2020

KAFARNAUM, r. Nadine Labaki (Libanon, Francija, 2018)

Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica

kafarnaum 600x400

Kafarnaum (Capharnaüm, Libanon, Francija, 2018, barvni, 120 min.)

Režija: Nadine Labaki
Scenarij: Nadine Labaki, Jihad Hojeily, Michelle Kesrouani
Fotografija: Christopher Aoun
Glasba: Khaled Mouzanar
Montaža: Konstantin Bock, Laure Gardette
Igrajo: Nadine Labaki (Nadine), Zain Al Rafeea (Zain), Yordanos Shifera (Rahil), Boluwatife Treasure Bankole (Yonas), Kawsar Al Haddad (Souad, mati), Fadi Yousef (Selim, oče), Haita 'Cedra' Izzam (Sahar, sestra), Alaa Chouchieh (Aspro)
Produkcija: Mooz Films
Festivali, nagrade: Cannes 2018: velika nagrada žirije za najboljši film, nagrada za najboljšo produkcijo, nagrada ekumenske žirije; Antalya 2018: nagrada žirije mladih za najboljši film, nagrada zlata pomaranča za najboljšo igralko; Calgary 2018: nagrada občinstva za najboljši film festivala, nagrada za najbolj priljubljeno delo tekmovalnega programa; Beograd – FEST 2019: nagrada kritikov FEDORA za najboljši film, nagrada mednarodne kritike FIPRESCI, velika nagrada žirije; Ghent 2018: nagrada občinstva; Melbourne 2018: nagrada občinstva; številne druge festivalske nagrade
Odziv občinstva: izrazito navdušen
Odziv kritike: skoraj povsem soglasno priznanje odličnosti
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zanimivosti
Nadine Labaki je imela to srečo, da ji je obdobje otroštva in najstniških let, ki jih je preživela sredi vojne pokrajine, uspelo preživeti in se ji z delom prebiti v varnejše okolje zahoda. Po koncu državljanske vojne se je takoj vpisala na študij avdiovizualnih medijev, ko je tega zaključila, pa še na študij igralstva. A v nasprotju s številnimi kolegi in kolegicami, ki potem, ko jim uspe pobegniti iz grozljive stvarnosti njihove od vojne uničene dežele, na to deželo in njene ljudi preprosto pozabijo in se ne želijo nikoli več vrniti nazaj, Labaki gradi mostove, ki bi tako njeni deželi kot njenim prebivalcem pomagali, da znova vzpostavijo stike s preostalim svetom in se postavijo na lastne noge. Čeprav je tekom svoje resnično uspešne kariere zaslužila toliko denarja, da bi lahko do konca življenja le preprosto uživala v njem, pa ga Nadine Labaki vseskozi vlaga v različne projekte, namenjene mladim, perspektivnim ljudem iz Libanona. Odveč je dodati, da seveda tudi njena dela vseskozi pripovedujejo zgodbe o tej deželi in njenih ljudeh. In prav srčnost, ki jo vlaga vanje, jih dela tako posebne, da jih sprejme občinstvo z vseh koncev sveta.

Zgodba
Zain je star komaj dvanajst let, a ga je odraščanje v hudi revščini pripeljalo do spoznanja, da bi bilo bolje, da se sploh ne bi rodil. Njegova starša se za preživetje poslužujeta najbolj nizkotnih sredstev, kot je novačenje s tramadolom prepojenih oblačil, s pomočjo katerih Zainov brat v zaporu prideluje droge in jih prodaja sojetnikom. Ko nekega dne v zakon "prodajo" še njegovo enajstletno sestro, Zain pobegne od doma. Spoprijatelji se z etiopsko čistilko, a življenje na ulici ne ponuja nič lepše prihodnosti. Opogumljen s številnimi programi, ki želijo opozoriti na brezupen položaj revnih otrok, se odloči, da bo tožil svoje starše, ker so ga rodili, in se tako maščeval svetu, ki ga je zavrgel tisti trenutek, ko je privekal na svet.

Komentar
»Fantastičen novi film Nadine Labaki pretvori bedo dečka, ki odrašča v slumih in na ulicah Bejruta, v socialnorealistični blockbuster, ki ga podžiga razjarjeno sočutje in prekipeva od bridkosti, pa vendar je posejan z drobci presunljive lepote, duhovitosti in upanja. /…/ Kafarnaum, posnet v teku šestih mesecev na lokaciji v Bejrutu, poseduje vse vrline in omejitve povojnih neorealističnih filmov, kot sta De Sicov Tatovi koles in Rossellinijev Nemčija, leta nič. Za nekatere gledalce v Cannesu so bili njegova iskrena gorečnost, silovita čustva in politični naboj preprosto preveč: "Potrebujem dokaz, da si resničen človek," se neka odrasla oseba razdraženo znese nad Zainom, ker deček nima obveznih dokumentov, kot da golo dejstvo, da stoji pred njim, ne bi bilo dovolj. Toda če vprašate mene, je to edini pravi pristop, ki ga je režiserka lahko ubrala, in rezultat je film, za katerega že zdaj lahko rečemo, da predstavlja mejnik.«
Robbie Collin, The Telegraph 

