»Prva stvar, ki mi je prišla na misel, je bil slogan: "Samo zločin nas povezuje." Kazniva dejanja, kot so pokojninske goljufije in tatvine mladoletnikov, ki jih starši silijo v krajo, na Japonskem ostro obsojamo. Ta dejanja so kajpak vredna obsodbe, toda sprašujem se, kako lahko tako neznatni prestopki pri ljudeh vzbujajo tak gnev, ko pa vemo, da se okoli nas odvijajo veliko resnejši zločini brez vsakršne obsodbe. /…/ V Tatičih sem spojil vse te elemente, o katerih tudi sicer pogosto razmišljam; rekel bi lahko celo, da se jim raziskovalno posvečam že zadnjih deset let. Sestavila se je zgodba, ki išče odgovore na to, kaj pomeni beseda družina; ki prikazuje moškega, ki se resnično trudi biti oče, pa čeprav očetovskega čuta ni v njem; in nenazadnje zgodba, ki sledi odraščanju nekega fanta. Tatiči so morda podobni mojemu predhodnemu filmu Nihče ne ve, saj so prav tako študija "kaznovanih" družin, kakršne redno vidimo v poročilih. Toda moj namen ni bil preprosto opisati revne družine ali nižjih družbenih slojev. Takšno družino sem želel osvetliti iz druge perspektive. In temeljno čustvo, ki me je spremljalo pri ustvarjanju, je bila bržkone "jeza".«
Hirokazu Koreeda, režiser in scenarist

Režiser
Hirokazu Koreeda se je rodil leta 1962 v Tokiu, na Japonskem. Po študiju je v mednarodno areno vstopil s svojim celovečernim prvencem Fantomska svetloba (Maboroshi no hikari, 1995), zadržano dramo o vdovi, ki se uči ljubiti svojega drugega moža, z njim v tekmovalnem programu beneškega festivala osvojil nagrado zlata osella za najboljši prvenec ter takoj silovito opozoril nase. Svoj status v mednarodnem prostoru je nato utrdil s svojim drugim celovečernim delom, filmom Čudovito življenje (Wandafuru raifu, 1998), nenavadno zgodbo, postavljeno v onstranstvo, kjer si lahko človek, namenjen v večnost, za popotnico izbere le en sam spomin. S filmom Razdalja (Distance) se je leta 2001 uvrstil v tekmovalni program festivala v Cannesu. Yûya Yagira, protagonist filma Nihče ne ve (Dare mo shiranai), pa je tri leta kasneje na istem prizorišču kot najmlajši v zgodovini festivala prejel lovoriko za najboljšega igralca. S Hano (Hana yori mo naho, 2006) se je Koreeda prvič preizkusil v žanru zgodovinskega filma. Sledili sta družinska drama Še vedno združeni (Aruitemo aruitemo, 2008) in nenavadna ljubezenska prigoda napihljive lutke Kuki ningyo (2009), ki je doživela premiero v cannski sekciji Posebni pogled. Za ganljivo pripoved o dveh ločenih bratih z naslovom Želim si (Kiseki, 2011) je prejel nagrado za najboljši scenarij na festivalu v San Sebastiánu. Kakršen oče, takšen sin (Soshite chichi ni naru) pa mu je leta 2013 prinesel nagrado žirije v Cannesu, izjemen uspeh pa je doživel tudi pri najširšem občinstvu (o čemer pričajo tudi številne festivalske nagrade občinstva), s čimer je to delo postalo tudi presenetljiva kinematografska uspešnica. Film smo si lahko ogledali tudi pri nas, na Liffu, kjer so predvajali tudi še nekatera druga njegova dela, kot na primer Sestrico (Umimachi Diary, 2014) in Po nevihti (Umi yori mo mada fukaku, 2016). S cansko zlato palmo nagrajeni Tatiči so režiserjev trinajsti igrani celovečerec.