2021

Poletje ’85 (Été 85, Francija, 2020, 100 min.)

Film Françoisa Ozona, postavljen na obalo Normandije sredi osemdesetih let, je grenko-sladka zgodba o prvi ljubezni, polna sonca, glasbe in prekipevajočih čustev.

Režija: François Ozon
Scenarij: François Ozon po romanu Aidana Chambersa Dance on my Grave
Fotografija: Hichame Alaouie
Glasba: Jean-Benoît Dunckel
Igrajo: Félix Lefebvre, Benjamin Voisin, Philippine Velge, Valeria Bruni-Tedeschi, Melvil Poupaud, Isabelle Nanty
Festivali, nagrade: Cannes (uradni izbor); Toronto; San Sebastián; Rim (nagrada žirije); Viennale; Liffe; nominacija Evropske filmske akademije za režiserja leta
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zgodba
»Če vas smrt ne zanima, če nočete slišati o truplu, ki sem ga poznal še živega, če nočete vedeti, kaj se nama je zgodilo in kako je postalo truplo, potem raje kar takoj odnehajte. To ni zgodba za vas.« Tako začenja svojo pripoved šestnajstletni Alex, medtem ko z lisicami na rokah čaka na zaslišanje. Vse se je začelo tistega usodnega dne, ko ga je na odprtem morju zajel vihar. Med valovi se je prikazala jadrnica in v Alexovo življenje je vstopil postavni, očarljivi in v vseh pogledih sanjski David Gorman …

Izjava avtorja
»Roman sem prebral leta 1985, ko sem bil star sedemnajst let, in povsem me je prevzel. Intimno je nagovarjal najstnika, kakršen sem bil. Knjiga je zelo igriva in domiselna v smislu jezika in zgradbe. Vsebuje risbe, odlomke iz časopisnih člankov, poglede iz različnih zornih kotov … Ob branju sem tako užival, da sem si rekel: če bom kdaj postal režiser, bo moj prvi film priredba te knjige. /…/ Po Božji milosti sem iz radovednosti roman znova prebral in presenečen ugotovil, da sem veliko prizorov in tem pravzaprav že posnel. Knjiga je ves čas napajala mojo domišljijo, čeprav se tega nisem zavedal. /…/ Filmi nastanejo, ko pride njihov čas. Da bi vedel, kako povedati to zgodbo, sem moral dozoreti. Odločil sem se ohraniti pripovedno zgradbo romana, dogajanje pa prenesti v Francijo in v čas, ko sem knjigo prvič prebiral. Film vključuje tako realnost romana kot moje spomine na tisto, kar sem občutil, ko sem ga prvikrat bral. /…/ Pomembno se mi je zdelo vzpostaviti iskren odnos do likov in posredovati čustva, ki sem jih imel kot najstnik. Včasih sem imel občutek, kot da znova snemam svoj prvi film, ampak z zrelostjo, ki sem jo pridobil z drugimi filmi. To mi je omogočilo, da sem o obdobju spregovoril z jasnostjo, hkrati pa z nekakšno nežno nostalgijo. /…/ Naslov filma je bil sprva Poletje ’84. Spremenil sem ga zaradi Roberta Smitha iz The Cure. Na vsak način sem namreč hotel uporabiti njihovo pesem In Between Days, toda Smith je rekel: ‘Žal mi je, ampak komad je izšel leta 1985.’ Tako sem spremenil naslov in Smith mi je dovolil uporabiti pesem. Zame film v resnici govori o letu 1984, saj sem bil takrat star šestnajst let. /…/ 1985 je bilo tudi leto, ko je umrl Rock Hudson in ko je v naša vsakdanja življenja vdrl aids. To je bilo zadnje leto nedolžnosti in brezskrbnosti, ko še nismo vedeli za to bolezen in nam še ni bilo treba skrbeti. /…/ Čeprav med snemanjem nisem vedel, da prihaja covid-19, bo film po tem, kar smo doživeli, dobil nov pomen. V njem je življenjska sila, nekaj zelo sončnega, čeprav govori o smrti. Glavni junak Alexis prestaja težko preizkušnjo, se nazadnje pobere, hkrati pa na to, kar se je zgodilo, gleda z nekakšno nostalgijo.«
François Ozon