»Kafarnaum pa je drama o 12-letnem dečku, ki toži svoja starša, ker sta ga rodila – rodila sta ga namreč v tako umazano, tako odurno, tako podhranjeno, tako utrujeno, tako nemarno, tako peklensko bedo, da ga sploh niso registrirali. Nedokumentiran je kot "ilegalni priseljenci", njegovo starost pa lahko odčitajo le na osnovi njegovih zob. Kafarnaum je film o posledicah kompletnega razpada družbe in slumizacije življenja /…/«
Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Najbolj presunljiv med filmi o odnosu med starši in otroki je zagotovo libanonski Kafarnaum režiserke Nadine Labaki, ki nazorno prikaže agonijo dečka, rojenega v grozljivo bedo in revščino getoiziranega predela Libanona. Dvanajstletni Zain je na milost in nemilost prepuščen staršem, ki rojevajo na svet otroke, ker so božji blagoslov, čeprav jih ne morejo preživljati, povrhu pa jih krivijo za svojo nesrečo. /…/ Zain, naveličan udarcev, psovanja in zlorab, pobegne od doma, a peklenski krog revščine, v katero se je rodil, je širši in v njem ni sam. Po neusmiljenih preizkušnjah na ulici konča v zaporu za mladoletnike, kjer se odloči, da bo tožil starše, ker so ga rodili. Ne prosi zase, on je že izgubljen, zahteva le, da naj ljudje nimajo otrok, če ne morejo skrbeti zanje.«
Tina Lešničar, Delo

Izjava avtorice
»Film vidim v prvi vrsti kot sredstvo za prevpraševanje sistema in svojih predstav o njem skozi podajanje lastnega pogleda na svet, v katerem se razvijam. Četudi v svojih filmih, zlasti Kafarnaumu, upodabljam pretresljivo, surovo realnost, mojo vero v moč filma preveva globok idealizem. Prepričana sem, da filmi, če že ne spremenijo stvari, lahko vsaj načnejo razpravo ali prisilijo ljudi k razmišljanju. Namesto da bi objokovala usodo otroka, ki sem ga videla na ulici, in se počutila še bolj nemočno, kot sem, sem želela svoj poklic uporabiti kot orožje. V upanju, da mi bo uspelo v življenju tega otroka kaj spremeniti, četudi samo ozavestiti ljudi o njegovi situaciji. Film je sprožila potreba, da razgalim skriti obraz Bejruta (in večine velikih mest), da se vtihotapim v vsakdanja življenja ljudi, za katere je brezupna beda kot neizbežna usoda.«
Nadine Labaki, režiserka in soscenaristka

Režiserka
Nadine Labaki se je rodila leta 1974 v mestu Baabdat, v Libanonu. Svoja najstniška leta je preživela v okolju, kjer je še vedno divjala državljanska vojna. Tako je šele po zaključku te, z vstopom v 90. leta, pričela razmišljati o svoji ustvarjalni karieri. Začela je pomagati v produkciji TV-oddaj, da si je lahko zagotovila šolanje. Vpisala se je namreč na univerzo v Bejrutu, kjer se je lotila AV-študijev. Leta 2004 je sodelovala v umetniški rezidenci festivala v Cannesu in tam spisala scenarij svojega celovečernega prvenca, filma Sukkar banat (2007). Leto kasneje je bila ta romantična komedija premierno predstavljena v cannski sekciji Štirinajst dni režiserjev, sledila pa je izjemno uspešna festivalska pot, ki je delu prinesla status ene največjih uspešnic v zgodovini libanonske kinematografije. V Cannes se je vrnila tudi z naslednjim delom, neustrašno, univerzalno parabolo o strpnosti z naslovom In kam gremo zdaj? (Et maintenant on va où?, 2011). Uvrščena je bila v sekcijo Posebni pogled ter prejela priznanje ekumenske žirije. Kafarnaum, za katerega je bila v Cannesu znova nagrajena (prejela pa je tudi nepregledno število drugih festivalskih nagrad), je režiserkin tretji celovečerni film.

 

 

Kulturni dom Nova Gorica,
Bevkov trg 4, SI-5000 Nova Gorica
T: + 386 5 335 40 10

Kulturni dom Nova Gorica je član
Art kino mreža Slovenije Europa Cinemas KUDUS
 
Občina Ministrstvo za kulturo Radio Koper Radio Robin Hit US embassy